Jaz, samo jaz in nihče drug

Čeprav se trudim upoštevati načelo živi in pusti živeti, me vedno bolj moti to sveto prepričanje nekaterih, da so sami na svetu.
Fotografija: Morda je epidemija koronavirusa res prinesla takšen mir in tišino, da je zdaj ves hrup okoli nas še toliko bolj moteč. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Morda je epidemija koronavirusa res prinesla takšen mir in tišino, da je zdaj ves hrup okoli nas še toliko bolj moteč. FOTO: Jure Eržen/Delo

Dva dogodka sta mi pognala misli k pisanju te kolumne. Pred dnevi sem po dolgem času spet sedela v piceriji ob kozarcu vina in uživala v pričakovanju slastne večerje. Za sosednjo mizo je sedela družina, nasproti nje starejši par. Pogovarjali so se tako, da so vpili prek celotnega prostora. Zelo moteče. Čeprav sem kot Primorka navajena glasnega govorjenja, sem v dobrem letu dni epidemije očitno postala bolj občutljiva na hrup, ki ga zganja okolica.

Druga podobna epizoda se mi je pripetila prejšnjo nedeljo. Za spremembo sem jo sama ubrala na bližnji Porezen. Priročen hrib z odlično ocvirkovo potico je lahko dostopna in zelo priljubljena pohodniška točka, še posebno ob prostih dneh. Po navadi si zato poiščem kotiček, kamor se lahko za silo umaknem od množice. Tokrat mi je z vrha v dolino nekaj časa sledila družina s tremi otroki, spremljal jih je mlajši par. Kar nekaj stvari sem že doživela v hribih (in nižje), pa me je vendarle neprijetno presenetilo, ko je eden od odraslih potegnil ven telefon in začel med hojo glasno predvajati glasbo. Laibach, če že hočete vedeti.

image_alt
Ko bomo utihnili vsi, ne bo nikogar več


Njihova velika oboževalka sem – a ne v hribih. Ne nad 1000 metri nadmorske višine, kamor se umikam zato, da si spraznim glavo. Da najdem zatočišče pred hrupom takšne vrste, kakršnega oddajajo radio, televizija, telefon in (v prenesenem pomenu) svetovni splet. Čeprav se trudim upoštevati načelo živi in pusti živeti, me vedno bolj moti to sveto prepričanje nekaterih, da so sami na svetu. Na nikogar se ne ozirajo, čeprav s svojim hrupom in neverjetno potrebo biti opaženi in (u)slišani posegajo v bližnjo in daljno okolico. Če otroka drugače kot z glasno glasbo ne zmoreš animirati za hojo, obstajajo slušalke. Mali sonček bo morda kljub temu zmogel tisto pot v dolino, sicer bi veljalo naslednjič zanj izbrati manj strmo in krajšo pot.

Kot dragulj redki postajajo ljudje, ki dejansko vidijo in slišijo še koga drugega kot samega sebe. Ne ustreza namreč vsem nenehen neznosen hrup, poslušanje neubranega petja posameznikov, ki mislijo, da svet obstaja zgolj zanje. V hribe zahajam, ker si želim miru. Da, lahko bi izbrala vrhove, ki so povsem neobljudeni, in pogosto natanko to tudi naredim.

A zakaj bi se morala odpovedati trasam, ki jih imam rada, le zato, ker nekateri ne dojamejo, da glasno poslušanje glasbe med hojo morda koga zmoti? In predvsem je na mestu vprašanje, zakaj posamezniki ne ozavestijo, da lahko s svojim prehrupnim poseganjem v okolje motijo ne le druge obiskovalce gora, ampak tudi živali v bližini.

Na kateri točki smo začeli misliti, da smo središče sveta, punčica v očesu vesolja, ki sveti samo za nas. Fotografija je simbolična. FOTO: Leon Vidic/Delo
Na kateri točki smo začeli misliti, da smo središče sveta, punčica v očesu vesolja, ki sveti samo za nas. Fotografija je simbolična. FOTO: Leon Vidic/Delo


Kdaj smo postali tako zelo sebični, egocentrični? Na kateri točki smo začeli misliti, da smo središče sveta, punčica v očesu vesolja, ki sveti samo za nas. Za otroka, ki mu do desetega leta starosti še nihče ni povedal, da v nečem ni najboljši, da bo v življenju sledil kakšen poraz, da mu bo kdaj kdo rekel ne.

Morda je epidemija koronavirusa res prinesla takšen mir in tišino, da je zdaj ves hrup okoli nas še toliko bolj moteč. Če ga že pričakujem v kavarnah, trgovinah, na bencinskih servisih, kjer z glasno glasbo vsakodnevno posiljujejo ušesa, bi človek pričakoval, da bo vsaj pod vršaci mir pred nabijanjem (glasne) glasbe. Naj bo Laibach ali harmonika z Golico, če tam nisi sam, se ozri po drugih. Morda vsem nisi smešen in prijeten. Dobro se spomnim prigode, ko sem šla s Špika Hudih polic pred nekaj leti in jo je navzgor mahala italijanska družina. Najstnici sta na ves glas (in ne pretiravam, res) prepevali neko smešno pesem o bananah, oče je za njimi v nahrbtniku nosil majhen radio. Tedaj se mi je to zdela smešna epizoda, tipična za drugo stran meje. Upam, da ne bo tudi na tej strani to postalo stalnica.

Vsakič znova me prime, da bi mlajše sprehajalce oziroma kolesarje, ki jih dnevno srečujem na Rakah, vprašala, zakaj je treba v rokah nositi telefon in na ves glas poslušati glasbo. Po par skupaj jih hodi, na daleč jih slišim(o). Če bi vprašala desetletnega nečaka, kaj meni o tem, bi mi najbrž zabrusil, da se v novodobnem svetu ne znajdem (po njegovem prepričanju sem tako ali tako rojena komaj nekaj let za T-Rexom). Morda postajam za spoznanje preveč nestrpna. Morda pa mi samo ne prija občutek, kako vse postaja zaverovano vase, v svoj prav.

Preberite še:

Komentarji: