»Trenutka, ko pride novo življenje, se ne da opisati ...«

Med pacienti, ki so se morali spopasti s težko preizkušnjo, krvnim rakom, je mlada Tjaša Likar iz Kopra.

Objavljeno
06. julij 2016 18.28
Diana Zajec
Diana Zajec
Tjaša Likar je bila pripravljena spregovoriti o svoji bolezni, o tem, kako sta merili moči, pa tudi o tem, zakaj je izkupiček dobrodelnosti, s katero je povezala celotno Obalo, podarila za projekt uvajanja nadzorovane vadbe na kliničnem oddelku za hematologijo.

Nasmejano dekle me je pričakalo v majhni sobi, ki je zadnje mesece postala njen drugi dom. Domačo jo delajo tudi slike njej ljubih ljudi, ki ji dajejo nenehno spodbudo, voljo in pogum.

Začelo se je lani junija. Bila je zelo utrujena, že navsezgodaj. Ko je šla v službo, je bila zadihana že po nekaj stopnicah. Mislila je, da je to zaradi stresa, zaradi odgovornega dela pri zahtevnem projektu.

»Projekt smo na začetku julija izpeljali, z mano pa ni bilo nič bolje. Nasprotno, pojavljati so se mi začele še modrice po nogah, toda tudi to sem pripisala stresu. Trajalo je ves mesec; vmes sva s fantom šla na dopust, pričakovala sem, da se bo stanje stabiliziralo, pa se ni. Zato sem šla k osebni zdravnici – krvna slika je bila 'sesuta', zdravnica me ni spustila niti za volan,« se spominja.

Domači so jo morali odpeljati naravnost v bližnjo bolnišnico in tam so ji povedali, da ima krvno bolezen. »Grozno me je bilo strah. Najprej sem pomislila na levkemijo. Naslednji dan so me odpeljali v Ljubljano, na klinični oddelek za hematologijo, mi naredili punkcijo in zelo hitro postavili diagnozo: mielodisplastični sindrom. Ker naj bi bila to bolezen starejših od 60 let, je bilo vse skupaj še toliko bolj šokantno,« pravi Tjaša in priznava, da se dvomom o pravilnosti diagnoze ni mogla izogniti.

»Takoj so mi povedali, da je edina možnost presaditev kostnega mozga. Pojasnili so mi celoten protokol zdravljenja, tudi stranske učinke. Zgrabil me je strah. Na takšen poseg preprosto nisem bila pripravljena, zato smo iskali druge možnosti in tako prišli do alternativne klinike za zdravljenje raka v Nemčiji. Tam sem videla precej pacientov z drugimi oblikami raka, ki so se po tem zdravljenju postavili na noge – pri meni pa se, žal, ni izšlo,« pripoveduje.

Marca je njeno telo popustilo. »Kolapsirala sem. Imela sem zelo dolgo menstrualno krvavitev in hud glavobol, za katerega se je pozneje izkazalo, da je prišlo do krvavitve v možganih. Na levem očesu sem imela zamegljen vid, kajti krvavitev se je pojavila tudi v očesu. Temu se je pridružilo še hudo vnetje sinusa. Postalo mi je jasno, da bolnišnice ne morem več zapuščati. Po izvidu zadnje punkcije sem se bila prisiljena soočiti s tem, kar sem prej zavračala.«

Zdravniki so najprej sanirali krvavitev v možganih, opravili manjšo operacijo sinusa, dobila je antibiotike. Sledil je šok, kajti prva kemoterapija ni bila uspešna. Po sedmih tednih v bolnišnici je lahko odšla domov, kjer je »uživala kot še nikoli, cenila vsako malenkost, vsak trenutek – kajti tako bolezen kot dolge hospitalizacije spremenijo človekov pogled na življenje. Zahtevajo potovanje globoko vase, seveda pa je od vsakega posameznika odvisno, kako to izkušnjo izkoristi. Le od tebe je odvisno, kaj boš naredil s samoto, ki se ji pri tem zdravljenju ni mogoče izogniti.«

Na začetku maja se je vrnila v bolnišnico, sledil je naslednji cikel kemoterapij, z novo kombinacijo, za katero so v tujini dokazali, da je v primerih, kakršen je bil njen, priporočljiva in učinkovita. »In tokrat je bila kemoterapija res uspešna.«

Potem je prišlo na vrsto čakanje, vmes sepsa, ki so jo sanirali z antibiotiki – prvi niso prijeli, drugi pač. »Poleg tega sem po zaslugi darovalcev dobila pravo 'vojsko', ki se je borila proti tej okužbi. Bila sem v res dobri psihični in fizični kondiciji, kajti zdravniki so ves čas poudarjali, kako pomembno je to pred presaditvijo. In potem je prišel dan D. Ves dan sem preživela v napetosti, zaskrbljena, ali bodo prišle celice in od kod, ali bo vse v redu z njimi, se bo kaj zapletlo pri transportu … In potem se je zgodilo. Trenutka, ko pride do tebe novo življenje – v majhni vrečki – se preprosto ne da opisati,« pravi Tjaša, ob tem pa njene svetle oči zažarijo s prav posebnim sijem.

»Še zdaj, po skoraj treh tednih, preprosto ne morem povsem dojeti, da se je zame začelo novo življenje. To zavedanje bo šele prišlo, počasi. Zdaj predvsem čakam, pravzaprav čakamo vsi, da se te celice udomačijo in se začnejo množiti. Da bom lahko odšla domov. Vem, da bo sledilo še zelo dolgo in zahtevno okrevanje, ampak že zdaj sem res srečna.«

Denar, zbran za sprva načrtovano zdravljenje v tujini, je Tjaša podarila za novi projekt kliničnega oddelka za hematologijo, tudi za nakup opreme za vadbo. Pri premagovanju težav, ki jih povzroči izolacija v bolnišničnem okolju, se ji namreč nova možnost – vadba na sobnem kolesu – zdi zelo pomembna, »kot kanal za vse slabe stvari, ki jih mora človek spraviti iz sebe, kar je dobrodošlo ne le s fizičnega, ampak tudi psihičnega vidika«.

Na kolo sede večinoma zvečer, pa tudi takrat, ko se je poloti nelagodje, ko ne ve več, kaj početi sama s sabo, ko je nobena dejavnost, ki jih v mali izolirani sobi lahko opravlja, ne zanima več. Takrat sede na kolo, posluša glasbo in je v mislih skoraj že doma.