Zgodovina varovanja narave: Od ljubiteljev dreves do borcev proti podnebnim spremembam
Predhodniki švedske najstnice Grete Thunberg so pravi zagon boju za omejevanje vpliva človeka na okolje dali šele po drugi svetovni vojni.
Odpri galerijo
Med največjimi proizvajalci toplogrednih plinov so termoelektrarne na premog, kakršna stoji v mestu Datong v provinci Shanxi na severu Kitajske. Foto AFP
Načeloma spontane, v resnici pa precej dobro organizirane demonstracije mladih, na katerih so po svetu, tudi v nekaterih slovenskih mestih, včeraj zahtevali ukrepanje oblasti proti podnebnim spremembam, so najnovejši del prizadevanj, da bi omejili človekov vpliv na okolje. S tem namenom se ljudje združujejo dobri dve stoletji. Predhodniki švedske najstnice Grete Thunberg pa so pravi zagon tem gibanjem dali šele po drugi svetovni vojni in predvsem na burnem prehodu iz 60. v 70. leta prejšnjega stoletja.
Ni dvoma, da so bila mesta v daljni preteklosti, preden sta se razširila kanalizacija in zbiranje smeti, neznosno nesnažna. To je posredno povzročalo najrazličnejše epidemije. Najbolj znana je pandemija kuge, imenovana črna smrt, ki so jo trgovci po svilni cesti prinesli iz osrednje Azije v Evropo. Tu je sredi 14. stoletja pobila približno pol prebivalcev in jemala strašen davek tudi v drugih delih sveta.
Vendar je bila nesnažnost v starih časih bolj posledica ignorance in neznanja kot življenjskega sloga. Pravo onesnaženje okolja se je pojavilo šele z industrijsko revolucijo v drugi polovici 18. stoletja. Industrijsko revolucijo je poganjala para, ki so jo s segrevanjem vode pridobivali v parnih strojih. Vodo pa so segrevali s premogom. Kakor je naraščalo število parnih strojev, se je večala uporaba premoga in izpustov, ki nastajajo ob njegovem kurjenju.
Poleg do tedaj nevidenega povečanja proizvodnje vsega mogočega se je z industrijsko revolucijo začelo nevideno hitro povečevati tudi prebivalstvo. Ljudje so potrebovali vedno več izdelkov, ki so jih izdelovali s pomočjo parnega stroja, standard se je višal, večalo se je število prebivalstva in vse skupaj se je ujelo v začarani krog, spiralo povečevanja proizvodnje in prebivalstva. To se ni ustavilo vse do danes.
Na začetku 19. stoletja, pred komaj dobrimi 200 leti, je število ljudi prvič v zgodovini preseglo milijardo ljudi, zdaj je na svetu več kot sedem milijard prebivalcev. Ker so standard in pričakovanja ljudi danes neprimerljivo večja kot v preteklosti in predvsem vedno večja, je odgovor na vprašanje, kdaj se bo spirala onesnaževanja zaradi industrializacije sveta ustavila, sila neprijeten. Spiralo lahko ustavi katastrofa, za kakršne danes vemo, da so v preteklosti že večkrat zdesetkale življenje na Zemlji. Vendar se tokrat ne bo zgodila zaradi udarov iz vesolja ali notranjosti planeta, ampak zaradi dejavnosti ene od na njej živečih vrst velikih opic, edinega preživelega pripadnika vrste homo sapiens, homo sapiens sapiensa. Znanega tudi kot sodobni človek.
Ker pa ima sodobni človek v poimenovanju kar dvakrat zapisano misleči, je že kmalu po začetku industrijske dobe ugotovil, da vedno več ljudi in proizvodnje ne prinaša samo koristi, ampak tudi težave. Na primer onesnaženje. Pojavljati so se začele ideje o varovanju naravnega okolja.
Čeprav so se romantične ideje o zaščiti neokrnjene narave pojavljale že v zgodnjem 19. stoletju, je minilo še kar nekaj desetletij, preden so sprejeli prvi politični akt, povezan s preprečevanjem onesnaževanja. Leta 1863 so, kje drugje kot v domovini industrije Veliki Britaniji, sprejeli zakon, s katerim so omejili izpuste plinaste klorovodikove kisline. Ta je kot stranski proizvod tako imenovanega Leblancovega postopka nastajala pri izdelavi natrijevega karbonata oziroma pralne sode, ki je tako kot njena bližnja sorodnica natrijev hidrogenkarbonat oziroma soda bikarbona zelo uporabna kemijska spojina.
