Temni zastori svetilnika svobode
Sebastijan Kopušar
Kako je z medijsko svobodo v ZDA, kjer predsednik Obama vneto natika nagobčnik žvižgačem, ki razkrivajo temne skrivnosti države
Združene države se rade pohvalijo z eno najboljših zaščit medijske neodvisnosti. Svoboda govora in medijev je zapisana v prvem amandmaju k ustavi, branijo pa ga vsaj tako goreče kot drugega, ki jim omogoča oboroževanje do zob. Toda kljub temu so sredi februarja pri merjenju medijske svobode zdrsnili na komaj 49. mesto.
Organizacija Novinarji brez meja, ki razvršča države na lestvico spoštovanja medijske svobode, je med razlogi za zadnji zdrs navedla obračunavanje policije v Fergusonu z novinarji, ki so prišli poročat o izbruhu nemirov po smrti temnopoltega najstnika Michaela Browna. ZDA je pripisala najnižjo oceno, odkar je na oblasti predsednik Barack Obama (leta 2006 je država času Georgea Busha zasedla 53. mesto med 180).
Max Fisher iz Washington Posta je pri tem opozoril, da je razporeditev držav, ki jo opravljajo Novinarji brez meja, precej nestanovitna. Položaj ZDA je od leta 2002, ko so zasnovali meritev, hitro nihal med dvajsetim in štiridesetim mestom. »Takšni potopi se zgodijo vsakih nekaj let, nato jim vedno sledijo čudežna okrevanja (ameriške medijske svobode),« ugotavlja Fisher, kar vzbuja dvom, da gre za resnično učinkovit kazalnik. K temu po njegovih besedah pripomore tudi spreminjanje metodologije iz leta v leto.
Toda Fisher se hkrati strinja, da se država sooča z resnimi grožnjami medijski svobodi in da »Novinarji brez meja počno hvalevredno delo« s poročanjem o njih. Njegov kolega Leonard Downie mlajši, nekdanji izvršni urednik pri Washington Postu, je pred poldrugim letom v poročilu za organizacijo Odbor za zaščito svobode opozoril na pritisk ameriške vlade, ki vlaga obtožnice proti novinarjem in poskuša s hudimi kaznimi utišati žvižgače.
»Vladna vojna proti uhajanju informacij in poskusi, da bi nadzorovali njihovo širjenje, so najbolj napadalni, kar sem jih videl po koncu vlade predsednika Richarda Nixona,« je zapisal Downie, eden od urednikov, ki je sodeloval pri raziskavi in razkrivanju afere Watergate. Za poročilo je opravil pogovore s tridesetimi izkušenimi novinarji v različnih medijskih organizacijah, po njegovih besedah pa se niti eden ni mogel spomniti podobnih prejšnjih primerov.
Tudi James Goodale, sloviti pravni svetovalec New York Timesa, ki je v sedemdesetih vodstvo časnika prepričal, da so objavili zaupne dokumente Pentagona o ameriškem vojaškem delovanju v Vietnamu in nato časopis obranil na sodišču, trdi, da bo Obama presegel Nixona kot najslabši predsednik na področju medijske svobode in nacionalne varnosti. »Predsednik Obama bi rad poročanje o nacionalni varnosti spremenil v kaznivo dejanje,« meni Goodale.
Tiskovna agencija The Associated Press (AP) je sredi marca objavila analizo delovanja vlade, po kateri je ta postavila rekord pri cenzuriranju vladnih dokumentov, ki so jih novinarji dobili na podlagi zakona o dostopu do informacij. Vlada zahteve uresničuje počasi, se pogosteje kot njene predhodnice izgovarja, da dokumentov ne more najti, rekord je postavila tudi pri zadrževanju za javnost pomembnih dokumentov, ki so jih (pre)dolgo zadrževali, kljub zahtevam medijev.
Analiza je poleg tega pokazala, da skoraj vsaka tretja odločitev za cenzuro ali zavrnitev objave dokumentov ni bila v skladu z zakonom o dostopu do informacij. »Naša odkritja so potrdila prepogosta opažanja zadnjih let, da je sistem, ki naj bi državljanom dal podatke o njihovi vladi, močno okvarjen in se ves čas slabša,« je zapisal Gary Pruitt, vodja AP. Konec lanskega leta je število nerešenih zahtev za objavo dokumentov naraslo za kar 55 odstotkov, na več kot dvesto tisoč. Hkrati so za devet odstotkov zmanjšali število redno zaposlenih vladnih uslužbencev, ki se ukvarjajo z reševanjem zahtev.
To še posebej bode v oči, ker je lani število zahtev naraslo na rekordnih 714.231. ZDA so za njihovo reševanje porabile 434 milijonov dolarjev, 28 milijonov dolarjev so namenile za odvetnike, ki so se na sodiščih borili, da bi dokumenti ostali zaupni. Predsednika, ki po svojih besedah vodi »najbolj odkrito vlado v zgodovini«, vse to ni motilo, da se sredi marca z odhajajočim pravosodnim ministrom Ericom Holderjem ne bi trepljala po ramenih, ko so med sončnim tednom opozarjali na pomen javnosti podatkov o delovanju oblasti.
