Dobrodušnež in prefriganka

Oče je velika dobričina. Že pokojna mama ga je pogosto ovijala okoli prsta. Tri leta po njeni smrti je nekje staknil partnerico, ki bi ga rada obrala do kosti.
Fotografija: Fotografija je simbolična. FOTO: Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Fotografija je simbolična. FOTO: Jože Suhadolnik

Oče je velika dobričina. Že pokojna mama ga je pogosto ovijala okoli prsta. Ker jo je imel kljub temu zelo rad, se s sestro nisva nikoli vtikali. Tri leta po mamini smrti je nekje staknil partnerico, ki bi ga rada obrala do kosti. Na začetku smo bili vsi zelo veseli, da je končno nekoga srečal. Ker s sestro živiva približno 50 kilometrov stran, je bilo tudi za naju naporno prihajati dvakrat na teden domov, pospravljati hišo in mu skuhati vsaj za nekaj dni.

Oče ima za praktične stvari dve levi roki. Bili sva čisto tiho, ko je ženska zmetala iz hiše staro pohištvo in ga nadomestila z novim. Nekega dne pa me pokliče soseda, pred katero se je hvalila, da se bo v zgornje nadstropje vselil njen nečak. Sama namreč nima otrok. S sestro sva ji povedali, da bo to nemogoče, ker je hiša prepisana na naju in brez najinega dovoljenja z njo nima nihče pravice razpolagati.

Najine besede so jo zelo šokirale. Bila je namreč prepričana, da je oče lastnik. Nekaj časa je potem dala mir. Nakar se je spomnila, da bi ji vrnili denar, ki ga je porabila za nakup novega pohištva in manjšo adaptacijo. Z očetom bi se rada preselila drugam, kjer bo ona gospodar. Jaz še študiram, sestra ima dva majhna otroka, nobena od naju pa ni pri denarju! Zlasti ne pri takšnem, ki bi se ga dalo metati skozi okno. Ko je videla, da ne gre zlepa, je začela zgrda: da bo očeta zapustila, da bo pristal na najinih ramenih, da sva s sestro brez srca in podobno.
Renata



Vaše precej dolgo pismo je res mičkeno žalostno. V njem ste omenili več težav, ob katere se spotikajo tudi v drugih družinah. Prva je očetova odvisnost najprej od žene, potem od nove part­nerice. Verjetno je tudi odraščal v družini, v kateri je imela mama prvo in zadnjo besedo. Ker je bil fant, mu nikoli ni bilo treba skrbeti za praktično plat življenja. Potem je srečal vašo mamo, ki je zgolj nadaljevala tam, kjer je mama nehala. Očetu je stregla spredaj in zadaj. Preden je šel zjutraj v službo, mu je pripravila sveže perilo, čevlje, zajtrk na mizi. Kadar je imela popoldansko izmeno, sta za očeta poskrbeli s sestro.

Ženske ste iz njega v imenu velike ljubezni naredile invalida, ki ni sposoben samostojnega življenja. Po ženini smrti je, čisto razumljivo, nujno potreboval novo partnerico! Kje točno jo je našel, niti ni pomembno. Verjetno prek kakšnih oglasov ali pa mu jo je priporočil kateri od sodelavcev, ki so vedeli za njegovo stisko.

Pokojna mama je bila razumna ženska: kljub vsemu je vedela, da bo mož po njeni smrti lahka tarča koristoljubk, ki ga bodo obletavale! Zato je tudi vztrajala, da se je nepremičnina (hiša) prepisala na vaju s sestro. Če tega ne bi naredili, bi se, če je stanje v vaši družini takšno, kot ste napisali, lahko hitro zgodilo, da bi se je nova partnerica ne le polastila, znebila bi se tudi očeta! Ta, dobričina, kot je, bi ji dal vse, kar bi si zaželela, da bi le ostala pri njem! Ne bi bila ne prva in ne zadnja, ki bi to storila!