Britanski zakon iz leta 1863 je določil tudi imenovanje inšpektorja in štirih podinšpektorjev za nadzor izvajanja. Izpusti klorovodikove kisline pri proizvodnji pralne sode in sode bikarbone so se kmalu drastično zmanjšali oziroma kar izginili. Najbrž bolj kot zaradi učinkovite zakonodaje zaradi tega, ker je Leblancov postopek izdelave prav v tistem času začel nadomeščati enostavnejši Solvayjev proces, pri katerem ni strupenih stranskih proizvodov. Po tem postopku danes po svetu izdelajo več kot 40 milijonov ton pralne sode in sode bikarbone, ki se uporabljata predvsem v kemični industriji pri izdelavi mil in čistil, v živilski industriji ter proizvodnji stekla in papirja.
V drugi polovici 19. stoletja so se v Veliki Britaniji in ZDA začela tudi gibanja za ohranjanje gozdov in narave nasploh. Eden največjih, gotovo pa prvih uspehov gibanja, je bila ustanovitev 9000 kvadratnih kilometrov – za skoraj pol Slovenije – velikega nacionalnega parka Yellowstone v ameriški zvezni državi Montana leta 1872, ki je bil prvi naravni park v ZDA in najbrž tudi na svetu.
Če so začetki gibanja za zaščito narave pred dvesto leti to utemeljevali predvsem z romantičnim trkanjem na moralo, češ da je človek moralno obvezan varovati okolje za potomce in vsa druga bitja na planetu, so sodobna okoljevarstvena gibanja po drugi svetovni vojni nastala zaradi vse bolj očitne nuje. Z nadaljnjo širitvijo industrije, skokovito rastjo prometa, uporabo plastike in vedno večjo uporabo tudi nevarnih kemijskih spojin v kmetijstvu je postalo jasno, da varovanje narave ni samo moralna obveza, ampak edina možnost, če hoče človeštvo preživeti.
Eden zelo pomembnih dogodkov, ki so pripomogli k zavedanju, kako huda težava je onesnaženje, je bil, kakor so ga poimenovali, veliki londonski smog leta 1952. Na začetku decembra je neugodna kombinacija tradicionalno meglenega londonskega vremena, mraza in brezvetrja iz onesnaženega zraka, predvsem zaradi kurjenja premoga, v britanskem glavnem mestu ustvarila izredno gost smog. Vidljivost se je zmanjšala na nekaj metrov, v stranskih ulicah celo na samo kakšen meter, kar je povzročilo ustavitev javnega prometa.
A slaba vidljivost je bila še najmanjša težava. Koncentracija škodljivih snovi v megli, tako gosti, da je vdirala v zaprte prostore, je bila tolikšna, da so ljudje množično umirali. Tudi tisti, pri katerih je strupeni zrak povzročil slabost, zaradi slabe vidljivosti niso mogli priklicati reševalnih vozil, saj so ta ostala v bolnišnicah. Zato so se morali po zdravniško pomoč odpraviti peš, kar je seveda še poslabšalo njihovo stanje. Ko se je smog čez štiri dni razkadil, so začeli šteti mrtve.
Uradno so oblasti naštele približno 4000 žrtev strupenega smoga. Novejše ocene, ki upoštevajo tudi smrti po koncu akutne krize, vendar prav zaradi posledic smoga, se gibljejo od 6000 do 12.000, še približno 100.000 ljudi pa je imelo različne zdravstvene težave. Veliki londonski smog je bil glavni razlog za sprejem zakona o čistem zraku leta 1956, s katerim so se britanske oblasti resno lotile zmanjševanja onesnaženja.
Za širjenje okoljevarstvenega gibanja je bil pomemben tudi brodolom 300-metrskega supertankerja Torrey Canyon pred jugozahodno obalo Anglije leta 1967. Ker oblasti niso vedele, kako bi preprečile, da bi iztekajoča nafta dosegla obalo, so jo preprosto zažgali. Vendar posebnega učinka ni bilo in nafta je onesnažila približno 300 kilometrov obale v Franciji in Angliji.
