Razumeti dihanje pomeni razumeti sebe
V Poletu smo v zadnjih letih o metodi AEQ veliko pisali, Aleš Ernst nas je učil razumeti lastne gibe, samega sebe od telesa do duše, in pa tudi, kako pomembno je dihanje.
Izjemno pomembno se nam zdi, da je misli o svoji izkušnji sklenil deliti z nami tudi nekdanji poklicni vrhunski kolesar Jani Brajkovič, človek, ki je v zadnjih letih ogromno delal na sebi in za katerega smo prepričani, da bomo o njem še veliko slišali tudi na novi poti, ki jo je ubral.
No, zdaj pa k tistemu, kar sta napisala oba avtorja – da bi razumeli Janijevo spremembo, je nujno pazljivo prebrati Alešev uvod.
Aleš Ernst: potlačeno stanje nemoči
To je prevladujoči motiv za športnikov od športa odvisen odnos in je običajno glavni razlog za nerealno pogostost poškodb in že na daleč vidno pretiravanje, trdo in neučinkovito gibanje. Ko imamo in moramo imeti v telesu zaklenjenih veliko krivic, ponižanj in uklonitev, to telo spremenimo trezor in v grešnega kozla za vse, kar se nam je slabega zgodilo v življenju.
Ker nas niso slišali, opazili in spoštovali, naš ego ne sliši, ne opazi in ne spoštuje telesa in z njim ne more imeti pristnega ter jasnega odnosa in ga zato tudi ne upošteva pri odločanju, koliko višje, hitreje in močneje lahko zares gremo.
V takem odnosu med zavestjo in telesom nam mučenje in samodestruktiven odnos v športu pomenita zadovoljstvo obračunavanja s preteklostjo in tistimi, ki jih imamo v telesu, čeprav s tem uničujemo samega sebe, da ne bi v preteklosti prejete travme in zavrnitve vrnili tistim, ki so nam škodo dejansko povzročili.
Če je v preteklosti spontano in avtentično izražanje sprožilo negativen odziv v okolici, od katere je bila oseba dovolj odvisna, da je ni smela izgubiti, je oseba zavestno potlačila potrebne občutke in čustva, da bi tako preprečila ponoven negativni odziv na svoje notranje dogajanje, saj jo je tak odziv ogrožal.
Če je bilo takšno stanje dovolj močno in dovolj dolgotrajno, se mora zavestna zaščitna mišična zakrčenost, ki je potrebna, da občutke in čustva zadržimo v sebi zaradi zahteve okolja po dvigu učinkovitosti in dovolj pogosti vadbi tega odziva, avtomatizirati, in se tako prenese v podzavestni del uma.
Oseba postaja vedno bolj učinkovita v za okolico primernem vedenju, kar zmanjša pritisk okolice nanjo, to je zanjo pozitivna sprememba in še dodatno utrdi primerne vzorce v podzavesti in poveča notranjo razdeljenost in odtujenost med telesom in zavestjo.
Tako se raven kronične zakrčenosti viša, sposobnost, da jo občutimo, pa niža.
Sproščenost onemogoča potlačenost čustev in spominov. Sproščenost je torej nasprotno stanje kronični zakrčenosti. Ker vemo, zakaj pride do kronične zakrčenosti, lahko logično predvidimo obstoj stanja, ko je osebo strah zavestne sprostitve ali pa na sproščanje razvije pretiran (alergičen) odziv.
Strah in pretiran odziv hkrati onemogočita ali prekineta sproščanje.
V takem stanju je težko izboljševati dihanje, saj potem dosegamo nekaj, česar v bistvu globoko v sebi nočemo. Da bi se zaradi boljšega dihanja ter gibanja počutili bolje in se sproščeni vrnili domov in bolje zaznavali, kakšni so resnični odnosi doma in kaj vse ni, kot bi lahko bilo.
Če je nereda za raven čustvene zrelosti in razpoložljivega časa preveč, je bolje priti domov utrujen, v neravnovesju hormonov sreče, na izločanje katerih vpliva dovolj močna utrujenost. Če z njo dovolj zmanjšamo njihove vrednosti in nam tako povzroča čustveno praznino in brezvoljnost, se ne moremo ukvarjati z napetostjo in nezadovoljstvom, ki nas obkrožata.
Učenje pravilnejšega dihanja povečuje moč in trajanje parasimpatičnega stanja, kar pa osebi z močnejšo podzavestno zakrčenostjo telesa, na kateri temeljita njegov zaščitni oklep in nezmožnost določanja resničnega stanja v njem in okoli njega, ne ustreza. Večanje sproščenosti mišic, ki je posledica višje ravni parasimpatičnosti, onemogoča raven potlačenosti, primerno čustveni zrelosti. Hkrati pa imamo naravno potrebo, da se sprostimo.
Oseba se tako znajde v nasprotujočih si interesih telesa, ki za normalno delovanje potrebuje primerno razmerje med napetostjo in sproščenostjo in zavestjo, ki ne more in ne zna primerno sprejeti stanja, ki ga sproščeno telo dostavlja v zavest.
