Do Bohinja trikratni skok prek sedla
Bohinj je priljubljena motoristična izletniška točka, do nje pa pelje več poti, od najkrajše, ki vodi ob toku Save Bohinjke, do daljših, recimo čez prelaz Bohinjsko sedlo. Mi smo si izlet začinili še z dvema dodatnima prelazoma, tako da smo se iz Ljubljane podali v smer Polhovega Gradca. Nato smo nadaljevali mimo Gorenje vasi in čez prelaz Kladje proti Cerknemu. Od tam nas je pot peljala čez prelaz Tuškov grič mimo SC Cerkno v Selško dolino. Sledili so še en vzpon na Soriško planino, prečkanje Bohinjskega sedla in panoramski spust v Bohinjsko Bistrico. Pot nam je brez postankov vzela dobri dve uri. Za vrnitev smo uporabili že znano cesto mimo Bleda in gorenjsko avtocesto, zato smo bili v glavnem mestu v dobri uri. Nazaj jo lahko mahnemo tudi po stari cesti mimo Kranja in Medvod. Ne glede na našo odločitev bo to lep celodnevni motoristični izlet, na katerem bomo prevozili okoli 300 kilometrov – odvisno od našega izhodišča, seveda.
Aplikacija za varnejšo vožnjo
Tokrat smo aplikacijo Drajv, ki uporabnika z ocenami voženj spodbuja k varnejšemu obnašanju v prometu, nastavili na samodejni način. To se je izkazalo za zelo praktično, saj je odpadlo vsakokratno klikanje po telefonu za začetek in konec vožnje. V takšnem načinu imamo po končani vožnji 24 ur časa, da posneto vožnjo potrdimo ali zavrnemo oziroma zamenjamo prevozno sredstvo. Vse do potrditve samodejno posnete vožnje ne poznamo njene ocene. Smo pa imeli občutek, da je aplikacija v tem režimu še potratnejša in hitreje prazni zalogo energije mobilnika.
Po Blagajevi deželi
Naš prvi kratki postanek je bil Polhov Gradec, kjer bi priporočili obisk polhograjske graščine, v kateri delujeta dva muzeja: Krajevni muzej in Muzej pošte in telekomunikacij. Temelji zgradbe segajo v 13. in 14. stoletje, današnjo baročno podobo pa je graščina dobila na začetku 19. stoletja. Med letoma 1808 in 1858 jo je upravljal grof Rihard Ursini Blagaj, ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti. V njegovem času je graščina postala središče naprednih razsvetljenskih idej, po njem pa so ti kraji dobili ime Blagajeva dežela. Dodajmo še, da je graščina v smeri Črnega Vrha, zato moramo za njen obisk malce skreniti z naše začrtane poti.
Skozi Lučine in naprej
Po kratkem postanku v Polhovem Gradcu smo sledili smerokazom za Gorenjo vas. Ceste do tam so v dobrem stanju in vožnja nam je bila v pravo veselje, še posebno ker je bil promet redek. Pot je vodila skozi Lučine, ki so znane po istoimenski gorskohitrostni dirki. Ta običajno poteka avgusta, a izvedeli smo, da so organizatorji letošnjo izvedbo odpovedali. Če se boste ustavili v Gorenji vasi, si vsekakor oglejte Trg Ivana Regna, ki ga krasi Vodnjak ljubezni v času murenčkov, delo akademskega kiparja Metoda Frlica. Kipar je v vodnjaku, ki je posvečen čaščenju ljubezni, uprizoril družino, v kateri je ljubezen med žensko in moškim zamenjalo rojstvo otroka, ki je središče ljubezni.
Od tam nas je pot vodila mimo Hotavelj, ki so znane po marmorju, in Trebije do Sovodenj, kjer smo se usmerili proti Cerknemu. Cesta je mestoma ozka, zato so srečanja s tovornjaki lahko zelo zoprna. Prečkamo prelaz Kladje in se spustimo v Cerkno. Od tam sledimo kažipotom proti Železnikom. Na poti proti SC Cerkno peljemo mimo odcepa za partizansko bolnišnico Franjo in prečkamo še drugi prelaz na naši poti – Tuškov grič. Od tam se spustimo v Selško dolino in sledimo kažipotom za Železnike. Ko po nekaj kilometrih vožnje prispemo do križišča glavne ceste Železniki – Tolmin, zavijemo levo v smer Tolmina in pri Zalem Logu desno v smer Sorice.
Groharjeva Sorica
Cesta proti Sorici je bila nedavno obnovljena in vožnja po njenem gladkem asfaltu s solidnim oprijemom je pravi užitek. Vseeno nas kakovost ceste ne sme preveč prevzeti, saj je na nekaterih delih ozka in nepregledna, zato bi bilo lahko srečanje s tovornjakom, ki vozi hlode v dolino, zelo neprijetno.
Ko prispemo do Sorice, se nam odpre prelep pogled na razgibano vas, v kateri se je rodil slovenski slikar Ivan Grohar. Njegov kip stoji takoj ob vhodu v vas. Na drugi strani ceste, nasproti kipa, pa je cerkev sv. Nikolaja. V vasi je tudi Groharjeva rojstna hiša, ki pa je trenutno zaprta za javnost.
Bohinjsko sedlo
Ko zapustimo Sorico in sledimo kažipotom za Bohinjsko Bistrico, hitro ugotovimo, da je denarja za obnovo celotne ceste čez Bohinjsko sedlo zmanjkalo. S polikanega asfalta pripeljemo na cestišče, ki ga je zob časa krepko načel. Vožnja je neudobna tudi z motocikli, ki imajo sicer vrhunsko vzmetenje. Dobra stran pa je, da smo že visoko nad morjem in so temperature bolj sveže kot v dolini. Čez dobrih šest kilometrov dosežemo prelaz Bohinjsko sedlo (1277 metrov) in smučarski center Soriška planina, kjer je živahno tudi poleti. Gotovo se bosta prilegla postanek in okrepčilo v katerem od lokalov, ki obratujejo na Soriški planini.
Božanski pogled na očaka
Po krajšem odmoru je spet čas, da sedemo na jeklene konjičke in nadaljujemo spust proti Bohinjski Bistrici. Kmalu po odhodu se pred nami odpre prelep razgled na najvišji slovenski vrh, Triglav, a relativno ozka cesta ne omogoči hitrega postanka za fotografijo. Vsaj z motociklom se nam je zdelo nevarno ustavljati kljub lepi panorami. Do Bohinjske Bistrice, kjer se priključimo glavni cesti Bled–Bohinjsko jezero, je dobrih 12 kilometrov spusta. Od tam do osvežitve v Bohinjskem jezeru nas loči še nekaj minut vožnje. Možnosti za kosilo z motorističnimi kolegi je v okolici Bohinja nešteto, vsekakor pa priporočamo kakšen lažji obrok, saj obilno kosilo vpliva na zbranost pri vožnji. Radi rečemo, da gre vsa kri v želodec. Za vrnitev priporočamo vožnjo mimo Bleda in po gorenjski avtocesti.
Nasvet za varno pot
Vojko Safran, inštruktor varne vožnje in nosilec programov varne vožnje za motoriste v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem, je našo turo prevozil pred nekaj dnevi in ob tem neizmerno užival. Kakšni so njegovi vtisi s poti?
1. Že iz Polhovega Gradca proti Gorenji vasi nam pot ponuja obilico lepih motorističnih zavojev. Cesta je zadosti široka in v precej dobrem stanju. Na žalost pa sem ponovno srečal kar nekaj motoristov, ki ta del ceste razumejo kot dirkališče in so zaradi tega moteči element za ostale udeležence v prometu. Nekateri morda še vedno ne znajo voziti po desnem smernem vozišču.
2. Pot sem nadaljeval v smer Zgornje Sorice, kjer pa so me spreletavali različni občutki. V prvem delu, nekako do smučišča Cerkno, je cesta v nekoliko slabšem stanju, na več odsekih je tudi zelo ozka, kar pomeni, da je treba voziti izjemno previdno in strpno. Drugi del ceste, od Cerknega proti Zgornji Sorici, pa je v odličnem stanju in spet ponuja ogromno motorističnih užitkov. In vendar se ne smemo preveč sprostiti, saj sem srečal kar veliko večjih traktorjev in tovornjakov s hlodovino.
3. Ko si v Zgornji Sorici nekako nahranimo dušo s prečudovito naravo in nadaljujemo pot proti Soriški planini, pa sledi nekoliko grenak priokus, saj za cesto ne morem napisati nič drugega, kot da je flika na fliko. Cestišče je v izjemno slabem stanju in zahteva še posebno previdnost.
4. S Soriške slanine do Bohinjske Bistrice je cesta spet v boljšem stanju, v prečudoviti naravi, kjer se odpre tudi panoramski pogled na Bohinjsko jezero in Triglav.