Tretja napaka, ki je morda tudi privedla do današnjih težav, je bila, da sta po mamini smrti očeta naprej razvajali. Veliko bolj koristno bi bilo, če bi ga poslali na kuharski tečaj, si vzeli kakšen konec tedna prost in ga naučili osnovnih veščin, potrebnih za samostojno življenje.

In če dovolite, bi na tem mestu prosila vse, ki tole berejo: naučite svojega partnerja in tudi svoje otroke samostojnosti! Ne bodite njihova bergla! Človek nikoli ne ve, kdaj nam osnovne veščine, ki se tičejo preživetja, pomagajo, da ne postanemo po nepotrebnem odvis­ni od drugih! Sploh če so ti drugi takšni, da našo odvisnost obilo izkoriščajo!
 
Še eno napako delate: to žensko želite na vsak način odgnati iz očetove bližine! Bolj ko se trudite, bolj ste razočarani, ker vidite, da ste neuspešni. Ne razumete, kaj oče vidi na njej, saj vam deluje kot »skupaj nametana brezvredna šara«.

Zelo lepo bi vas prosila, da je nikoli več ne podcenjujete niti je ne ocenjujte s svojimi očmi, ker ne boste nikamor prišli! Oče si je takšno nakopal na glavo – naj jo ima! Če mu jo boste branili, se vam bo nazadnje še on uprl in vas izbrisal iz svojega življenja! Kadar trčita skupaj prefriganka in dobrodušnež, kakršen je vaš oče, pamet pobere kovčke in odide drugam!

Kljub temu je treba razmisliti, kaj sploh lahko storite, da navsezad­nje oče ne ostane še brez spodnjih hlač! Kot rečeno, še dobro, da sta s sestro že za časa maminega življenja postali solastnici hiše. Drugače bi oče ostal ne le brez prihrankov, ampak tudi hiše. Kaže, da je gospa z vsemi žavbami namazana.

Če bi bila res tako polna ljubezni do vašega očeta, bi se trudila, da bi bilo njuno življenje zapolnjeno z lepimi trenutki, ne pa, da se »ljubezenska zgodba« kar naprej vrti zgolj in samo okoli denarja! To ni dobro.



Smo v prazničnih dneh, ko se družina zbere in se – brez jeze in obtoževanja – usede za mizo, pogovarja in se veseli trenutkov, ko so lahko skupaj. Pozabite na zamere in obiščite očeta! Vaša dekliška soba je še zmeraj nedotaknjena in na voljo. Družite se z očetom, navsezadnje imate poleg sestre le še njega! Naj dobi občutek, da vam je kljub vsemu mar zanj, da ga imate radi, ne glede na neumnosti, ki jih počne. Lepo bi bilo, če hkrati pride na obisk tudi sestra z družino. Vnuki znajo precej drugače napolniti hišo in srca njenih prebivalcev kot odrasli. Ko bo gospa začutila pripadnost, ki jo delite z očetom, bo njena moč nad njim začela slabeti. Oče ne bo več le njeno orodje za manipulacije, ki se ji motajo po glavi!

Upam tudi, da očetova »šola« ne bo zastonj niti za vaju s sestro! Možje, ki si jih izberemo za skupno življenje, naj ne bodo predpražniki niti lutke, ki bi morali ubogati na migljaj! Le v partnerstvu, v katerem se dva slišita, podpirata, razumeta in predvsem ljubita, se lahko počutimo srečne, izpolnjene.

Biti nekomu copata ni ne dobro in ne lepo. Če si je to vlogo izbral oče, imata zvezane roke. Pomaga le, da ga ne zapustita, da mu stojita ob strani. Šele v tem primeru si bo tisti, ki ima zle namene, polomil zobe, tisti pa, ki bo pristal na kolenih, bo še kako potreboval toplo ramo!

Preberite še:

Komentarji: