Vitko telo, a kje je zdrav duh?
Da boste poleti lahkotno skočile v kopalke; hujšam, torej sem; kako v treh tednih do ravnega trebuha; vaša vitka ritka bo na plaži privabljala številne poglede. Zbogom, celulit, pozdravljena napeta koža! Naslovom v podobni maniri ni v medijih na pragu poletja ne konca ne kraja. Ko pritisne prvo močno pomladansko sonce, se začne in se nato ne neha do jeseni, ko spet lahko skrijemo svoje trebušne obroče v kavbojke na elastiko in široke puloverje.
Na srečo sem v letih, ko sem dokončno obupala, da bom kdaj dosegla telesce Heidi Klum, zato naslove največkrat zgolj preletim in ob njih zavijam z očmi. Sta mi pa mantra in gonja po popolnem videzu problematični z vidika deklet, ki vse to berejo, gledajo, se čudijo, obupavajo. Kot da ne bi imeli mladi danes že dovolj težav, pritiskamo nanje s to bolestno potrebo po popolnosti, ne da bi si jim upali priznati, da je nedosegljiva. Da popolnosti ni, ker je ne more biti, in da je lov nanjo zapravljanje dragocenega časa.
Najbolj neznosne so mi nekatere tako imenovane spletne vplivnice. Vsake toliko mi na družbenih omrežjih brizgnejo ven njihovi umotvori. Da telovadbe ne mara, zato pred poletjem intenzivno uporablja lepotne postopke za lepši videz, je pred časom pisala ena od njih. Ne ravno vzor mladim generacijam, ki ji zelo verjetno sledijo, sem si mislila. Njena zgodba me je spomnila na razvpita verižna poslovanja, v katerih so pred leti posamezniki obljubljali hiter dobiček za skorajda nič dela. Zelo redkim je uspelo. Ker tako pač je v življenju, ni hitrih poti in ni bližnjic do uspeha, če že nima človek sreče, da se mu »zgodi« sedmica na lotu.
Ko se maja in junija z vseh strani torej vsujejo »reklame« za popolna telesa, se zmeraj znova zamislim, kje pa je tu popoln duh. Zdi se mi, da enega brez drugega ne more biti, če naj se človek res dobro počuti. Že nas je v najstniških letih na lastnem telesu motilo skorajda vse. Če bi tedaj obstajala družbena omrežja, na katerih bi razgaljali naša neskladja, ne vem, kako bi to prenesla. Kot si ne upam pomisliti, kako lov na popolnost prenašajo današnje najstnice. Že 12-letnice pišejo o tem, kaj vse jih moti na njihovem telesu, pritožujejo se, krhke in suhe kot kobilice, nad vsakim kilogramom. Popolna norost je postala današnja družba, ki otroke sili, da se obnašajo kot odrasli.
Na drugi strani pa »znane« posameznice s svojimi objavami delujejo do kraja pootročene. Kje je v tej enačbi zdrav razum, mi ni jasno, bojim se, da tudi sicer izginja. Kako naj resno jemljem odraslega moškega, ki govori o tem, kako pomembno je sprejemati samega sebe takšnega, kot si, medtem ko mi njegov obraz jasno razkriva (čezmerno) uporabo botoksa? In kako naj verjamem, da se odrasla ženska res dobro počuti v svojem telesu, ko zaradi umetno napolnjenih ustnic komajda še izgovarja šumnike in sičnike?
Morda je res, kot je dejala ena od znank, da mora vsak človek sam priti do točke, ko spozna, kaj je v življenju res pomembno in da ni bližnjic. A kako to dopovedati mladim dekletom? Da raven trebuh in popolna zadnjica nista vse v življenju, čeprav o tem kričijo naslovi tiskanih in spletnih medijev? Kako naj ozavestijo, da norčevanje iz sošolke močnejše postave ne bo prineslo nič dobrega ne njim ne njej, kvečjemu peljalo v tragedijo, podobno tisti pred kratkim, ko si je šestošolka vzela življenje? Kako, če pa javno razpravljamo o vsakem dodatnem kilogramu, ki ga okrog pasu pridobi kakšna političarka, pevka, igralka?
Kako otroku položiti na srce, da zunanjost ni pomembna? S krilaticami Malega princa ne bo šlo, ker jih še odrasli jemljemo zgolj kot – krilatice. Da je treba gledati s srcem in ne z očmi? Morda, a zakaj potem ocenjujemo, sodimo, razglabljamo in kvantamo, ne vedoč, kaj se z nekom v resnici dogaja. Par odvečnih kilogramov res ni ves smisel človekovega obstoja. Ne sme biti.
