Partner je bolestno navezan na mamo
Zdi se mi, da le izgubljam čas, piše bralka o razmerju, ki traja že dve leti, a se zdi, da partner vedno znova in spet daje prednost svoji sestri oziroma mami.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Imam partnerja, starega skoraj štirideset let, skupaj sva dve leti. Ker živiva skoraj sto kilometrov narazen, se videvava samo za vikende. Hišo si je postavil zraven stare hiše, v kateri živi njegova mama, oče je že pokojni. Vsak dan je na kosilu pri mami, tako kot njegova starejša sestra, ki tudi ni poročena in nima otrok. Njegova sestra vse vikende v glavnem preživi doma pri mami, pride na kosilo, nato ostane do večera, kaj postori in pride v hišo svojega brata, kjer kramljamo in kaj počnemo. Ker je okoli obeh hiš veliko zemlje in je tudi veliko za postoriti, moj partner in sestra veliko delata skupaj.
Občutek imam, da se je sestra nanj prisesala kot klop, saj nima svojega življenja. Ves čas nekaj hoče od njega, ga komandira. Mama se drži nazaj vsaj za vikend, ko sem jaz tam. Zadnjič pa se je zgodilo nekaj, česar nisem mogla kar tako prenesti. Za vikend vedno skuham kosilo za naju. Tako je bilo tudi tokrat, pokličem ga, naj pride jest, pa pravi, da je umazan od dela in da bo jedel pozneje. Grem ven in vidim, da ga ni. Zato se napotim v mamino hišo, kjer vidim, da vsi trije jedo kosilo. Samo pozdravim in odidem v njegovo hišo, pospravim stvari in se odpeljem domov. Ni me poklical niti za rojstni dan, ki sem ga imela tri tedne pozneje.
Čez tri mesece mu napišem pismo, da me je prizadel, da sem pričakovala, da bo prišel k meni, se mi opravičil, da tako ne gre več naprej, da se ne počutim dobro pri njem, naj pride k meni, da se pogovoriva, da začneva delati na odnosu. Odpisal mi je le kratko, da je površno prebral pismo, ker je imel znake infarkta, in da bo šel na dopust, da se bo pomiril in odklopil. Naj povem, da sva se pred tem že pogovarjala o skupnem življenju pri njem doma, ker kaj drugega zanj niti ne pride v poštev. Pred kratkim sem predlagala, da greva za vikend v toplice, privolil je in imela sva se lepo. Celo račun je poravnal on. No, zadnji dan pa sem spet nekaj jezikala, ker je hotel že po kosilu domov. Govorila sem čez razmere pri njih doma in vse pokvarila. Naj povem, da je strašno občutljiv, trmast, neprilagodljiv in tog.
Zelo rada hodim v hribe, pa je šel z mano le enkrat, ker pač ne mara laziti v hrib in se mučiti. Tudi pri meni doma se ne počuti dobro, k mojim staršem prav tako ne mara hoditi. Dobro se počuti le tam, kjer se je rodil, in od tam ga ne bo spravila nobena. Jasno mi je povedal, da pri meni ne bo živel, ker ne bo imel takega standarda, kot mu ga omogočata hiša in zemlja. Po vikendu v toplicah sem mu predlagala, da bi šla skupaj na morje, pa je rekel, da ne ve, ali sva sploh za skupaj. Utrujena sem od vsega. Mislim, da je nezrel in neodgovoren. Vem, da nosim svoj delež krivde, saj imam zelo oster jezik in ga dostikrat prizadanem, ker je občutljiv. Po srcu sem sicer blaga in dobra, kar mi priznava tudi on. Prosim vas za kak pameten nasvet. Zdi se mi, da le izgubljam čas. Marinka
Kot običajno tudi vas občutki ne varajo. Vaš partner je res obtičal nekje na poti v zrelo odraslost. Po svoje je ujetnik okolja in odnosov, ki jih pozna, skoraj vse zunaj tega je zanj nevarno. Zato ne išče partnerke, ki bi ga odpeljala iz tega okolja, mu odprla nov, širši in bolj svoboden svet, ampak partnerko, ki bo pripravljena priti v njegov ozki svet, se odpovedati sebi in sprejeti nenapisana pravila, po katerih delujejo člani njegove izvorne družine. Ne gre za nič tako posebnega, podobno živi veliko ljudi.