Številne okoljske katastrofe so ob koncu 60. let in na začetku 70. let 20. stoletja – torej v času hipijev, gibanja proti vojni v Vietnamu, seksualne revolucije in nasploh upora mladine, rojene po drugi svetovni vojni, svetu staršev – spodbudile tudi nastanek najbrž najbolj znane naravovarstvene organizacije Greenpeace. Iz predhodnikov, ki so se borili proti jedrskim poskusom, so jo pod tem imenom ameriški in kanadski aktivisti ustanovili leta 1972. Organizacija, v kateri deluje približno 20.000 ljudi, večina je prostovoljcev, ima zdaj sedež v Amsterdamu, financira pa se s prostovoljnimi prispevki; ne sprejemajo denarja od vlad, meddržavnih organizacij in korporacij.
Greenpeace se je iz organizacije za nasprotovanje jedrskemu orožju razvil v vsestransko okoljevarstveno organizacijo. Zdaj je zato njegova najpomembnejša naloga boj proti podnebnim spremembam.
Te so začele kot največja okoljska grožnja v zavest človeštva prodirati v 90. letih 20. stoletja. Še malo pred tem je za največjo okoljsko grožnjo veljalo tanjšanje ozonske plasti, ki varuje življenje na planetu pred škodljivimi sevanji iz vesolja. Države so se takrat dogovorile za prenehanje izdelovanja snovi, ki škodujejo ozonu – predvsem nekaterih hladilnih sredstev in pogonskih plinov v pršilih –, kar je obvarovalo ozonski plašč. Ta se zdaj počasi obnavlja, kar je vprašanje ozonskih lukenj odpihnilo z dnevnega reda okoljevarstvenih vprašanj.
Zmožnost dogovora o zaščiti ozona daje upanje, da je globalni dogovor mogoč tudi o preprečevanju podnebnih sprememb. Vendar je šlo pri dogovoru o hladilnih sredstvih in potisnih plinih za zadeve, ki so imele alternativo, ne da bi zahtevale kakršnekoli resne spremembe. Čeprav tudi za povzročitelje podnebnih sprememb, fosilna goriva, alternative obstajajo, se trenutno zdi, da še niso dovolj razvite. Predvsem pa ni dovolj politične in nasploh družbene volje za to, da bi z alternativami in z njimi povezanimi nujnimi spremembami v načinu življenja poslali nafto in premog na smetišče zgodovine.
Večno namrgodena začetnica gibanja mladine za boj proti podnebnim spremembam Greta Thunberg je postala prava zvezda. Foto Reuters
Zora industrije
Ni dvoma, da so bila mesta v daljni preteklosti, preden sta se razširila kanalizacija in zbiranje smeti, neznosno nesnažna. To je posredno povzročalo najrazličnejše epidemije. Najbolj znana je pandemija kuge, imenovana črna smrt, ki so jo trgovci po svilni cesti prinesli iz osrednje Azije v Evropo. Tu je sredi 14. stoletja pobila približno pol prebivalcev in jemala strašen davek tudi v drugih delih sveta.
Vendar je bila nesnažnost v starih časih bolj posledica ignorance in neznanja kot življenjskega sloga. Pravo onesnaženje okolja se je pojavilo šele z industrijsko revolucijo v drugi polovici 18. stoletja. Industrijsko revolucijo je poganjala para, ki so jo s segrevanjem vode pridobivali v parnih strojih. Vodo pa so segrevali s premogom. Kakor je naraščalo število parnih strojev, se je večala uporaba premoga in izpustov, ki nastajajo ob njegovem kurjenju.
Pravo onesnaženje okolja se je pojavilo šele z industrijsko revolucijo v drugi polovici 18. stoletja.
Poleg do tedaj nevidenega povečanja proizvodnje vsega mogočega se je z industrijsko revolucijo začelo nevideno hitro povečevati tudi prebivalstvo. Ljudje so potrebovali vedno več izdelkov, ki so jih izdelovali s pomočjo parnega stroja, standard se je višal, večalo se je število prebivalstva in vse skupaj se je ujelo v začarani krog, spiralo povečevanja proizvodnje in prebivalstva. To se ni ustavilo vse do danes.
Na začetku 19. stoletja, pred komaj dobrimi 200 leti, je število ljudi prvič v zgodovini preseglo milijardo ljudi, zdaj je na svetu več kot sedem milijard prebivalcev. Ker so standard in pričakovanja ljudi danes neprimerljivo večja kot v preteklosti in predvsem vedno večja, je odgovor na vprašanje, kdaj se bo spirala onesnaževanja zaradi industrializacije sveta ustavila, sila neprijeten. Spiralo lahko ustavi katastrofa, za kakršne danes vemo, da so v preteklosti že večkrat zdesetkale življenje na Zemlji. Vendar se tokrat ne bo zgodila zaradi udarov iz vesolja ali notranjosti planeta, ampak zaradi dejavnosti ene od na njej živečih vrst velikih opic, edinega preživelega pripadnika vrste homo sapiens, homo sapiens sapiensa. Znanega tudi kot sodobni človek.
Ker pa ima sodobni človek v poimenovanju kar dvakrat zapisano misleči, je že kmalu po začetku industrijske dobe ugotovil, da vedno več ljudi in proizvodnje ne prinaša samo koristi, ampak tudi težave. Na primer onesnaženje. Pojavljati so se začele ideje o varovanju naravnega okolja.
Začetki varovanja
Čeprav so se romantične ideje o zaščiti neokrnjene narave pojavljale že v zgodnjem 19. stoletju, je minilo še kar nekaj desetletij, preden so sprejeli prvi politični akt, povezan s preprečevanjem onesnaževanja. Leta 1863 so, kje drugje kot v domovini industrije Veliki Britaniji, sprejeli zakon, s katerim so omejili izpuste plinaste klorovodikove kisline. Ta je kot stranski proizvod tako imenovanega Leblancovega postopka nastajala pri izdelavi natrijevega karbonata oziroma pralne sode, ki je tako kot njena bližnja sorodnica natrijev hidrogenkarbonat oziroma soda bikarbona zelo uporabna kemijska spojina.
Britanski zakon iz leta 1863 je določil tudi imenovanje inšpektorja in štirih podinšpektorjev za nadzor izvajanja. Izpusti klorovodikove kisline pri proizvodnji pralne sode in sode bikarbone so se kmalu drastično zmanjšali oziroma kar izginili. Najbrž bolj kot zaradi učinkovite zakonodaje zaradi tega, ker je Leblancov postopek izdelave prav v tistem času začel nadomeščati enostavnejši Solvayjev proces, pri katerem ni strupenih stranskih proizvodov. Po tem postopku danes po svetu izdelajo več kot 40 milijonov ton pralne sode in sode bikarbone, ki se uporabljata predvsem v kemični industriji pri izdelavi mil in čistil, v živilski industriji ter proizvodnji stekla in papirja.
V drugi polovici 19. stoletja so se v Veliki Britaniji in ZDA začela tudi gibanja za ohranjanje gozdov in narave nasploh. Eden največjih, gotovo pa prvih uspehov gibanja, je bila ustanovitev 9000 kvadratnih kilometrov – za skoraj pol Slovenije – velikega nacionalnega parka Yellowstone v ameriški zvezni državi Montana leta 1872, ki je bil prvi naravni park v ZDA in najbrž tudi na svetu.
Moderno gibanje
Če so začetki gibanja za zaščito narave pred dvesto leti to utemeljevali predvsem z romantičnim trkanjem na moralo, češ da je človek moralno obvezan varovati okolje za potomce in vsa druga bitja na planetu, so sodobna okoljevarstvena gibanja po drugi svetovni vojni nastala zaradi vse bolj očitne nuje. Z nadaljnjo širitvijo industrije, skokovito rastjo prometa, uporabo plastike in vedno večjo uporabo tudi nevarnih kemijskih spojin v kmetijstvu je postalo jasno, da varovanje narave ni samo moralna obveza, ampak edina možnost, če hoče človeštvo preživeti.
Začetki gibanja za varovanje narave pred dvesto leti so temeljili na romantičnem trkanju na moralo.
Eden zelo pomembnih dogodkov, ki so pripomogli k zavedanju, kako huda težava je onesnaženje, je bil, kakor so ga poimenovali, veliki londonski smog leta 1952. Na začetku decembra je neugodna kombinacija tradicionalno meglenega londonskega vremena, mraza in brezvetrja iz onesnaženega zraka, predvsem zaradi kurjenja premoga, v britanskem glavnem mestu ustvarila izredno gost smog. Vidljivost se je zmanjšala na nekaj metrov, v stranskih ulicah celo na samo kakšen meter, kar je povzročilo ustavitev javnega prometa.
A slaba vidljivost je bila še najmanjša težava. Koncentracija škodljivih snovi v megli, tako gosti, da je vdirala v zaprte prostore, je bila tolikšna, da so ljudje množično umirali. Tudi tisti, pri katerih je strupeni zrak povzročil slabost, zaradi slabe vidljivosti niso mogli priklicati reševalnih vozil, saj so ta ostala v bolnišnicah. Zato so se morali po zdravniško pomoč odpraviti peš, kar je seveda še poslabšalo njihovo stanje. Ko se je smog čez štiri dni razkadil, so začeli šteti mrtve.
Uradno so oblasti naštele približno 4000 žrtev strupenega smoga. Novejše ocene, ki upoštevajo tudi smrti po koncu akutne krize, vendar prav zaradi posledic smoga, se gibljejo od 6000 do 12.000, še približno 100.000 ljudi pa je imelo različne zdravstvene težave. Veliki londonski smog je bil glavni razlog za sprejem zakona o čistem zraku leta 1956, s katerim so se britanske oblasti resno lotile zmanjševanja onesnaženja.
Za širjenje okoljevarstvenega gibanja je bil pomemben tudi brodolom 300-metrskega supertankerja Torrey Canyon pred jugozahodno obalo Anglije leta 1967. Ker oblasti niso vedele, kako bi preprečile, da bi iztekajoča nafta dosegla obalo, so jo preprosto zažgali. Vendar posebnega učinka ni bilo in nafta je onesnažila približno 300 kilometrov obale v Franciji in Angliji.
Številne okoljske katastrofe so ob koncu 60. let in na začetku 70. let 20. stoletja – torej v času hipijev, gibanja proti vojni v Vietnamu, seksualne revolucije in nasploh upora mladine, rojene po drugi svetovni vojni, svetu staršev – spodbudile tudi nastanek najbrž najbolj znane naravovarstvene organizacije Greenpeace. Iz predhodnikov, ki so se borili proti jedrskim poskusom, so jo pod tem imenom ameriški in kanadski aktivisti ustanovili leta 1972. Organizacija, v kateri deluje približno 20.000 ljudi, večina je prostovoljcev, ima zdaj sedež v Amsterdamu, financira pa se s prostovoljnimi prispevki; ne sprejemajo denarja od vlad, meddržavnih organizacij in korporacij.
Številne okoljske katastrofe so spodbudile nastanek najbrž najbolj znane naravovarstvene organizacije Greenpeace.
Greenpeace se je iz organizacije za nasprotovanje jedrskemu orožju razvil v vsestransko okoljevarstveno organizacijo. Zdaj je zato njegova najpomembnejša naloga boj proti podnebnim spremembam.
Najbrž najbolj znana okoljevarstvena organizacija Greenpeace slovi po aktivističnih akcijah. Ta teden so eno, s katero so pozivali h koncu uporabe dizelskega goriva in bencina, pripravili tudi pred kanclerskim uradom v Berlinu. Foto AFP
Te so začele kot največja okoljska grožnja v zavest človeštva prodirati v 90. letih 20. stoletja. Še malo pred tem je za največjo okoljsko grožnjo veljalo tanjšanje ozonske plasti, ki varuje življenje na planetu pred škodljivimi sevanji iz vesolja. Države so se takrat dogovorile za prenehanje izdelovanja snovi, ki škodujejo ozonu – predvsem nekaterih hladilnih sredstev in pogonskih plinov v pršilih –, kar je obvarovalo ozonski plašč. Ta se zdaj počasi obnavlja, kar je vprašanje ozonskih lukenj odpihnilo z dnevnega reda okoljevarstvenih vprašanj.
Zmožnost dogovora o zaščiti ozona daje upanje, da je globalni dogovor mogoč tudi o preprečevanju podnebnih sprememb.
Zmožnost dogovora o zaščiti ozona daje upanje, da je globalni dogovor mogoč tudi o preprečevanju podnebnih sprememb. Vendar je šlo pri dogovoru o hladilnih sredstvih in potisnih plinih za zadeve, ki so imele alternativo, ne da bi zahtevale kakršnekoli resne spremembe. Čeprav tudi za povzročitelje podnebnih sprememb, fosilna goriva, alternative obstajajo, se trenutno zdi, da še niso dovolj razvite. Predvsem pa ni dovolj politične in nasploh družbene volje za to, da bi z alternativami in z njimi povezanimi nujnimi spremembami v načinu življenja poslali nafto in premog na smetišče zgodovine.
