Zgodba za vnuke
Vem, kaj bom, če bom, o zgodno julijskem večeru na blejskem otoku pripovedovala svojim vnukom.
Odpri galerijo
Bolj se je bližal konec predstave, bolj so se v tragični zaključek vpletale naravne sile. FOTO: Jure Eržen/delo
Nedavno sta moja potomca praznovala polnoletnost po ameriških merilih in med listanjem enega od fotoalbumov (res, kako arhaično početje) sem naletela na fotografijo, precej let starejšo od njiju. Nastala je le nekaj tednov po koncu vojne v Sloveniji, v tistem nenavadnem poletju, v katerem sta se prepletala negotovost in olajšanje.
To ni posnetek, ki bi nastal s telefonom, niti ni selfi, ampak običajna klasična fotografija. Če med nami ne bi bilo fotografskega navdušenca, je pač ne bi nihče posnel. Na strmih kamnitih stopnicah, ki se dvigujejo proti cerkvi na blejskem otoku, sedi črna labradorka in ob njej družba nasmejanih fantov in deklet. Niti dobro se še ne zavedajo, kako usodno bi se lahko v tistem poletju zasukala njihova življenja. Povsem sami so, turisti pač niso nori, da bi dopustovali ob zvoku strelov in grožnji smrti.
Gledam družbo in še slišim njihove napol odrasle in ne prav resne študentske debate. In še imam v glavi stavek, ki je spodbujal in opravičeval njihove neumnosti: »Pojdi z nami. Če ne greš, o čem boš pa vnukom pripovedoval?!« In ravno zato, ker je bila misel na vnuke zadnje, kar jim je padlo na pamet, je povabilo vedno doseglo svoj namen.
V živahni družbi se je obetal lep, zelo poseben večer. In je tudi bil. Le ne povsem tak, kot smo pričakovali.
Zadnjič sem se po dolgem času spet znašla na blejskem otoku. Bila je posebna priložnost, generalka za dogodek, s katerim je Slovenija prevzela predsedovanje svetu Evropske unije. Popoldne se je spuščalo k večeru, ko so nas s pletnami popeljali proti eni najbolj fotogeničnih točk v slovenski pokrajini. Turistov tudi tokrat skoraj ni bilo, v živahni družbi se je obetal lep, zelo poseben večer. In je tudi bil. Le ne povsem tak, kot smo pričakovali.
Skupinice gledalcev so počasi posedle po stopnicah. Za nami cerkev, pred nama plavajoči oder na jezerski gladini, ozadje naravno zeleno, v daljavi prvi hribi. Nekaj čarobnega je bilo v tistem večeru, ko so mariborski baletniki pod vodstvom Edwarda Cluga odplesali posebej za to priložnost ustvarjeno predstavo Povodni mož. Zdelo se je, da nikamor ne sodi bolj kot v tisto okolje, kjer glasbo Milka Lazarja ob lesketu jezera dopolnjuje šepet vetra in se zdi, da drevesne krošnje sledijo gibanju plesalcev.
Bolj se je predstava bližala koncu, bolj je v njej sodelovala narava. Bolj se je bližal mračni konec, bolj se je temnilo nad otokom in bolj zlovešče se je zdelo nebo.
Ko so izzveneli zadnji takti, so padle prve kaplje, in skoraj kot da nam gre za življenje, smo se pognali po drugih, precej temačnih stopnicah, proti pletnam. Vse bolj smo se pogrezali v črnino, v daljavi se je nenavadno in nič kaj prijazno svetlilo nebo. Lahko bohinjske vraže o smrtonosni divji jagi sežejo tudi do Bleda?
Čoln se je napolnil in pletnar je odrinil od brega, živahna izmenjava mnenj o predstavi pa je zašla v zlovešče vode: ali lahko strela udari v pletno, ali je nevarno govoriti po mobitelu, ali ni strela pred nekaj leti nedaleč stran vzela nekaj življenj … Moški je veslal na vso moč, kaplje so vse bolj tolkle po strehi in naših hrbtih in očitno je bilo, da neurju ne bomo ušli. Jezerska gladina se je grozeče kodrala, tako črne vode še nismo videli (ja, saj je bila res že noč) in že smo glasno razmišljali, kako se bomo rešili s plavanjem, »saj do brega ni daleč, v torbici pa tudi nimam nič dragocenega«. Nekateri so pozneje priznali, da so čisto potiho tudi molili.
A končalo se je srečno. Le gostilničarja je skoraj kap, ko je v njegovo skoraj prazno gostišče vpadla horda razmršenih, mokrih, a nasmejanih ubežnikov pred nevihto. Vsa omizja so bila istega mnenja: »Tega večera pa ne bomo pozabili!«
Mislim, da vem, kaj bom, če bom, o tem zgodno julijskem večeru pripovedovala svojim vnukom. Se opravičujem, gospod Clug, vaša predstava me je ob pomoči naravnih sil resda skoraj začarala. A mislim, da bom morala vnukom povedati zgodbo z drugačnim poudarkom. Najbrž se ti le enkrat zgodi, da poetični junak iz nevarnih globin steguje svoje mokre prste po tebi tudi v resničnem življenju.
To ni posnetek, ki bi nastal s telefonom, niti ni selfi, ampak običajna klasična fotografija. Če med nami ne bi bilo fotografskega navdušenca, je pač ne bi nihče posnel. Na strmih kamnitih stopnicah, ki se dvigujejo proti cerkvi na blejskem otoku, sedi črna labradorka in ob njej družba nasmejanih fantov in deklet. Niti dobro se še ne zavedajo, kako usodno bi se lahko v tistem poletju zasukala njihova življenja. Povsem sami so, turisti pač niso nori, da bi dopustovali ob zvoku strelov in grožnji smrti.
Gledam družbo in še slišim njihove napol odrasle in ne prav resne študentske debate. In še imam v glavi stavek, ki je spodbujal in opravičeval njihove neumnosti: »Pojdi z nami. Če ne greš, o čem boš pa vnukom pripovedoval?!« In ravno zato, ker je bila misel na vnuke zadnje, kar jim je padlo na pamet, je povabilo vedno doseglo svoj namen.
V živahni družbi se je obetal lep, zelo poseben večer. In je tudi bil. Le ne povsem tak, kot smo pričakovali.
Zadnjič sem se po dolgem času spet znašla na blejskem otoku. Bila je posebna priložnost, generalka za dogodek, s katerim je Slovenija prevzela predsedovanje svetu Evropske unije. Popoldne se je spuščalo k večeru, ko so nas s pletnami popeljali proti eni najbolj fotogeničnih točk v slovenski pokrajini. Turistov tudi tokrat skoraj ni bilo, v živahni družbi se je obetal lep, zelo poseben večer. In je tudi bil. Le ne povsem tak, kot smo pričakovali.
Skupinice gledalcev so počasi posedle po stopnicah. Za nami cerkev, pred nama plavajoči oder na jezerski gladini, ozadje naravno zeleno, v daljavi prvi hribi. Nekaj čarobnega je bilo v tistem večeru, ko so mariborski baletniki pod vodstvom Edwarda Cluga odplesali posebej za to priložnost ustvarjeno predstavo Povodni mož. Zdelo se je, da nikamor ne sodi bolj kot v tisto okolje, kjer glasbo Milka Lazarja ob lesketu jezera dopolnjuje šepet vetra in se zdi, da drevesne krošnje sledijo gibanju plesalcev.
Bolj se je predstava bližala koncu, bolj je v njej sodelovala narava. Bolj se je bližal mračni konec, bolj se je temnilo nad otokom in bolj zlovešče se je zdelo nebo.
Ko so izzveneli zadnji takti, so padle prve kaplje, in skoraj kot da nam gre za življenje, smo se pognali po drugih, precej temačnih stopnicah, proti pletnam. Vse bolj smo se pogrezali v črnino, v daljavi se je nenavadno in nič kaj prijazno svetlilo nebo. Lahko bohinjske vraže o smrtonosni divji jagi sežejo tudi do Bleda?
Čoln se je napolnil in pletnar je odrinil od brega, živahna izmenjava mnenj o predstavi pa je zašla v zlovešče vode: ali lahko strela udari v pletno, ali je nevarno govoriti po mobitelu, ali ni strela pred nekaj leti nedaleč stran vzela nekaj življenj … Moški je veslal na vso moč, kaplje so vse bolj tolkle po strehi in naših hrbtih in očitno je bilo, da neurju ne bomo ušli. Jezerska gladina se je grozeče kodrala, tako črne vode še nismo videli (ja, saj je bila res že noč) in že smo glasno razmišljali, kako se bomo rešili s plavanjem, »saj do brega ni daleč, v torbici pa tudi nimam nič dragocenega«. Nekateri so pozneje priznali, da so čisto potiho tudi molili.
A končalo se je srečno. Le gostilničarja je skoraj kap, ko je v njegovo skoraj prazno gostišče vpadla horda razmršenih, mokrih, a nasmejanih ubežnikov pred nevihto. Vsa omizja so bila istega mnenja: »Tega večera pa ne bomo pozabili!«
Mislim, da vem, kaj bom, če bom, o tem zgodno julijskem večeru pripovedovala svojim vnukom. Se opravičujem, gospod Clug, vaša predstava me je ob pomoči naravnih sil resda skoraj začarala. A mislim, da bom morala vnukom povedati zgodbo z drugačnim poudarkom. Najbrž se ti le enkrat zgodi, da poetični junak iz nevarnih globin steguje svoje mokre prste po tebi tudi v resničnem življenju.