Gre za pogost strah, ki je izrazito povezan z odraščanjem in odhodom od doma oziroma od staršev. Zato pisati o njegovi ali vaši krivdi nima kaj dosti smisla. Oba sta, kakršna sta, in takšna nista po naključju. Tudi vaše »jezikanje« je priučeno v okolju, v katerem ste odraščali, torej vaši izvorni družini. Vendar vaše jezikanje ni med vajinimi glavnimi težavami, prej nasprotno. Bolje je, da ste se zase in za vajin odnos postavili s »problematičnim« jezikanjem, kot da bi bili tiho. Verjetno bi vse skupaj lahko speljali bolj obzirno, ampak kot rečeno, to ni vajina ključna težava, zato obzirnost tudi ne bi ničesar rešila. J
edro težav se skriva v tem, da si vaš partner morda celo ne želi intimnega odnosa z vami, predvsem pa si ne želi ali ne upa iz sveta, ki ga pozna. Z drugimi besedami, ne upa si odrasti, sprejeti odgovornosti za svoje življenje in raje ostaja otrok v maminem zavetju, ki še vedno dela predvsem tisto in tako, kot želijo starši. Verjetno bo nekoč ugotovil, da v resnici ne gre za nobeno zavetje, ampak bolj verigo, s katero je priklenjen v svet in življenjsko obdobje, v katero že davno ne bi smel več spadati.
Upam, da ste že začutili, da si zaslužite precej več, kot ste dobili doslej.
Vam ob vsem tem ostaja bolj kot ne odločitev, ali ste pripravljeni čakati toliko časa, in še to brez najmanjšega zagotovila, da se bo to res kdaj zgodilo. Tudi storiti ne morete kaj dosti več, kot ste s tem, da ste na kocko postavili vajin odnos. Partnerju ste jasno povedali, da si takega odnosa ne želite, posredno ste mu dali vedeti, da se mora odločiti med vami in mamo oziroma staro družino.
Iz vašega vprašanja se precej jasno razbere, da se je partner že odločil, da bo ostal v družini s svojo mamo in sestro. Da ima svojo hišo, tega prav nič ne spreminja, ker sta pomembna predvsem način, na katerega vzdržuje odnose z mamo in sestro, in vloga, ki jo ob tem namenja vam. Partner poskuša odpraviti dilemo in stisko, v katero ga spravljate s svojim »jezikanjem«, s preprosto ugotovitvijo, da pač nista za skupaj. Kar pomeni, da se je očitno že odločil, vprašanje je samo, zakaj se vi ne morete.
Kakor da vam ne bi bilo jasno, med čim se sploh lahko odločate, čeprav je zadeva precej preprosta: ali boste šli živet k njim (ne k njemu!), se jim prilagodili ter poskušali z vztrajnostjo in »jezikanjem« morda kaj spremeniti v svojo korist ali pa boste svoj pogled in energijo raje usmerili kam drugam in si poskušali najti moškega, ki mu boste pomenili več od njegove mame in si bo želel pravega odnosa z vami.
Verjamem, da bi se večini zdela ta odločitev povsem preprosta in jasna, a za vas očitno ni. Kaj je za vas bolje, vam nihče ne more svetovati, samo vi lahko veste oziroma občutite, kaj potrebujete v tem življenjskem obdobju. Upam in želim vam, da ste vseeno že tako daleč, da zmorete začutiti, da si zaslužite precej več, kot ste dobili in doživljali ob tem moškem. Od tod naprej si boste lahko začeli postavljati prava vprašanja, odgovori pa bodo prišli sami od sebe.
Občutek imam, da se je sestra nanj prisesala kot klop, saj nima svojega življenja. Ves čas nekaj hoče od njega, ga komandira. Mama se drži nazaj vsaj za vikend, ko sem jaz tam. Zadnjič pa se je zgodilo nekaj, česar nisem mogla kar tako prenesti. Za vikend vedno skuham kosilo za naju. Tako je bilo tudi tokrat, pokličem ga, naj pride jest, pa pravi, da je umazan od dela in da bo jedel pozneje. Grem ven in vidim, da ga ni. Zato se napotim v mamino hišo, kjer vidim, da vsi trije jedo kosilo. Samo pozdravim in odidem v njegovo hišo, pospravim stvari in se odpeljem domov. Ni me poklical niti za rojstni dan, ki sem ga imela tri tedne pozneje.
Čez tri mesece mu napišem pismo, da me je prizadel, da sem pričakovala, da bo prišel k meni, se mi opravičil, da tako ne gre več naprej, da se ne počutim dobro pri njem, naj pride k meni, da se pogovoriva, da začneva delati na odnosu. Odpisal mi je le kratko, da je površno prebral pismo, ker je imel znake infarkta, in da bo šel na dopust, da se bo pomiril in odklopil. Naj povem, da sva se pred tem že pogovarjala o skupnem življenju pri njem doma, ker kaj drugega zanj niti ne pride v poštev. Pred kratkim sem predlagala, da greva za vikend v toplice, privolil je in imela sva se lepo. Celo račun je poravnal on. No, zadnji dan pa sem spet nekaj jezikala, ker je hotel že po kosilu domov. Govorila sem čez razmere pri njih doma in vse pokvarila. Naj povem, da je strašno občutljiv, trmast, neprilagodljiv in tog.
