Nikakor ni le adrenalinsko doživetje, ampak izlet

Bled je menda turistično samozadosten, toda po kratki zračni črti ni daleč do Vrbe, Žirovnice, Prešerna, Čopa, Finžgarja, Jalna, mentalno zahtevnejših gostov ne bi bilo napak povabiti v nišo, imenovano kulturni turizem. Težava ali pa blagodat je, da je med Bledom in Vrbo Sava Dolinka, natančneje, dolina Save Dolinke, če se malo ponavljamo.

Leta 2004 je bil referendum, s katerim so rekli ne načrtu sanacije in dograditve HE Moste, zrasel naj bi izravnalni bazen in 40 hektarov zemljišč ob reki bi zalili. Odbor za rešitev Save Dolinke je zmagal, rečna dolina Brje je bila oteta, že tedaj zavarovana kot naravni spomenik. S preprečitvijo zalitja so tamkajšnji prebivalci zapravili priložnost za snemanje filma Odrešitev 2, ki bi bil, se zdi, pisan na kožo hostarski filmski ekipi.

Za referendum se je tedaj močno zavzemal tudi Miloš Ažman, »govorili so, da v dolini ni nič, samo smeti, sam sem vedel, da je idealna vez za kulturni turizem, posebna s svojimi lehnjakotvornimi izviri, v dolini gnezdi 51 vrst ptic«. Preteklo je toliko Save Dolinke, da ima Ažman 43 let in šefuje Zavodu A. Rikli. In je z ženo Tino pobudnik utrjene zračne vezi med Bledom in Vrbo, zipline Dolinka poimenovane. In zato smo se srečali, da bi se preskusili v divjanju po jasni zračni poti med naravnimi in literarnimi biserovinami.

Dve plus ena za pet

Pot je bila minulo sredo zračna, pa delno oblačna, zbor na Bledu pred šesto. Jutranjo. Tisti oddaljenejši smo one domače kajpak malo čakali. Zbralo se nas je približno deset, več nežnega kot grobega spola, pa dva otroka. Zakaj že? Tri leta je od tega, ko je Miloš prišel na idejo o ziplinu, nad Dolinko, spustu po jeklenici, no, jeklenicah. »Dve leti smo zbirali papirje, eno leto postavljali.« Meni se to zdi izredno hitro, Ažmanu ne, večjih težav pa, pove, niso imeli. Niti naravovarstvenih. Glede imena so kolebali, najpripravneje bi bilo Zipline Bled, ampak obrabljeno, vendarle je v glavni vlogi Dolinka. Povejmo, čez reko je napetih pet jeklenic, dolgih med 350 do cifrno premetanih 530 metrov, skupaj dva kilometra štiristo. Postavitev je bila težko predstavljiv projekt, Ažman mi ga stežka razlaga, jaz še teže razumem.

Jeklenice so Ažman in kompanija napeli popolnoma sami, se tega poprej naučili, »če bi za to koga najeli, bi v dolini gotovo sekal drevesa in naredil še drugo škodo«. Oni pa so čez naravno zajedo najprej napeljali laks, nato vse debelejše vezi, do končne jeklenice. »Če je ta dolga 200, 300 metrov, ni težav, če je daljša ...« Pri takem delu, opomni sogovornik, gre v hipu lahko kaj narobe, z jeklenico zatakneš v drevo, nekatere vezi so napenjali sizifovsko.

Ampak od začetka junija je napeto, na zajle so se riklijevci tako navezali, da so jim dali imena: Lipica, ker se ondi menda beli konji pasejo, Brje, zaščiteno območje, Vrba, ne bomo razlagali, Dolinka, reka je spodaj, in Babji zob, v katerega karies zreš med zadnjim drgnjenjem kovine ob kovino. Še to, dvorni preskuševalec je bil Ažman. Ali je bilo to pametno, ve on. Bilo pa je častno.

Ob šestih, nekaj minut in nekaj več sekund čez, se zbašemo v dva kombija, eden je tak modro dirkaški, drugi bel, nobel. Mi v belem smo ves čas vožnje na štart mislili, da nas preletava helikopter, pa nas ni, bil je Ažman s svojo modro ptico in potnicami. Če človek po svetu hodi in zlasti vozi premočrtno, se nemalokrat čudi, kaj vse se hvali očesu pol kilometra od glavnih prometnic. Slišal sem že, denimo, za vasico Zasip, tokrat jo prvič videl. Sila mična. In prid­nih prebivalcev, športnikov, sprehajalcev sreče na vrvici.

