Špela Sila o tem, kako se končno lotiti joge
In ne samo kako se lotiti, temveč tudi, zakaj se lotiti joge, ko pa je na prvi pogled to samo za zelo spretne in vitalne ljudi.
Odpri galerijo
Filozofija joge nam odstira odgovore na vprašanja o smislu življenja in našem poslanstvu. FOTO: Tina Lagler
Kaj je narobe z jogo? Joga me ni nikoli pritegnila, ker se mi to zdi težko početje. Joga je pretežka zame. Joga? Bodo mislili, da se mi je dokončno zmešalo. Joga? Ja, kako pa naj se jaz s svojimi kilami in starostjo postavim na glavo in naredim stojo in se zvijem kot kača?
Take in še hujše odgovore sem dobil med prijatelji, ko sem jih vprašal, kaj menijo o jogi. Mene je začela zanimati že pred leti, a se je nisem lotil zato, ker sem menil, da me bo zasvojila. Tega pa ne maram. Veste, to gre tako kot s hribi, zdi se ti brezveze, da bi lazil tja gor, tudi pretežko, a potem, ko se enkrat odpraviš, si z njimi zasovojen. Poznamo te občutke, kajne?
Bral sem članek o Borutu Šraju, on je najbrž pionir joge pri nas, saj se je hatha joge in pranajame učil že na začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja. V članku je omenjal še Vede, Upanišade, Ramajano, Mahabhaharato. Zanimiv tip, ki sem ga spoznal, in zanimivo, ob prvem stisku roke se mi je zazdelo, da ni navaden človek. In res ni. Vendar se z njim o jogi še nisem pogovarjal. Sem se pa s Špelo, ki je lani za našo sestrsko spletno stran Onaplus.si imela serijo šole joge. Obisk je bil dober, pristop je bil koronski, vse je potekalo prek malih ekranov, torej spleta. Špelo sem povabil k pogovoru, da bi nas opogumila, da se lotimo joge. V teh časih, ki so taki, kot so, se mi zdi, da je joga še najcenejša rešitev ...
Špela je univ. dipl. komunikologinja, ki je pred leti v jogi našla rešitev za bolečine v hrbtu in kolenih, postopoma pa je odkrila, da ji predstavlja veliko več kot le obliko telesne aktivnosti. Leta 2014 je zaključila učiteljski tečaj hatha joge in od tedaj redno poučuje v skupinah in individualno, na različnih dogodkih in delavnicah. Joga, v kateri je sprva našla rešitev za zdravstvene težave, ji je danes v pomoč pri različnih življenjskih izzivih, zato svoje znanje z veseljem deli naprej.
Pravzaprav jih nagovarjamo ravno tako, da poudarjamo, da za začetek vadbe joge ni treba biti niti gibčen, niti suh, niti leta niso ovira, ampak zanimivo je, kako težko je lahko posameznika pripraviti do prakse joge, čeprav mu našteješ številne pozitivne učinke, ki jih ta prinaša.
Mnogi imajo o jogi napačno predstavo, ki pogosto izvira iz predstavljanja joge v medijih in na socialnih omrežjih, ker nas s fotografij in videoposnetkov pozdravljajo ekstremno gibčni posamezniki v nemogočih jogijskih položajih. Vedite, da te podobe nikakor ne odražajo realnega stanja na terenu, ampak ker tega ne veste, si boste v glavi lahko ustvarili idejo, da moraš imeti za vadbo joge gimnastično telo.
Predsodki, ki jih pogosto slišimo učitelji joge, so še, da na jogi samo ležimo in se sproščamo, pa da samo meditiramo. Da se samo raztegujemo, da ni dinamična vadba in da z njo ne pridobiš na moči. Da je samo za poduhovljene ljudi oziroma da je ne moremo vaditi, če smo kristjani.
Nič od tega seveda ni res in prednost vadbe joge je v tem, da se z njo lahko začneš ukvarjati v katerem koli starostnem obdobju. Z redno vadbo joge telo postane bolj vitalno, izboljša se gibljivost sklepov, lahko se omilijo (ali povsem odpravijo) že prisotne bolečine, izboljša se pljučna kapaciteta, dvigne se raven energije, izboljša spanje, um se zbistri in umiri. Filozofija joge nam odstira odgovore na vprašanja o smislu življenja in našem poslanstvu. Skratka gre za najbolj celovit sistem, s katerim lahko čisto vsi občutno izboljšamo svoje psihofizično zdravje in se hkrati bolje znajdemo v vsakdanjih življenjskih izzivih.
