Neznosna nezmožnost uživanja v tišini
Že dolgo se nisem tako poistovetila s stavkom »Pekel so ljudje okrog nas«, ki ga je Jean-Paul Sartre briljantno vpletel v svojo dramo Zaprta vrata, kot na letošnjem majskem dopustu. Kar bi morala biti nebesa, je nekaj ur na dan postal pekel. Dobro, priznam, da nekoliko pretiravam – kljub vsemu sem imela srečo oziroma možnost umika pred eno najbolj nadležnih, glasnih skupin turistov, kar sem jih srečala v zadnjih letih.
Še danes pa razmišljam o tem, kako smo se začeli bati tišine. Nenehno nas morata obkrožati hrup in nemir, sicer nas prevzame … Iščem pravo besedo, na misel mi prihajata strah in dolgčas. Tišina prazne notranjosti verjetno res navdaja s strahom in nemirom. Morda postajam z leti bolj občutljiva za vseprisotne množice ljudi; k temu je pripomogla služba, ki jo opravljam in v kateri sem z njimi nenehno obdana.
Rada imam ljudi, a vedno manj imam potrpljenja s posamezniki, ki ne vidijo nikogar drugega kot le sami sebe, in se v tej maniri obnašajo v javnosti. Na plaži, na primer, je danes redko kdo brez telefona, le da ga ne zna uporabljati na način, na kakršnega so bili zasnovani – da ga imajo med pogovorom torej prislonjenega k ušesu. Namesto tega se je razpasel čuden »trend«, da se ljudje na ulici, v hribih in med sprehodom po gozdu, ob morju, na letalih in avtobusih pogovarjajo po zvočniku in tako smo prisotni hočeš nočeš priča pogovorom o bog ve čem.
Najprej sem letos na dopustu »bežala« pred tremi družinami ogabno hrupnih Slovakov, ki so čutili neznansko potrebo po tem, da je nekaj članov stalo v vodi, drugi pa so se z njimi z ležalnikov nekaj metrov stran glasno pogovarjali. Ob živce niso spravljali le mene, pač pa tudi nemški par, ki mi je – ne znam skriti, ko me kdo spravi v obrate, zato je bila moja nejevolja kristalno jasna – navrgel, da je tako že ves teden in da ne vedo, kaj storiti. Jaz sem se umaknila zavoljo lastnega miru.
Ampak kaj, ko človek ne more ubežati vsemu svetu, in medtem ko so na eni strani kraval zganjali Slovaki, ga je na drugi turški par, ki se je ves božji dan (s kom hudiča se ima človek toliko pomeniti, da telefonski pogovori trajajo po uro in več, sem se spraševala) pogovarjal po telefonu, jasno, da po zvočniku. Precej manj sta se v živo pogovarjala drug z drugim. Branje knjige postane pravi izziv tudi, ko sosed na plaži prižge telefon in začne gledati humoristično serijo, ni pa se spomnil v kovček spakirati slušalk. Glasnost, seveda, navije do konca, ker sicer ne sliši dialogov. Za druge mu dol visi verjetno mnogo bolj, kot mu je kadar koli kakšen del telesa fizično stal pokonci.
Prešinilo me je, večkrat, kaj hudiča je narobe s temi osebami (ali pa z mano), da vidijo le lasten obstoj in s svojimi željami in potrebami obremenjujejo množico drugih. Bojim se, da se bo na to treba navaditi. Da je vedno manj kotičkov, vsaj ob morju, kjer je človek lahko sam ter v miru in tišini uživa, bere, drema, se, ne nazadnje, pogovarja, ampak tako, da ne moti drugih.
S sodelavko sem se pred kratkim pogovarjala o tem, kako nas nervirajo hrup in množice. Rekla je, da smo ljudje kot virus, razraščen povsod. Kot zajedavske rastline, ki uničujejo vse, da bi dosegle svoje. Upravičile lasten obstoj, za druge jim je malo mar. Razmišljam, ko pišem te vrstice, da sem prava »bumerka«. Če bi bila moški, bi sama sebi rekla tečen stari prdec. Včasih smo se po telefonu pogovarjali tako, da nas ni poslušal ves svet. Nekatere svoje misli smo znali obdržati zase in nismo imeli nenehno občutka, da smo v vesolju sami in da sleherno bitje pleše okrog nas – zaradi nas.