Metri, kilogrami

Pozabil sem, na pot smo šli opremljeni s čelado, pasom in, kako bi rekel, kompletom, s katerim te vpnejo na jeklenico. Nekaj je bilo bledih, morda od strahu, morda zaradi posledic načina življenja dan poprej. Po gozdni poti smo se nekoliko dvignili, se ustavili, izstopili in posedli ob učni, 20-metrski zajli. Na nebu je bilo nekaj grozečih oblakov, pa so bili na srečo skregani, se niso vkup držali. Za nas sta skrbela vodnika Ana in Domen, vseh vodnikov je osem, »sami smo jih usposobili, po ameriških protokolih«. Ob Anini opombi, kako nekaj po njej leze, opomnim, da med priporočeno opremo gotovo sodi sprej ali kaj drugega proti živalcam, ki se vas primejo kot klop. Veliko jih je. Aja, imeli smo tudi rokavice, na obeh mojih je pisalo L, torej dve levi? Ne, large v tujščini. Seveda so mi bile prevelike. Zapored smo se spustili po preskusni zajli, vadili zaviranje, obrat za 180 stopinj, če bi se bilo treba povleči do cilja, vsi smo se izkazali, nihče ni izpadel že v predtekmovanju.

V pomiritev sem bil poučen, da zajla zdrži šestnajst ton, »kilogram na meter«, kljub spolzki in konstitucijski raznolikosti pa smo se vsi in vse zmuz­nili skozi sito, ki narekuje, da zipliner ne sme biti lažji od 40 in ne težji od 125 kilogramov. In ne mlajši od 14 let.

Sam sem se po jeklenici že spustil v Planici in na Bohinjskem, s skakalnimi dilami na nogah, tudi tu nad Dolinko sta bili vsaj dve, ki sta zadevo dobro poznali.

Začelo se je, nepolitični levičarji se primejo najprej z levo in nanjo položijo desno roko, s katero pred koncem spusta po potrebi zavirajo. Najprej se spusti eden od vodnikov, ki ziplinerja opozarja, če gre prehitro, z roko se tolče po čeladi, drugi vodnik je na štartu, pogovarjata se brezžično.

Skrčiti se moraš v bombico, morda stegniti v puščico, manj ko je upora zraka, bolje gre. Če se telesno odpreš, si kot jadro, kar se mi je zgodilo na Vrbi in sem komaj pridrgnil v vodničin objem, čeravno sem mislil, da je edina jadralna ponazoritev mojega telesa jambor, no, še prej ribiška palica.



Šlo je kot po naoljeni žici. Štartni vrisk, vmesno vpitje, ciljni: »Noro!« Adrenalin. Še to, nekako se spodobi, da na prvi jeklenici vpiješ, nato daš nečloveškim bitjem mir. Po jeklenici, ki je ročno ne prežagaš, pa tudi iz sidrišč se ne more odtrgati, šibaš 50 do 60 kilometrov na uro. Vzame ti sapo. Prvič, če gledaš predse in ti gofljo zapre veter, in v prenesenem pomenu, od lepotičja okoli tebe. Glava desno, Triglav, ki ga skrivajo oblaki, glava desno, se ne spom­nim, pogled navzdol, reka, štirikrat jo križamo, petič gremo nizvodno, po strugi. Najdlje do mokrih tal je približno 50 metrov, pogledaš gor, nebo, koliko je do tam, niso izmerili.

Pred drugo zajlo, ko se obeta prava svetloba, mi otrpne fotoaparat, od groze tudi jaz. Na srečo imajo organizatorji profi fotke na zalogi.

Pozneje slišim, da po dolini ni potk, ni cest, tako da je spuščanje po jeklenicah idealen način spoznavanja tega okolja, ne da bi vanj vstopil. Na eni od jeklenic opazim nekaj neznanega, to so poskusni odsevniki. Ažman pove, da bodo z Društvom za opazovanje ptic izdelali študijo o morebitnem negativnem vplivu jeklenic na ptičje letanje. Za zdaj ne kaže, da bi bile pernatim letalcem v nadlego, nak, manjše ptičice si na njih redno privoščijo počitek. Ampak, šlo bo po pravilih.

In še bistveno. Zipline Dolinka naj nikakor ne bi bil le adrenalinsko doživetje, ampak izlet. Spoznavanje narave in, ker na ziplinu nisi sam, družbe. Naša je bila vesela, na koncu, na ciljni jasi, navdušena. Bi poudaril, da začetek nove jeklenice ni nekaj metrov od konca prejšnje, med nekaterimi, točnega zaporedja se ne spomnim, je treba pot pod noge vzeti, pa ne več kot desetminutne. Tudi poti so napravljene v ziplinovske namene.



Še nekaj, morda jeseni, morda prihod­njo sezono, Lipica ne bo več prvi, pač šele tretji spust, v zgornjem delu bodo napeljali še dve jeklenici. Pravljično okolje, pravljično število spustov.

Kateremu ne gredo v prid padavine, neurje, mraz pa jeklenicam in jeklenim ženam in možem, kakršni smo bili tudi mi, ne pride do živega.

Pač, Ažman pove, da je zanimanje za spuščanje po jeklenicah zelo veliko, nekatere je treba sredi dogajanja malo opogumljati, trije pa so se doslej obrnili. Če bi bilo mene preveč strah, bi si dal žakelj na glavo, vi pa, kakor veste in (ne) znate.