Postajamo doktorji za vse
Občutek imam, da je v današnjem času vsak lahko mojster za vse. Ko mi kakšen vnet bralec hiti razlagati, kako bi se morala lotiti članka, skomignem z rameni in pokimam. Pred desetletjem bi se, mlajša in bolj neuka, spustila v besedni dvoboj, zdaj se mi zdi to potrata časa in energije. Naj bo človek prepričan, da ve o novinarstvu več od mene, če bo zato lažje spal.
Bolj problematično se mi zdi, ko na družbenih omrežjih prebiram vedno pogostejše objave o zdravilnem učinku tega in onega, o čudežnih praških in čaju, s katerim lahko izgubljamo kilograme kot za stavo, o oljih, ki so zdravilo za vse, samo da se je treba pri prodaji seveda na vsak način izogibati besedi zdravilo.
Facebook in instagram sta postala ordinaciji, v katerih lahko razpravljamo o čisto vsem, priporočamo zdravila za taka in drugačna (bolezenska) stanja, tudi zelo resna. Meja ni, še posebej ne pri številu »doktorjev« tako za psihične kot tudi fizične težave. Odrasle ženske, ki noricam pravijo »pike poke«, se mi zdijo smešne, res pa je, da me smeh mine, ko prebiram novice o porastu števila obolelih za oslovskim kašljem.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) so lani potrdili 120 primerov te bolezni, samo januarja letos pa 65. V UKC Ljubljana so morali hospitalizirati enega otroka in dva dojenčka. Število polno cepljenih v Sloveniji je močno upadlo. Podobno je z ošpicami. Še ene »pike poke«. Pandemija covida-19 je najbrž precej prispevala k temu, da smo vsi postali »znanstveniki« in »specialisti« za različne veje medicine.
Krojimo si svoj mindset. Mindset je še posebej na družbenih omrežjih postal eden od bolj priljubljenih in pogosto slišanih izrazov – kako spremeniti sebe in svoj pogled na svet. Pogosto je odgovor »svetovalcev«, da si kupi nov mešalnik za smuti ali pa si med odmorom za malico privošči energijsko ploščico, ki je dostopna zgolj in samo v nekdaj nadvse priljubljeni piramidni shemi. Ne vem, kako se prodajajo transformacijski posnetki z naslovi Vredna uspeha in Samozavestno vidna, a menda niso poceni.
Odrasel človek si seveda sam izbira lastne prioritete, in če začuti potrebo po spreminjanju sebe, svojih navad oziroma vzorcev, naj bo. A kako v poplavi objav, ki so v resnici vse bolj ali manj ponudba za prodajne artikle, izluščiti resnične strokovnjake od wannabe gurujev in coachev za to in ono? Menim, da precej težko. Če človek ni strokovnjak za zdravo prehrano, če se ne razume na deklaracije, če ne ve, da tudi soja ni zgolj in samo čudežna rastlina, je lahka tarča. Zaščititi bi nas morale pristojne institucije, pa pogosto ne opravijo izpita. Sami zase najbrž nikoli nismo dovolj vitki in zdravi, hitre in instantne rešitve so zato vabljive bolj kot obuvanje športnih copat in skok na bližnji hrib.
V Mladini so imeli pred kratkim odličen članek o industriji samopomoči, »cvetočem trgu gurujstva in motivacijskega žlobudranja, ki je preplavljen s samooklicanimi strokovnjaki za prodajanje megle, zakamuflirane v globokoumne nasvete«. Poskušajte enkrat osredotočeno in pozorno poslušati te coache z diplomami raznih akademij. Po nekaj povedih ne boste več vedeli, kaj vam pripovedujejo.
Ko nekdo, ki s piramidno shemo družbena omrežja uporablja za lastno promocijo in kot način pospeševanja prodaje izdelkov, ta ista družbena omrežja imenuje »koncentracijska taborišča«, ki so nas povsem zasvojila, takrat bi ljudem morali zazvoniti alarmi.
Zanimivi so (postali) časi, v katerih je bananin prašek bolj zdrav od banane same. In časi, v katerih NIJZ, ki bi moral biti pojem profesionalnosti in prvi branik javnega zdravja – ter cepljenja –, v enem od tvitov našteje najpomembnejše vire zaščite pred okužbo s HPV, a postavi na prvo mesto vzdržnost, nato kondom (morda je bilo obratno, tvit so kasneje izbrisali) in šele nato cepljenje. Nič čudnega, da si že nekaj dni mrmram Balaševićevo Slow motion in »strašne nasvete, ki prihajajo s samega roba misli …« Rada bi živela po svoje …