Holder je sicer dejal, da novinarjev ne bo zapiral zaradi opravljanja njihovega dela, in je spremenil pravila na pravosodnem ministrstvu, kdaj s sodnim pozivom od novinarjev zahtevajo, naj na sodišču razkrijejo svoje vire. Toda pred tem je znova odprl primer novinarja New York Timesa Jamesa Risena, ki so ga na sodišče klicali že v času vlade predsednika Georgea Busha mlajšega, pravosodje je na skrivaj zaplenilo telefonske zapise AP, enega novinarja Fox Newsa označilo za sostorilca kaznivega dejanja ter od drugega zahtevalo, naj priča pred poroto.
Vladni pritisk na novinarje, naj razkrijejo svoje vire, je del križarskega pohoda proti žvižgačem. Predsednik Obama se je pri kaznovanju ljudi, ki so bili dovolj pogumni za razkritje temnih skrivnosti države, kar osemkrat naslonil na sporni zakon o vohunjenju. Vsi prejšnji predsedniki skupaj so ga za podobne namene uporabili le trikrat. Medtem ko je Edward Snowden (razkritja o vohunski mreži NSA) še vedno na begu, so Chelsea Manning (prej Bradley Manning, ki je predal na tisoče dokumentov strani Wikileaks) kaznovali s 35 leti zapora.
Tudi od Risena so zahtevali, da priča proti svojemu viru, ki mu sodijo v skladu z zakonom o vohunjenju (v skladu z novimi navodili je tožilstvo januarja nehalo pritiskati nanj). Njegova zgodba pa ima še eno temno plat omejevanja medijske svobode – samocenzuro. Vodstvo New York Timesa je namreč leta 2004 za leto dni zadržalo objavo njegovega članka o spornem prisluškovanju NSA na domačih tleh, ker jih je Bela hiša opozorila, da bi »posledice objave lahko bile katastrofalne«.
To je bil eden od glavnih razlogov, da Snowden nato svojih dokumentov ni poslal še vedno najbolj uglednemu ameriškemu časniku, ampak blogerju Greenu Greenwaldu (ki je delal za britanski Guardian), avtorici dokumentarnih filmov Lauri Poitras ter Washington Postu. »To je bil hud udarec. Nekdo s pomembno zgodbo je menil, da se ne more obrniti na nas, kar je boleče,« ugotavlja glavni urednik New York Timesa Dean Baquet.
Hujši od Nixona
Zavora za odkritost
Pasti samocenzure
naslednji članek →
3/3
svoboda govora
Kako je z medijsko svobodo v ZDA, kjer predsednik Obama vneto natika nagobčnik žvižgačem, ki razkrivajo temne skrivnosti države
Združene države se rade pohvalijo z eno najboljših zaščit medijske neodvisnosti. Svoboda govora in medijev je zapisana v prvem amandmaju k ustavi, branijo pa ga vsaj tako goreče kot drugega, ki jim omogoča oboroževanje do zob. Toda kljub temu so sredi februarja pri merjenju medijske svobode zdrsnili na komaj 49. mesto.
Organizacija Novinarji brez meja, ki razvršča države na lestvico spoštovanja medijske svobode, je med razlogi za zadnji zdrs navedla obračunavanje policije v Fergusonu z novinarji, ki so prišli poročat o izbruhu nemirov po smrti temnopoltega najstnika Michaela Browna. ZDA je pripisala najnižjo oceno, odkar je na oblasti predsednik Barack Obama (leta 2006 je država času Georgea Busha zasedla 53. mesto med 180).
Max Fisher iz Washington Posta je pri tem opozoril, da je razporeditev držav, ki jo opravljajo Novinarji brez meja, precej nestanovitna. Položaj ZDA je od leta 2002, ko so zasnovali meritev, hitro nihal med dvajsetim in štiridesetim mestom. »Takšni potopi se zgodijo vsakih nekaj let, nato jim vedno sledijo čudežna okrevanja (ameriške medijske svobode),« ugotavlja Fisher, kar vzbuja dvom, da gre za resnično učinkovit kazalnik. K temu po njegovih besedah pripomore tudi spreminjanje metodologije iz leta v leto.
hujši od nixona
Toda Fisher se hkrati strinja, da se država sooča z resnimi grožnjami medijski svobodi in da »Novinarji brez meja počno hvalevredno delo« s poročanjem o njih. Njegov kolega Leonard Downie mlajši, nekdanji izvršni urednik pri Washington Postu, je pred poldrugim letom v poročilu za organizacijo Odbor za zaščito svobode opozoril na pritisk ameriške vlade, ki vlaga obtožnice proti novinarjem in poskuša s hudimi kaznimi utišati žvižgače.
»Vladna vojna proti uhajanju informacij in poskusi, da bi nadzorovali njihovo širjenje, so najbolj napadalni, kar sem jih videl po koncu vlade predsednika Richarda Nixona,« je zapisal Downie, eden od urednikov, ki je sodeloval pri raziskavi in razkrivanju afere Watergate. Za poročilo je opravil pogovore s tridesetimi izkušenimi novinarji v različnih medijskih organizacijah, po njegovih besedah pa se niti eden ni mogel spomniti podobnih prejšnjih primerov.
