V nadaljevanju preberite:
Slovenci imamo o redkokom tako nasprotujoča si mnenja, kot jih imamo o njej. Nekateri smo pred več kot dvema desetletjema s cmokom v grlu opazovali, kako s solznimi očmi zavrača Prešernovo nagrado, ki bi jo v resnici morala dobiti že davno prej.
Spet drugi o njej ne najdejo lepe besede. Pravzaprav tudi njih razumem, vse je bilo povedano že davnega leta 2000, v obrazložitvi Prešernove nagrade: »V pesniških zbirkah, kot so Volčje jagode, Srčevec, Pelin žena, Vojskin čas, Izštevanja, Sosed gora, Tisti čas, sodobni človek prepoznava svojo kruto, sebično naravo, svojo moralno klavrnost in tujost.«
Svetlana Makarovič se nikoli v življenju ni uklonila avtoriteti, globoko prezira lažno moralo in je vedno pripravljena jasno in glasno povedati, kaj si misli o aktualni posvetni ali cerkveni oblasti. S takimi ljudmi je včasih težko shajati in njene kremplje so izkusili že mnogi. Toda v časih, ki že kar zaudarjajo po politični korektnosti, v časih, ko toliko ljudi svoje hrbtenice ne bi več našlo niti z lupo, je ta na videz krhka ženska, ki to nikoli ni bila, resnični tour de force.
Povod za pogovor je bilo seveda dogajanje okoli Prešernove nagrade. Takrat se še ni vedelo, ali in kdaj bo najvišje priznanje za kulturo končno v njenih rokah – zdaj je znano, da ji ga bodo izročili na proslavi 7. februarja –, a v njenem priljubljenem Alzheimer cafeju sredi Trnovega sva obdelali vse: falcone, javno zdravstvo, križe in rdeče zvezde, usodne odločitve, velika razočaranja in velike ljubezni.
