Cvetje v Atenah

Doping je tematika, o kateri si vsak športni navdušenec kmalu ustvari mnenje. Koliko ga nato skozi življenje spreminja, je že druga stvar.
Fotografija: Dvom je trdovratnejši od dopinga: ko se enkrat znajde v organizmu, njegovih sledov ni več mogoče zakriti. FOTO: Stefano Rellandini/Reuters
Odpri galerijo
Dvom je trdovratnejši od dopinga: ko se enkrat znajde v organizmu, njegovih sledov ni več mogoče zakriti. FOTO: Stefano Rellandini/Reuters

Letos mineva natanko deset let, odkar so ameriški preiskovalci z neutrudnim Jeffom Nowitz­kym na čelu dokončno razkrinkali Lancea Armstronga. Ne, tedaj (in nikoli več) sedemkratni zmagovalec Dirke po Franciji se še ni izpovedal pri Oprah Winfrey – to je storil leto zatem –, a prvič je po­stalo jasno, da je teksaški ljubljenec ljudskih src v očeh športnih avtoritet goljuf.

Skoraj sočasno je njegov dolgoletni sotrpin, oproda in pozneje tudi tekmec Tyler Hamilton v knjigi Skrivna dirka opisal vse skrivnosti, ki so ga leta in leta težile ter pehale v depresijo. Nič več okolišenja, nič kaj bodo rekli drugi, nič omerte.

Ko je spregovoril Hamilton, je najširša športna javnost spoznala Edgarja (ne, ne Edgarja Degasa, temveč šifro za eritropoetin) in BB (ne, ne Brigitte Bardot, temveč vrečke krvi oziroma blood bags). Spoznala, da je Tour tudi med Armstrongovo vladavino spominjal na Amsterdam: veliko ljudi na kolesih, veliko ljudi na drogah. Spoznala, da laž postane resnica, če jo dovolj dolgo ponavljaš, in da lažejo tudi tisti, ki so se nekoč zaobljubili, da ne bodo nikoli lagali.

In čeprav ne gre zanemariti specifik kolesarstva, so samo najbolj vztrajni v sprenevedanju takrat zmogli zamahniti z roko in reči: »Ah, to je pač biciklizem. Tritedenske dirke in te foreItak ni normalno, valda so vsi našpikani.«

Drugi so se morda spomnili, da se je sprinterju Justinu Gatlinu leta 2010 iztekla štiriletna prepoved nastopanja zaradi zlorabe nedovoljenih poživil. Potem ko se mu je pred časom že iztekla dveletna. Mejniki njegove kariere se vrstijo takole: pri devetnajstih ga ujamejo pri jemanju amfetaminov, pri enaindvajsetih postane svetovni dvoranski prvak, pri dvaindvajsetih olimpijski prvak, pri triindvajsetih dvakratni svetovni prvak na prostem. Pri štiriindvajsetih v njegovem telesu najdejo umetni testo­steron. Izrečejo mu osemletno, tako rekoč trajno prepoved nastopanja, jo nato omilijo na štiri leta in – in če ne bi bilo Usaina Bolta, bi Gatlin znova postal sprinterski kralj, tako pa se je, revček, moral zadovoljiti z enim naslovom svetovnega prvaka, štirimi posamičnimi drugimi mesti, olimpijskim srebrom in bronom, novima osebnima rekordoma na 100 in 200 metrov …

Justin Gaitlin na olimpijskih igrah v Riu leta 2016 FOTO: Fernando Frazão/Agência Brasil
Justin Gaitlin na olimpijskih igrah v Riu leta 2016 FOTO: Fernando Frazão/Agência Brasil

Zdaj počiva v zasluženem športnem pokoju, še bolj zasluženo pa je postal simbol umazanije, ki se nabira okoli kraljice športov. Nekakšen novi, stopnjevani Ben Johnson. Ben Johnson na steroidih, ha. Zato včasih na njegov račun kar malce krivično spregledamo druge goljufe – in teh res ni malo.

Recimo Fani Chalkia, olimpijska prvakinja v teku na 400 metrov z ovirami, ki je spisala čudovito športno pravljico. Kot najstnica je pokazala velik talent za tek na nizkih ovirah. Drugega za drugim je nizala državne rekorde in odličja na mednarodnih tekmovanjih. Zdelo se je, da bo grška atletika ob Konstantinosu Kenterisu, Ekaterini Thanou, Anastasii Kelesidou in Mireli Maniani dobila še eno šampionko, ki se bo na vsakem tekmovanju podala v boj za najvišja mesta. Ja, domovina olimpizma je bila ob prelomu milenija prava svetovna atletska velesila, zato je bilo za Fani Chalkia še toliko bolj boleče, ko je morala uspehe reprezentančnih kolegov spremljati od daleč. Dve sezoni zapored so jo pestile poškodbe in leto dni pred olimpijskimi igrami Sydneyju je sklenila, da ima dovolj. Bila je utrujena, razočarana in brez denarja. Športno kariero je končala pri dvajsetih.

Nove izzive je našla v novinarstvu, natančneje na malih zaslonih, kjer je začela soustvarjati eno najbolj priljubljenih političnih oddaj na grški televiziji. Sodelavci so jo opisovali kot zelo nadarjeno poročevalko in sprva so le redki vedeli, da je ne tako dolgo tega osvojila naslov državne prvakinje. Na televiziji je ostala dve leti, a ljubezen do atletike je še vedno tlela na dnu srca. Očitno tako močno, da se ni mogla upreti skušnjavi. Vrnila se je na tartan in spet začela podirati rekorde. »Prej ste me lahko podnevi gledali po televiziji, ponoči pa srečevali v diskotekah. Odkar spet treniram, se ne spomnim ničesar drugega kot treningov,« je pojasnjevala novinarjem, ki so jo spraševali o bliskovitem napredku.

Bližale so se domače olimpijske igre, pritisk je bil izjemen. Še posebno po aferi »motoristična nesreča«, ki je grško atletiko stresla na začetku iger. Sprinterska zvezdnika Kenteris in Thanoujeva sta se izognila testu na nedovoljena poživila, policistom pa povedala, da sta na poti v olimpijsko vas, kjer bi morala opraviti test, doživela motoristično nesrečo. Kmalu so ju ujeli na laži, saj se je izkazalo, da se je nesreča zgodila več ur zatem, ko sta se izognila testu. Gostitelji so ostali osramočeni, atleta pa sta se morala odpovedati nastopu.

Afera kot da bi spodbodla Fani Chalkia. Pred štirimi leti je sedela doma, ko so Kenterisu v čast predvajali grško him­no. Ali hitela v studio, ko so Thanoujevi okoli vratu obešali srebrno kolajno. Zdaj je napočil njen trenutek. Njenih dvainpetdeset sekund. Nadela si je prepoznavna rožnato vijoličasta sončna očala športne oblike in v četrtfinalu izboljšala svoj državni rekord, v polfinalu popravila še olimpijskega, v finalu pa tekla pet stotink sekunde počasneje – a vseeno več kot pol sekunde hitreje od najbližje zasledovalke. Ob prizorih njenega smehljanja z zlato kolajno v roki in lovorjevim vencem v laseh bi se morala končati naša pravljica z naslovom Od novinarke do olimpijske prvakinje.

Nato bi jo na hitro spremenili v dokumentarec. V ozadju bi začela igrati žalobna klavirska spremljava, zaslon bi se zatemnil, na njem pa bi se z belimi črkami izpisalo:

Na naslednjih olimpijskih igrah so Fani Chalkia ujeli pri jemanju nedovoljenih poživil.

Pozitivna je bila na anabolni steroid metribolon.

Prejela je dveletno prepoved nastopanja. Nanjo se je pritožila, vendar je tudi B-vzorec potrdil, da je bila v njenem telesu nedovoljena substanca.

Tako je Fani Chalkia še drugič, in tokrat za vedno, končala športno kariero.

Konec.

Pravljica po slovensko

Leto pred njo so ujeli še eno junakinjo atenskih iger. Tudi ona je bila tistega peklensko vročega poletja pravljično navdahnjena. To sicer ni nobena redkost. Kdor ima vsaj malo smisla za življenje, zgodbe in pravljice, jih v športu najde toliko, da bo vedno znova hotel višje, hitreje, močneje.

Ne: globlje, udarneje, pomenljiveje.

Torej, Jolanda Čeplak je prifiniširala do bronaste kolajne. Dvesto metrov pred ciljem je bila še na zadnjem, osmem mestu, potem pa je začela še močneje zamahovati z rokami, njeni nikoli speti lasje so še bolj divje plapolali po zraku in tekmice so druga za drugo za­ostale za njo. Kljub temu do ciljne črte ni bilo jasno, ali bo silovit zaključek dovolj za odličje. Pet metrov pred ciljem je bila še vedno četrta. Pred njo so bile Kelly Holmes, Hasna Benhassi in Maria de Lurdes Mutola. »Gotovo je bila slednja najbolj neugodna tekmica. Ustrezal ji je počasen začetek, saj je imela odličen finiš. Ustrezal ji je hiter začetek, saj je znala teči na tempo. Ni bilo taktike, ki bi delovala proti njej,« mi je Čeplakova pred časom povedala v pogovoru za Nedelo in hkrati zaupala, da je namenoma izbirala mitinge, kjer ni bilo Mozambičanke, saj ji je bilo sila nelagodno teči ob njej. Vseeno sta se pogosto pomerili na velikih tekmovan­jih in najuglednejših mitingih, katerih povabil se pač ne zavrača. Na prostem je bila prav vsakič hitrejša Mutola. In medtem ko se na afriškem jugovzhodu najbrž niso toliko obremenjevali z njunim rivalstvom, je bilo pri nas drugače: frustracije ob porazih so na žalost vselej intenzivnejše od zmagovalnih sladkosti, svoje je pozneje pridodal še legendarni skeč Jurija Zrneca z Viktorjev.

Joooli! Tamtamtamtamtamtamtamtam …

Jolanda Čeplak v Atenah 2004 FOTO: Tomi Lombar
Jolanda Čeplak v Atenah 2004 FOTO: Tomi Lombar

No, v Atenah ni bilo prljave igre, zato je šlo brez olüp de banane, eat de banane, frü di olüpek on floor. Čeplakova je Mutolo premagala v poštenem boju; ko je švignila mimo nje, se je zdelo, kot da desetkratna svetovna prvakinja stoji pri miru. Zdelo se je, da je pravici vendarle zadoščeno – le kam bi prišli, če bi vseskozi zmagovali eni in isti, za povrhu še neslovenski obrazi?

Če bi bil režiser, te pravljice ne bi končal s prizorom z odra za zmagovalke. Raje bi poiskal objem bronaste olimpijke in Toma Popetruja, njenega dolgoletnega trenerja, neke vrste drugega očeta in atletskega zanesenjaka v najžlahtnejšem odtenku te besede. Zanesenjaka, zaradi katerih pravim, da je tekaški šport tako lep … Nato pa bi moral spet zatemniti ekran, spet poiskati srce parajočo melodijo – morda Dovžanove citre iz Cvetja v jeseni? –, pravljico spet preobraziti v dokumentarec in spet pripisati:

Še pred naslednjimi olimpijskimi igrami so Jolando Čeplak ujeli pri jemanju nedovoljenih poživil.

Pozitivna je bila na eritropoetin (EPO).

Prejela je dveletno prepoved nastopanja. Nanjo se je pritožila, vendar je tudi B-vzorec potrdil, da je bila v njenem telesu nedovoljena substanca.

Jolanda Čeplak se je po izteku kazni vrnila na atletske steze, a vrhunskih rezultatov ni več dosegla. Kariero športnice je končala leta 2011.

Konec.

Megleni spomini, živi dvomi

Kaj imajo skupnega Lance Armstrong, Tyler Hamilton, Justin Gatlin, Fani Chalkia in Jolanda Čeplak? Prvič, vse so ujeli pri jemanju nedovoljenih poživil (no, Armstronga niso nikoli ujeli, je pa zato sam priznal), in drugič, vsi so bili leta 2004 na vrhuncu moči, kariere, slave. Armstrong je to dokazal s šesto zaporedno zmago na dirki po Franciji, drugi so blesteli na olimpijskih igrah.