Tudi James Goodale, sloviti pravni svetovalec New York Timesa, ki je v sedemdesetih vodstvo časnika prepričal, da so objavili zaupne dokumente Pentagona o ameriškem vojaškem delovanju v Vietnamu in nato časopis obranil na sodišču, trdi, da bo Obama presegel Nixona kot najslabši predsednik na področju medijske svobode in nacionalne varnosti. »Predsednik Obama bi rad poročanje o nacionalni varnosti spremenil v kaznivo dejanje,« meni Goodale.
zavora za odkritost
Tiskovna agencija The Associated Press (AP) je sredi marca objavila analizo delovanja vlade, po kateri je ta postavila rekord pri cenzuriranju vladnih dokumentov, ki so jih novinarji dobili na podlagi zakona o dostopu do informacij. Vlada zahteve uresničuje počasi, se pogosteje kot njene predhodnice izgovarja, da dokumentov ne more najti, rekord je postavila tudi pri zadrževanju za javnost pomembnih dokumentov, ki so jih (pre)dolgo zadrževali, kljub zahtevam medijev.
Analiza je poleg tega pokazala, da skoraj vsaka tretja odločitev za cenzuro ali zavrnitev objave dokumentov ni bila v skladu z zakonom o dostopu do informacij. »Naša odkritja so potrdila prepogosta opažanja zadnjih let, da je sistem, ki naj bi državljanom dal podatke o njihovi vladi, močno okvarjen in se ves čas slabša,« je zapisal Gary Pruitt, vodja AP. Konec lanskega leta je število nerešenih zahtev za objavo dokumentov naraslo za kar 55 odstotkov, na več kot dvesto tisoč. Hkrati so za devet odstotkov zmanjšali število redno zaposlenih vladnih uslužbencev, ki se ukvarjajo z reševanjem zahtev.
To še posebej bode v oči, ker je lani število zahtev naraslo na rekordnih 714.231. ZDA so za njihovo reševanje porabile 434 milijonov dolarjev, 28 milijonov dolarjev so namenile za odvetnike, ki so se na sodiščih borili, da bi dokumenti ostali zaupni. Predsednika, ki po svojih besedah vodi »najbolj odkrito vlado v zgodovini«, vse to ni motilo, da se sredi marca z odhajajočim pravosodnim ministrom Ericom Holderjem ne bi trepljala po ramenih, ko so med sončnim tednom opozarjali na pomen javnosti podatkov o delovanju oblasti.
Holder je sicer dejal, da novinarjev ne bo zapiral zaradi opravljanja njihovega dela, in je spremenil pravila na pravosodnem ministrstvu, kdaj s sodnim pozivom od novinarjev zahtevajo, naj na sodišču razkrijejo svoje vire. Toda pred tem je znova odprl primer novinarja New York Timesa Jamesa Risena, ki so ga na sodišče klicali že v času vlade predsednika Georgea Busha mlajšega, pravosodje je na skrivaj zaplenilo telefonske zapise AP, enega novinarja Fox Newsa označilo za sostorilca kaznivega dejanja ter od drugega zahtevalo, naj priča pred poroto.
pasti samocenzure
Vladni pritisk na novinarje, naj razkrijejo svoje vire, je del križarskega pohoda proti žvižgačem. Predsednik Obama se je pri kaznovanju ljudi, ki so bili dovolj pogumni za razkritje temnih skrivnosti države, kar osemkrat naslonil na sporni zakon o vohunjenju. Vsi prejšnji predsedniki skupaj so ga za podobne namene uporabili le trikrat. Medtem ko je Edward Snowden (razkritja o vohunski mreži NSA) še vedno na begu, so Chelsea Manning (prej Bradley Manning, ki je predal na tisoče dokumentov strani Wikileaks) kaznovali s 35 leti zapora.
Tudi od Risena so zahtevali, da priča proti svojemu viru, ki mu sodijo v skladu z zakonom o vohunjenju (v skladu z novimi navodili je tožilstvo januarja nehalo pritiskati nanj). Njegova zgodba pa ima še eno temno plat omejevanja medijske svobode – samocenzuro. Vodstvo New York Timesa je namreč leta 2004 za leto dni zadržalo objavo njegovega članka o spornem prisluškovanju NSA na domačih tleh, ker jih je Bela hiša opozorila, da bi »posledice objave lahko bile katastrofalne«.
To je bil eden od glavnih razlogov, da Snowden nato svojih dokumentov ni poslal še vedno najbolj uglednemu ameriškemu časniku, ampak blogerju Greenu Greenwaldu (ki je delal za britanski Guardian), avtorici dokumentarnih filmov Lauri Poitras ter Washington Postu. »To je bil hud udarec. Nekdo s pomembno zgodbo je menil, da se ne more obrniti na nas, kar je boleče,« ugotavlja glavni urednik New York Timesa Dean Baquet.