Lahko bi rekla tako. Sicer pa menim, da bi se z znanjem o jogi morali seznaniti čim prej. Že v šoli. Od vsega znanja, ki ga kot šolarji prejmemo, bi nam prav znanje iz joge v življenju lahko še kako koristilo. Koristilo bi nam tako pri skrbi za telo v smislu rekreativne narave, kot tudi če postanemo profesionalni športniki.
V času, ko se šolamo, se ves čas poveličujejo razmišljanje, učenje in koncentracija. A za ravnovesje uma mu moramo po aktivnosti privoščiti tudi čim polnejšo neaktivnost. In tu nam znanje iz joge znova lahko pride prav. Tu imam v mislih različne tehnike sproščanja in meditacije.
Izjemno se mi zdi, kako nam joga pomaga tudi pri razvoju naše osebnosti, v smislu, da nam pomaga odkriti, kdo smo in česa si želimo. Joga nas nauči, da se v celoti ljubeče sprejmemo in podpremo, česar marsikdo danes zase ne zmore narediti.
Če bi se želeli začeti ukvarjati z jogo, svetujem, da poiščete slog joge, ki vam najbolj ustreza, in da najdete strokovno usposobljenega učitelja joge. Pomembno je tudi, da vam učitelj joge ustreza energetsko, kar boste začutili že na prvi uri. Če se šele odločate za tečaj joge, svetujem, da - ko bo mogoče oziroma bo epidemija mimo - obiščete vsaj tri različne tečaje in nato izberete tistega, ki vam je najbolj ustrezal.
Odvisno od ponudnika in sloga joge, tako da v nadaljevanju navajam podatek za začetni tečaj klasične hatha joge. Začetni tečaj v skupini traja eno šolsko leto. Običajno je sestavljen iz dveh semestrov po pet mesecev, tečajniki pa se v tem obdobju naučijo osnovnih jogijskih prvin: položajev, dihalnih tehnik, sproščanja, meditacije in jogijske filozofije.
Ravno zaradi predsodkov o jogi, o katerih sva govorila na začetku, so ljudje, ko prvič pridejo v stik z jogo, presenečeni (v pozitivnem smislu), ko ugotovijo, kaj vse joga ponuja, pa tudi na kakšen način učimo gibanja. Pri tem imam v mislih, da pri raznih telesnih vadbah inštruktor nek gib pokaže, vi pa ga posnemate. Pri jogi spodbujamo, da gib sami začutite, zato imamo večino časa oči zaprte. Spodbujamo zavestno gibanje in izvajanje giba iz centra ter od znotraj navzven.
Pri jogi poudarjamo, da je vsako telo unikatno, zato je gibanje potrebno ves čas prilagajati svojim zmožnostim in anatomskim značilnostim. Ko se gibljemo na tak način, tako rekoč izničimo možnost za poškodbe.
Še en nasvet, ki ga pogosto dam začetnikom, je tudi, naj si dajo čas. Če so na tečaju joge prvič (po dolgem času) poglobljeno zadihali, je to lahko kar šok za telo. Tudi sproščanje na začetku ni nujno prijetno. Lahko da se kar ne moremo umiriti, če nikoli prej v življenju nismo tega počeli. Vse to je normalno, zato začnimo z jogo počasi, da se telo, dih in um privadijo na vse novosti.
Joga je tako večplastna in tako spremenljiva hkrati, da težko govorimo o obvladovanju kot na primer pri športu, kjer obvladaš neki element (odriv, zavoj). Prej lahko govorimo o napredovanju, ampak še to v smislu, da nam je po določenem časovnem obdobju v določenem položaju bolj udobno. Ali da ves čas izboljšujemo moč, ravnotežje, stabilnost … Ali pa da je naša pljučna kapaciteta vedno boljša, da hitreje pademo v meditativno stanje … ampak pri tem ne težimo toliko k obvladovanju, ampak bolj k raziskovanju in občutenju.
Napredek v jogi je lahko recimo tudi, ko ugotovite, da v določeni starosti zaradi degenerativnih sprememb v telesu nekega položaja ne morete več izvajati in ga opustite, namesto da se še vedno silite z njim.
Jogo na jogijski blazini vsakič znova odkrivamo in hkrati nam vsaka praksa joga daje prostor za raziskovanje nas samih. Verjetno je zato joga ena redkih telesnih aktivnosti, s katero se lahko ukvarjamo tako rekoč do konca svojih dni. Ker nam kljub temu, da se naše telo, dih in um ves čas spreminjajo, vsakič lahko ponudi prakso, ki nam je pisana na kožo. Gre za vseživljenjsko učenje.
O tej zvrsti joge ne morem govoriti, ker je ne poznam. Lahko pa se na tem mestu dotaknem različnih zvrsti oziroma slogov joge, med katerimi so se nekatere pojavile šele v 20., nekatere pa celo v 21. stoletju. Številne različice so jogo pripeljale do skrajnosti, zato se mi zdi pomembno, da poznamo razvoj joge skozi tisočletno tradicijo.
Beseda joga se prvič pojavi v Vedah (4500–1500 pr. n. š.), v najstarejšem znanem tekstu. Sicer izključno v pomenu povezati nekaj, ampak že v upanišadah pa potem zasledimo jogo kot disciplino praktičnega uma. Za temeljni besedili veljata še Bhagavad Gita (domnevno iz 4. stol. pr. n. š.) in Patanjalijeve Joga Sutre (domnevno iz 2. stol. pr. n. š.). Vsa omenjena dela razumejo jogo kot ezoterično znanje, namenjeno redkim izbrancem. Edini položaj, ki se omenja, je sedeči meditativni položaj.
Srednji vek prinese prvi priročnik Hatha joga pradipika (14. stol), jogijsko anatomijo in več asan (okoli 30). Nato joga za nekaj časa utone v pozabo, v 19. stol pa doživi pravi razcvet po zaslugi učitelja T. S. Krishnamacharja, ki jogo poučuje po sistemu hatha (asane, pranajame, meditacija). Nekje od 60. let dalje joga na Zahodu dosega razvcet in govorimo o osnovnih vejah novodobne joge: radža (katere del je danes poznana hatha joga), bhakti, džana, karma.
In vse odtlej se skorajda vsakodnevno srečujemo z novimi slogi joge, med katerimi se za določene lahko vprašamo, ali upravičeno nosijo naziv joga. Prav je, da se joga razvija in prilagaja sodobnemu načinu življenja, tudi da se izoblikujejo različni slogi, dokler ti v svojem bistvu še vedno ohranjajo ključno opredelitev, da ne gre zgolj za telesno vadbo, ampak za celovit sistem, ki ima svoje filozofsko jedro in s katerim vplivamo na telo, dih in duha.
***
O partnerski jogi sem bral na naši sestrski strani in se mi je zdelo zelo zanimivo.
Take in še hujše odgovore sem dobil med prijatelji, ko sem jih vprašal, kaj menijo o jogi. Mene je začela zanimati že pred leti, a se je nisem lotil zato, ker sem menil, da me bo zasvojila. Tega pa ne maram. Veste, to gre tako kot s hribi, zdi se ti brezveze, da bi lazil tja gor, tudi pretežko, a potem, ko se enkrat odpraviš, si z njimi zasovojen. Poznamo te občutke, kajne?
Bral sem članek o Borutu Šraju, on je najbrž pionir joge pri nas, saj se je hatha joge in pranajame učil že na začetku sedemdesetih prejšnjega stoletja. V članku je omenjal še Vede, Upanišade, Ramajano, Mahabhaharato. Zanimiv tip, ki sem ga spoznal, in zanimivo, ob prvem stisku roke se mi je zazdelo, da ni navaden človek. In res ni. Vendar se z njim o jogi še nisem pogovarjal. Sem se pa s Špelo, ki je lani za našo sestrsko spletno stran Onaplus.si imela serijo šole joge. Obisk je bil dober, pristop je bil koronski, vse je potekalo prek malih ekranov, torej spleta. Špelo sem povabil k pogovoru, da bi nas opogumila, da se lotimo joge. V teh časih, ki so taki, kot so, se mi zdi, da je joga še najcenejša rešitev ...
Špela je univ. dipl. komunikologinja, ki je pred leti v jogi našla rešitev za bolečine v hrbtu in kolenih, postopoma pa je odkrila, da ji predstavlja veliko več kot le obliko telesne aktivnosti. Leta 2014 je zaključila učiteljski tečaj hatha joge in od tedaj redno poučuje v skupinah in individualno, na različnih dogodkih in delavnicah. Joga, v kateri je sprva našla rešitev za zdravstvene težave, ji je danes v pomoč pri različnih življenjskih izzivih, zato svoje znanje z veseljem deli naprej.
Kaj bi svetovali oziroma kako nagovarjate tiste, ki so prepričani, da moraš biti za jogo gibčen, mlad, suh, vitalen …
Pravzaprav jih nagovarjamo ravno tako, da poudarjamo, da za začetek vadbe joge ni treba biti niti gibčen, niti suh, niti leta niso ovira, ampak zanimivo je, kako težko je lahko posameznika pripraviti do prakse joge, čeprav mu našteješ številne pozitivne učinke, ki jih ta prinaša.
Mnogi imajo o jogi napačno predstavo, ki pogosto izvira iz predstavljanja joge v medijih in na socialnih omrežjih, ker nas s fotografij in videoposnetkov pozdravljajo ekstremno gibčni posamezniki v nemogočih jogijskih položajih. Vedite, da te podobe nikakor ne odražajo realnega stanja na terenu, ampak ker tega ne veste, si boste v glavi lahko ustvarili idejo, da moraš imeti za vadbo joge gimnastično telo.
Napredek v jogi je lahko recimo tudi, ko ugotovite, da v določeni starosti zaradi degenerativnih sprememb v telesu nekega položaja ne morete več izvajati in ga opustite namesto, da se še vedno silite z njim. FOTO: Špela Sila osebni arhiv
Predsodki, ki jih pogosto slišimo učitelji joge, so še, da na jogi samo ležimo in se sproščamo, pa da samo meditiramo. Da se samo raztegujemo, da ni dinamična vadba in da z njo ne pridobiš na moči. Da je samo za poduhovljene ljudi oziroma da je ne moremo vaditi, če smo kristjani.
Nič od tega ni res ali pač?
Nič od tega seveda ni res in prednost vadbe joge je v tem, da se z njo lahko začneš ukvarjati v katerem koli starostnem obdobju. Z redno vadbo joge telo postane bolj vitalno, izboljša se gibljivost sklepov, lahko se omilijo (ali povsem odpravijo) že prisotne bolečine, izboljša se pljučna kapaciteta, dvigne se raven energije, izboljša spanje, um se zbistri in umiri. Filozofija joge nam odstira odgovore na vprašanja o smislu življenja in našem poslanstvu. Skratka gre za najbolj celovit sistem, s katerim lahko čisto vsi občutno izboljšamo svoje psihofizično zdravje in se hkrati bolje znajdemo v vsakdanjih življenjskih izzivih.
Se pravi joga je za vsakogar, ki hoče živeti bolje?
Lahko bi rekla tako. Sicer pa menim, da bi se z znanjem o jogi morali seznaniti čim prej. Že v šoli. Od vsega znanja, ki ga kot šolarji prejmemo, bi nam prav znanje iz joge v življenju lahko še kako koristilo. Koristilo bi nam tako pri skrbi za telo v smislu rekreativne narave, kot tudi če postanemo profesionalni športniki.
V času, ko se šolamo, se ves čas poveličujejo razmišljanje, učenje in koncentracija. A za ravnovesje uma mu moramo po aktivnosti privoščiti tudi čim polnejšo neaktivnost. In tu nam znanje iz joge znova lahko pride prav. Tu imam v mislih različne tehnike sproščanja in meditacije.
Izjemno se mi zdi, kako nam joga pomaga tudi pri razvoju naše osebnosti, v smislu, da nam pomaga odkriti, kdo smo in česa si želimo. Joga nas nauči, da se v celoti ljubeče sprejmemo in podpremo, česar marsikdo danes zase ne zmore narediti.
Če bi se želeli začeti ukvarjati z jogo, svetujem, da poiščete slog joge, ki vam najbolj ustreza, in da najdete strokovno usposobljenega učitelja joge. Pomembno je tudi, da vam učitelj joge ustreza energetsko, kar boste začutili že na prvi uri. Če se šele odločate za tečaj joge, svetujem, da - ko bo mogoče oziroma bo epidemija mimo - obiščete vsaj tri različne tečaje in nato izberete tistega, ki vam je najbolj ustrezal.
Koliko časa traja začetni tečaj in kaj vse se tam naučimo?
Odvisno od ponudnika in sloga joge, tako da v nadaljevanju navajam podatek za začetni tečaj klasične hatha joge. Začetni tečaj v skupini traja eno šolsko leto. Običajno je sestavljen iz dveh semestrov po pet mesecev, tečajniki pa se v tem obdobju naučijo osnovnih jogijskih prvin: položajev, dihalnih tehnik, sproščanja, meditacije in jogijske filozofije.
Kakšni so vaši osnovni nasveti za začetek?
Ravno zaradi predsodkov o jogi, o katerih sva govorila na začetku, so ljudje, ko prvič pridejo v stik z jogo, presenečeni (v pozitivnem smislu), ko ugotovijo, kaj vse joga ponuja, pa tudi na kakšen način učimo gibanja. Pri tem imam v mislih, da pri raznih telesnih vadbah inštruktor nek gib pokaže, vi pa ga posnemate. Pri jogi spodbujamo, da gib sami začutite, zato imamo večino časa oči zaprte. Spodbujamo zavestno gibanje in izvajanje giba iz centra ter od znotraj navzven.
Pri jogi poudarjamo, da je vsako telo unikatno, zato je gibanje potrebno ves čas prilagajati svojim zmožnostim in anatomskim značilnostim. Ko se gibljemo na tak način, tako rekoč izničimo možnost za poškodbe.
Še en nasvet, ki ga pogosto dam začetnikom, je tudi, naj si dajo čas. Če so na tečaju joge prvič (po dolgem času) poglobljeno zadihali, je to lahko kar šok za telo. Tudi sproščanje na začetku ni nujno prijetno. Lahko da se kar ne moremo umiriti, če nikoli prej v življenju nismo tega počeli. Vse to je normalno, zato začnimo z jogo počasi, da se telo, dih in um privadijo na vse novosti.
Kdaj lahko rečemo, da obvladamo jogo?
Joga je tako večplastna in tako spremenljiva hkrati, da težko govorimo o obvladovanju kot na primer pri športu, kjer obvladaš neki element (odriv, zavoj). Prej lahko govorimo o napredovanju, ampak še to v smislu, da nam je po določenem časovnem obdobju v določenem položaju bolj udobno. Ali da ves čas izboljšujemo moč, ravnotežje, stabilnost … Ali pa da je naša pljučna kapaciteta vedno boljša, da hitreje pademo v meditativno stanje … ampak pri tem ne težimo toliko k obvladovanju, ampak bolj k raziskovanju in občutenju.
Pri jogi poudarjamo, da je vsako telo unikatno, zato je gibanje potrebno ves čas prilagajati svojim zmožnostim in anatomskim značilnostim. FOTO: Tina Lagler
Napredek v jogi je lahko recimo tudi, ko ugotovite, da v določeni starosti zaradi degenerativnih sprememb v telesu nekega položaja ne morete več izvajati in ga opustite, namesto da se še vedno silite z njim.
Jogo na jogijski blazini vsakič znova odkrivamo in hkrati nam vsaka praksa joga daje prostor za raziskovanje nas samih. Verjetno je zato joga ena redkih telesnih aktivnosti, s katero se lahko ukvarjamo tako rekoč do konca svojih dni. Ker nam kljub temu, da se naše telo, dih in um ves čas spreminjajo, vsakič lahko ponudi prakso, ki nam je pisana na kožo. Gre za vseživljenjsko učenje.
Kaj je to partnerska joga?
O tej zvrsti joge ne morem govoriti, ker je ne poznam. Lahko pa se na tem mestu dotaknem različnih zvrsti oziroma slogov joge, med katerimi so se nekatere pojavile šele v 20., nekatere pa celo v 21. stoletju. Številne različice so jogo pripeljale do skrajnosti, zato se mi zdi pomembno, da poznamo razvoj joge skozi tisočletno tradicijo.
Beseda joga se prvič pojavi v Vedah (4500–1500 pr. n. š.), v najstarejšem znanem tekstu. Sicer izključno v pomenu povezati nekaj, ampak že v upanišadah pa potem zasledimo jogo kot disciplino praktičnega uma. Za temeljni besedili veljata še Bhagavad Gita (domnevno iz 4. stol. pr. n. š.) in Patanjalijeve Joga Sutre (domnevno iz 2. stol. pr. n. š.). Vsa omenjena dela razumejo jogo kot ezoterično znanje, namenjeno redkim izbrancem. Edini položaj, ki se omenja, je sedeči meditativni položaj.
Srednji vek prinese prvi priročnik Hatha joga pradipika (14. stol), jogijsko anatomijo in več asan (okoli 30). Nato joga za nekaj časa utone v pozabo, v 19. stol pa doživi pravi razcvet po zaslugi učitelja T. S. Krishnamacharja, ki jogo poučuje po sistemu hatha (asane, pranajame, meditacija). Nekje od 60. let dalje joga na Zahodu dosega razvcet in govorimo o osnovnih vejah novodobne joge: radža (katere del je danes poznana hatha joga), bhakti, džana, karma.
In vse odtlej se skorajda vsakodnevno srečujemo z novimi slogi joge, med katerimi se za določene lahko vprašamo, ali upravičeno nosijo naziv joga. Prav je, da se joga razvija in prilagaja sodobnemu načinu življenja, tudi da se izoblikujejo različni slogi, dokler ti v svojem bistvu še vedno ohranjajo ključno opredelitev, da ne gre zgolj za telesno vadbo, ampak za celovit sistem, ki ima svoje filozofsko jedro in s katerim vplivamo na telo, dih in duha.
***
O partnerski jogi sem bral na naši sestrski strani in se mi je zdelo zelo zanimivo.