V takem stanju sproščanje tonusa viša nemir, napetost in občutek bolečin. To je še posebno močno med spanjem.
Razumevanje razlogov za takšno spremembo omogoča, da primerno spremenimo odnos do sebe in okolice in tako ustvarimo okoliščine za izboljšanje dihanja in več močne ter jasne življenjske energije, s katero lahko potem primerno vplivamo na neravnovesja v sebi in okolici. Ob tem pa tudi pravilno razumemo negativne odzive na boljše dihanje, ki nas od nadaljevanja izboljševanja ne odvrnejo, temveč nam dokazujejo, da delamo prav, in pomagajo določiti primeren tempo spreminjanja.
Taka raven učenja, na kateri temelji dihanje AEQ, omogoča trajno ureditev dihalnih vzorcev, saj izboljševanje učinkovitosti dihanja veže na dvig čustvene zrelosti in učinkovitosti nad raven, ki smo jo prevzeli od staršev in takrat razvili primerno neučinkovito dihanje. Sprejeli smo ga za normalno in primerno, da smo lahko svoj razvoj podzavestne čustvene zrelosti ustavili na primerni ravni, čeprav nam je sodoben razvoj tehnologije omogočil razvoj zavestne sposobnosti nad raven naših prednikov in ga tudi zahteval.
Ravno zato, ker nam tak način dihanja, čeprav neprimeren in s strukturo dihal in vlogo dihanja neusklajen, omogoča ohranjati primerno zakrčenost, notranjo razdeljenost in odtujenost, je pravzaprav primeren in učinkovit za opravljanje potrebne naloge.
Zato ga je tudi tako težko dolgoročno spremeniti in po zaključenem procesu spreminjanja načina dihanja ohraniti.
Pri športnikih, ki imajo težave z dihanjem, je to stanje zelo pogosto in jim otežuje ali celo onemogoča doseganje želenih rezultatov tako na rekreativni kot tekmovalni ravni. To je vir samodestruktivnega vedenja – zaradi nasprotovanja med zavestno voljo in željo in podzavestnimi vzorci, ki niso primerno razviti za višje obremenitve, ki jih doseganje želja zahteva, kot tudi zaradi zahteve po višji čustveni zrelosti, ki jo okolica in javnost od uspešnega športnika zahtevata.
To seveda otežuje redno uporabo novega vedenja in onemogoča, da postopoma v podzavesti ustvarimo nov ali izboljšan pretekli odziv. Zato je tudi tako pomembna primerna razlaga, po kakšnem principu celoten sistem senzorno-motorne zanke deluje, da lahko razumemo in predvidimo občutke iz sebe, ki so v nasprotju s pričakovanimi, potrebnimi ali želenimi rezultati. Primerno kombiniranje učenja teorije AEQ in praksa, dobljena v vajah AEQ, skupaj z zavestnimi dejanji v vsakdanjiku omogočata nižanje notranje odtujenosti in ločenosti med telesom in zavestjo.
Z višjo povezanostjo je potem mogoče izboljšati in spremeniti vedenje in dvigniti podzavestno čustveno zrelost in učinkovitost, kar omogoča, da doseženi napredek ostane trajen. Splošno rečeno imata podzavestna čustvena zrelost in učinkovitost podoben primaren pomen na čustvenem in energetskem delu delovanja some kot sposobnost spiralnega zasuka v trupu na gibanje in vedenje telesnega (materialnega) dela some.
Proces dviganja podzavestne čustvene zrelosti je kompleksen in dolgotrajen in je odvisen od ravni čustvene zrelosti na začetku učenja AEQ in s tem tudi čustvene zrelosti okolja, v katerem športnik živi in dela. Te ravni so vedno podobne, saj osebe z različnimi ravnmi čustvene zrelosti in učinkovitosti ne morejo dlje časa sobivati in sodelovati med sabo, saj se med njimi pojavita upor in odpor, ki vodita v vedno večje razlike ter razpad odnosov.
Pri športniku je proces urejanja dihanja veliko bolj kompleksen in širok, kot to običajno športnik dojema in razume. Za primeren rezultat vlaganja časa v izboljševanje dihanja in ohranitev doseženega je treba iti veliko globlje vase in se soočiti z veliko neprijetnimi stanji, ki jih imamo že desetletja v sebi.
AEQ-dihanje omogoča športniku primerno razumevanje zgoraj opisanih procesov in pravil in njihovo uporabo za doseganje višje učinkovitosti produkcije življenjske energije z manj neželenih posledic, kot so depresija, anksioznost, nezrelo vedenje pod visokim pritiskom in poškodbe.
Namenjanje pozornosti razumevanju občutkov in čustev in telesnim senzacijam, ki jih sprožajo dejanja in dogodki, in spreminjanje neprimernih vzorcev, ki jih tako zaznamo, nam bosta dvignili čustveno zrelost. Višja čustvena zrelost nam bo omogočala spremembo vedenja kot tudi zmanjšanje kroničnih bolečin.
Jani Brajkovič: izkušnje dihanja AEQ
Januarja sem sodeloval na 60-dnevnem programu dihanja AEQ, 6 dni na teden, 10 tednov, ob osmih zvečer.
Kar mi je pri AEQ-programih všeč, je jasna in razumljiva razlaga. Poleg razlage program temelji na AEQ-dihalnih vajah in dihalnih protokolih.
Za spremembo dihanja pa niso dovolj le AEQ-dihalne vaje in protokoli. Dvigovanje čustvene zrelosti je pogoj, če želimo pravilno dihanje obdržati, ko ne delamo več AEQ-vaj in protokolov. Pravilnejše dihanje ima za rezultat produkcijo več življenjske energije. Z več življenjske energije pa imamo tudi večjo odgovornost, zato je višja stopnja čustvene zrelosti pogoj.
O tem je zgoraj več napisal Aleš.
Program smo začeli z vajami in protokoli leže. Sčasoma so postajale vaje vse bolj kompleksne, s protokoli pa smo daljšali dihalno prekinitev, dihalna lakota je bila večja. Po približno treh tednih sem začel opažati večjo mehkobo, predvsem v trupu, zakrčenost primarnih in sekundarnih dihalnih mišic (prepona, medrebrne mišice, abdominalne mišice, vrat ...) se je zmanjšala. Posledično sta se volumna vdiha in izdiha povečala, dihanje je postalo bolj mehko, opažati sem začel dihalni premor po izdihu.
V drugem delu programa smo se bolj osredotočali na stoječe vaje. Pri stoječih vajah je odgovornost večja, zato sem imel tudi več težav pri izvajanju. Še zlasti ko sem bil zvečer utrujen, mi je bilo velikokrat slabo, pretirano sem se začel potiti, moral sem prekiniti vajo.
V tem času sem na kolesu opazil velike spremembe. Treninge sem opravljal izključno z dihanjem na nos, dihanje se je upočasnilo, volumen vdiha pa povečal. Toleranca na ogljikov dioksid se je povečala, dihanje je postalo bolj učinkovito. Tudi spanje se je izboljšalo, lažje sem zaspal, ponoči se nisem več zbujal.
Po koncu programa sem se odločil zaradi radovednosti narediti test na kolesu. Protokol je bil podoben kot pred letom, in sicer začetek na 3 W/kg ter stopnjevanje intenzivnosti za 0,5 W/kg vsakih 7 minut (lani – 6 min). Predvsem so me zanimali parametri, kot frekvenca dihanja, Vo2, FeO2 (kisik v izdihanem zraku), VE (minutni volumen izdihanega zraka), EVC (vitalna kapaciteta izdihanega zraka), srčni utrip.
Prvi test je bil narejen 20. 12. 2020, test po programu AEQ-dihanja pa 17. 4. 2022.
Rezultati:
Pred testom sem pričakoval občutne spremembe, vedel sem, da se mi je dihanje korenito spremenilo.
• Na moči 360 W sem imel volumen izdihanega zraka (EVC) povečan za ~800 ml (2,73 L proti 3,55 L).
• VE (volumen izdihanega zraka) se je zmanjšal z 143 L na 117.
• Fe02 je padel z 17,3 % na 16,4 %, kar pomeni, da je bilo v pljučih v kri privzetega več kisika in posledično potem v tkiva.
• Frekvenca dihanja se je upočasnila s 53 na 33 vdihov na minuto.
• Srčni utrip se je zmanjšal za 10 udarcev na minuto (164 bpm proti 154 bpm).
Dihanje je bilo vseskozi na nos.
Na kolesu se je spremenila tudi drža. Pri kolesarjih vidimo tako imenovani aktivirani refleks rdeče luči, kjer je kronično napet sprednji del trupa, trebušne mišice, prsne mišice, medenica je zarotirana proti glavi. Taka drža onemogoča dober vdih, posledično je dihanje bolj plitvo in hitrejše. S hiperventilacijo povzročimo znižanje C02 v krvi, ki pa otežuje prehod kisika iz hemoglobina v tkiva. Učinkovitost dihanja je manjša.
Ker je dihanje s prepono oteženo, začnemo uporabljati pomožne dihalne mišice (vrat, ramena, trebušne mišice), kar vodi v navpično dihanje, ramena se dvigajo in spuščajo, dihamo z zgornjim delom prsnega koša.
Z dihanjem AEQ sem sprostil dihalno prepono, trebušne in prsne mišice, kar mi je omogočilo, da na kolesu diham bolj globoko, široko, počasneje in skoraj izključno na nos.
Na dirkah je seveda izključno dihanje na nos nemogoče pri velikih naporih, pri naporih, kjer je telo še v homeostazi, pa nas naredi bolj učinkovite, varčne. Tako dihanje pomaga tudi pri regeneraciji, saj se po naporih lažje umirimo, hitreje preidemo v parasimpatično stanje in bolje spimo.