Zelo rada hodim v hribe, pa je šel z mano le enkrat, ker pač ne mara laziti v hrib in se mučiti. Tudi pri meni doma se ne počuti dobro, k mojim staršem prav tako ne mara hoditi. Dobro se počuti le tam, kjer se je rodil, in od tam ga ne bo spravila nobena. Jasno mi je povedal, da pri meni ne bo živel, ker ne bo imel takega standarda, kot mu ga omogočata hiša in zemlja. Po vikendu v toplicah sem mu predlagala, da bi šla skupaj na morje, pa je rekel, da ne ve, ali sva sploh za skupaj. Utrujena sem od vsega. Mislim, da je nezrel in neodgovoren. Vem, da nosim svoj delež krivde, saj imam zelo oster jezik in ga dostikrat prizadanem, ker je občutljiv. Po srcu sem sicer blaga in dobra, kar mi priznava tudi on. Prosim vas za kak pameten nasvet. Zdi se mi, da le izgubljam čas. Marinka
Kot običajno tudi vas občutki ne varajo. Vaš partner je res obtičal nekje na poti v zrelo odraslost. Po svoje je ujetnik okolja in odnosov, ki jih pozna, skoraj vse zunaj tega je zanj nevarno. Zato ne išče partnerke, ki bi ga odpeljala iz tega okolja, mu odprla nov, širši in bolj svoboden svet, ampak partnerko, ki bo pripravljena priti v njegov ozki svet, se odpovedati sebi in sprejeti nenapisana pravila, po katerih delujejo člani njegove izvorne družine. Ne gre za nič tako posebnega, podobno živi veliko ljudi.
Gre za pogost strah, ki je izrazito povezan z odraščanjem in odhodom od doma oziroma od staršev. Zato pisati o njegovi ali vaši krivdi nima kaj dosti smisla. Oba sta, kakršna sta, in takšna nista po naključju. Tudi vaše »jezikanje« je priučeno v okolju, v katerem ste odraščali, torej vaši izvorni družini. Vendar vaše jezikanje ni med vajinimi glavnimi težavami, prej nasprotno. Bolje je, da ste se zase in za vajin odnos postavili s »problematičnim« jezikanjem, kot da bi bili tiho. Verjetno bi vse skupaj lahko speljali bolj obzirno, ampak kot rečeno, to ni vajina ključna težava, zato obzirnost tudi ne bi ničesar rešila. J
edro težav se skriva v tem, da si vaš partner morda celo ne želi intimnega odnosa z vami, predvsem pa si ne želi ali ne upa iz sveta, ki ga pozna. Z drugimi besedami, ne upa si odrasti, sprejeti odgovornosti za svoje življenje in raje ostaja otrok v maminem zavetju, ki še vedno dela predvsem tisto in tako, kot želijo starši. Verjetno bo nekoč ugotovil, da v resnici ne gre za nobeno zavetje, ampak bolj verigo, s katero je priklenjen v svet in življenjsko obdobje, v katero že davno ne bi smel več spadati.
Upam, da ste že začutili, da si zaslužite precej več, kot ste dobili doslej.
Vam ob vsem tem ostaja bolj kot ne odločitev, ali ste pripravljeni čakati toliko časa, in še to brez najmanjšega zagotovila, da se bo to res kdaj zgodilo. Tudi storiti ne morete kaj dosti več, kot ste s tem, da ste na kocko postavili vajin odnos. Partnerju ste jasno povedali, da si takega odnosa ne želite, posredno ste mu dali vedeti, da se mora odločiti med vami in mamo oziroma staro družino.
Iz vašega vprašanja se precej jasno razbere, da se je partner že odločil, da bo ostal v družini s svojo mamo in sestro. Da ima svojo hišo, tega prav nič ne spreminja, ker sta pomembna predvsem način, na katerega vzdržuje odnose z mamo in sestro, in vloga, ki jo ob tem namenja vam. Partner poskuša odpraviti dilemo in stisko, v katero ga spravljate s svojim »jezikanjem«, s preprosto ugotovitvijo, da pač nista za skupaj. Kar pomeni, da se je očitno že odločil, vprašanje je samo, zakaj se vi ne morete.
Kakor da vam ne bi bilo jasno, med čim se sploh lahko odločate, čeprav je zadeva precej preprosta: ali boste šli živet k njim (ne k njemu!), se jim prilagodili ter poskušali z vztrajnostjo in »jezikanjem« morda kaj spremeniti v svojo korist ali pa boste svoj pogled in energijo raje usmerili kam drugam in si poskušali najti moškega, ki mu boste pomenili več od njegove mame in si bo želel pravega odnosa z vami.
Verjamem, da bi se večini zdela ta odločitev povsem preprosta in jasna, a za vas očitno ni. Kaj je za vas bolje, vam nihče ne more svetovati, samo vi lahko veste oziroma občutite, kaj potrebujete v tem življenjskem obdobju. Upam in želim vam, da ste vseeno že tako daleč, da zmorete začutiti, da si zaslužite precej več, kot ste dobili in doživljali ob tem moškem. Od tod naprej si boste lahko začeli postavljati prava vprašanja, odgovori pa bodo prišli sami od sebe.