Dogajanje v Atenah sem spremljal kot zmešan. Imel sem devet let, dopustovali smo na slovenski obali. Morja skorajda nisem videl, saj sem v hotelski sobi vsak dan od jutra do večera ždel pred televizorjem – tistim starim, dobrim, malim, sivim, škatlastim, ki na mojo generacijo danes učinkuje podobno kot magdalenice na Prousta. Za številne športe sem slišal prvič in vsi so se mi zdeli blazno zanimivi. Judo, kajak in kanu na mirnih vodah, kajak in kanu na divjih vodah, sinhrono plavanje, skoki v vodo, hokej na travi … To je bilo davno, preden smo s kolegi začeli razpravljati, kdo je večji car: olimpijski polfinalist v teku na štiristo metrov ali olimpijski prvak v skakanju po trampolinu? Tiste dni so bili vsi športi enaki. Urška Žolnir je bila prav takšna carica kot Andrea Pirlo. Obema je okoli vratu visel bron.

Spomin je kruta reč in danes na tiste dni hranim bolj meglene, razpoloženjske in utrinkaste vtise. Na pamet nikakor ne bi mogel opisati, kako je Hamilton vzdolž obale v bližini mesta Vouliagmeni poganjal pedale v najvišji prestavi, kako se je ob Saronskem zalivu boril z vetrom in kakšen je bil njegov izraz na obrazu, ko je spoznal, da je ugnal vse tekmece. Menda je kmalu po prihodu v cilj zagledal svojo ženo Haven in videl njen žareči nasmeh, ki se je samo še širil.

Ampak to sem prebral v knjigi.

Prav tako si moram pomagati z youtubom, če želim pisati o finalu moškega teka na sto metrov. V bistvu je šlo za tipično Gatlinovo simultanko. Na startu je imel najslabši reakcijski čas, a je to nadoknadil s fenomenalnim pospeševan­jem med dvajsetim in petdesetim metrom. Na polovici dirke se je zdelo, da je prednost ameriškega sprinterja na tretji progi neulovljiva, a vzdrževanje maksimalne hitrosti že takrat ni bilo njegova največja odlika. Tekmeci so se mu bližali iz koraka v korak, na njegovo srečo pa je v teku na sto metrov korakov bolj malo, zato je zadržal stotinko sekunde prednosti pred najbližjim zasledovalcem. Takoj zatem je režiser prenosa precej nespretno v gledalčev fokus postavil četrtouvrščenega Shawna Crawforda, in bogsigavedi koliko časa bi vztrajal pri predvajanju njegove nič kaj otožne, a vseeno v usodo vdane hoje, če ne bi bil prav Crawford prvi, ki je Gatlinu čestital za zmago. V objem sta si skočila vsaj tako silovito, kot sta se pognala iz startnih blokov.

Spet bi lagal, če bi zapisal, da se mi še danes pred očmi odvijajo prizori, kako Fani Chalkia meter za ciljno črto zmagoslavno dvigne roke, se nato prime za glavo, v naslednjem trenutku pa jo že ovijajo v grško zastavo. Ne, uspehov grških športnikov se sploh ne spomnim, je pa zato toliko večji vtis name naredilo nenehno ponavljanje novinarjev, da so se olimpijske igre vrnile v domovino in da imajo zategadelj poseben čar. Očitno je naša nacionalka ta čar prek televizijskih sprejemnikov uspešno ponesla pod Alpe. Med prenosi tekmovanj je bilo čutiti, da Grčija diha z igrami. Kamere so neštetokrat ujele domače navijače, najbrž še vedno pijane od nogometnega uspeha, ki so kričali, se zvijali, plesali, divjali, rajali ter izžarevali posebno življenjsko slo in strast; strast, ki se je otroku, odraščajočemu v precej tipični družini srednjega razreda na slovenskem podeželju, zdela nekaj sila neobi­čajnega in mamljivega. Kot da ne bi gledal drugega naroda, temveč drugo človeško vrsto, vrsto homo passionisa, oziroma kot mi je čez mnogo mnogo let lepo povedal Henry Miller: »Za Grka je vsak dogodek, ne glede na to, kako obrabljen je, vedno enkraten. Vedno znova prvič dela isto stvar: radoveden je, po­hlepno radoveden in preizkušajoč. Rad je z rokami pri stvari, z vsem svojim telesom, lahko bi rekel, tudi s svojo dušo.«

Tudi Jolanda Čeplak mi je pritrdila, da je na stadionu vsak večer vladala prava evforija. Domačini so poskrbeli za praznično vzdušje. »Ko smo čakale na start finala, je bila na sporedu še podelitev kolajn za najboljše atlete v teku na 100 metrov, in bilo je kot v norišnici,« se je napetih trenutkov pred pokom start­ne pištole spominjala trikratna slovenska športnica leta.

Potem ko je že v polfinalu dala vse od sebe, sploh ni vedela, ali si bo pravočasno opomogla. Finale je bil na sporedu čez dva dni in začetek je bil pričakovano hiter. Na čelo kolone je stopila Američanka Jearl Miles Clark, odlična štiristometrašica. »Prvi krog smo pretekle v 56 sekundah. To je bilo zame prehitro. Bila sem v ozadju in takrat sem podvomila, ali mi bo uspelo,« je občutke ob vstopu v drugi krog strnila Čeplakova. V tistem trenutku so na zadnjih štirih mestih poleg nje tekle še Maročanka Benhassijeva, Britanka Holmesova in Mozambičanka Mutola. Slednja se je začela prva prebijati v ospredje, Čeplakova pa je izgubila stik z vodilnimi tekmovalkami. Dvesto met­rov pred ciljem jo dohitela še dotlej zadnjeuvrščena Maročanka, nato pa sta skupaj začeli podaljšani finiš.

»Takrat sem si rekla: No, dajmo nekaj narediti. Vedela sem, da sem zadaj, a hkrati čutila, da imam dovolj moči za sprint.«

Gneča v ciljni ravnini je bila izjemna. Tekmovalke so se razporedile prek štirih stez, na najbolj zunanji si je mesto pod soncem, ne, mesto pod reflektorji olimpijskega stadiona izborila prav Čeplakova. Dober položaj za finiš, a kaj, ko je bila petdeset metrov pred ciljem še vedno na šestem mestu.

»Velika tekmovanja ti dajo posebno moč. Zadnjih sto metrov sem si samo ponavljala: Moram dobiti kolajno, moram dobiti kolajno, moram … Po prihodu v cilj najprej nisem nič vedela. Sem druga, tretja, četrta? Nato so mi slovenski atleti povedali, da imam kolajno. Kljub temu sem še naprej klečala na kolenih in gledala na semafor. Dokler se na njem ni izpisalo moje ime, nisem hotela verjeti, da je kolajna res moja.«

Tako je dirko doživela ona. Vtise je morala strniti neštetokrat: za prijatelje, atlete, trenerje, novinarje, naključne radovedneže … Vse je zanimalo, po kakšnem čudežu je bronasta deklica slovenske atletike našla moč in v zadnjih stotih metrih uprizorila sprint kariere. Vse je zanimalo, kaj se ji je takrat pletlo po glavi. In logično je, da nikogar ne zanima, kaj se je po glavi pletlo njenih navijačev. Tudi tistih najmlajših, ki smo se v Atenah šele spoznavali s športom. Kaj se nam je po glavi pletlo takrat in kaj se nam je v naslednjih letih, ko so naši otroški junaki drug za drugim obveljali za goljufe?

Deset let po londonskih olimpijskih igrah in razpletu največjega dopinškega škandala dotlej se večkrat vprašam, kako na doping gledajo mlajše generacije, ki so v prvi stik s spektaklom, imenovanim vrhunski šport, stopile leta 2012. Jih je čistost Usaina Bolta, Bradleyja Wigginsa, Davida Rudishe, Michaela Phelpsa in slovenskih šampionov prepričala o lepoti športa? So v naslednjih letih zaradi razkritja državnega sistemskega dopinga v Rusiji postali večni ciniki? Še verjamejo, da je vrhunske rezultate mogoče dosegati brez uporabe nedovoljenih poživil?

Dvom je namreč trdovratnejši od Edgarja: ko se enkrat znajde v organizmu, njegovih sledov ni več mogoče zakriti.

Komentarji: