Tisti dan, ko smo se naučili voziti kolo
Kar precej Slovencev se lahko pohvali, da so dirkali s Pogačarjem in Rogličem, Mohoričem in Mezgecem, Tratnikom in Polancem. Kolesarstvo je edini šport na svetu, kjer lahko dirkaš z najboljšimi ali pa se največjih zvezdnikov dotakneš kar med vožnjo.
Slovenci in kolesarstvo ... Vse je tako nepresegljivo povezano s Franjo ...
Slovenski kolesarji imamo Franjo vsak dan, ko sedemo na kolo. Zdi se, da je Slovenija središče kolesarskega sveta, da so vse oči in vsi pedali kolesarskega sveta uprti prav v nas. Lep občutek.
Na kavi z Gorazdom Penkom, pogovor o njegovih 21 letih za krmilom Franje. Spomnimo se ga še, ko je bil tekmovalec, ko je zmagal na sloviti in eni od najlepših dirk vseh časov, ki se je imenovala Alpe-Adria. Morda je že v teh letih, ko ne ve točno, ali je zmagal ali bil drugi in ali ni bila to dirka po Jugoslaviji ...
Če bi bil Gorazd ženskega spola, bi mu bilo zagotovo ime Franja. Na vsem planetu zanj ni drugačnega imena. Kolesarsko društvo Rog je organizator Franje in nekako po Penkovem ukazu morajo vsi mladinci in mladinke obvezno na dirko, da bi bili vodonoše, pomočniki rekreativcev, da bi pomagali tistim, ki potrebujejo pomoč, če bi se zgodilo kaj nepredvidljivega. Lani je eden od Rogovih mladincev brez pomislekov zamenjal kolesarki prebodeno zračnico; fantič jo je ob tem še zabaval.
Samo nekaj let je minilo, odkar je bil na Franji tak pomočnik tudi Tadej Pogačar. S kompanjonoma Jerčem in Ručijem so švigali med nami, ta starimi, in spraševali, ali potrebujemo defibrilator ali že kar svečko za na grob namesto bidonov. Morda bi se komu to zdelo čudno, če ne bi vedeli, da vsi rogovci ob vpisu v kolesarsko društvo staknejo Zanoškarjev sarkazem. Trd humor človeka, ki ni bil tak in ki je znal garanju na kolesu skozi Franjo vtisniti mehko dušo za vse.
Stari dobri Zvone Zanoškar je okužil vse zaposlene v društvu s humorjem, ki ga največkrat sprva razumejo samo stari kolesarji in nihče drug na svetu, razen če so na meji z genijem. Ampak ko se zliješ s Franjo, s samim seboj in z mislimi, ki so čiste, se tak humor dobesedno vseli vate. Franja je polna zgodb.
Ko startaš, se začne prvo poglavje, ki je vedno nepozabno. V vseh teh letih sem bil celo na tisti legendarni, ko je sama Franja Bojc Bidovec izrekla znameniti stavek, ki sem si ga natisnil na majico: »Vem, da vam ne bo lahko, verjemite, tudi nam ni bilo!«.
To majico oblečem za vsako Franjo. In potem mi je lažje. Tudi če mi pred startom Andrej Hauptman prinese čisto nove kolesarske čevlje in zabiča, naj jih spravim v avto, ker se na Franjo ne gre z novimi sprintaricami, saj še niso zvožene. A bile so tako lepe in jaz vsaj zase tako prikupno zmeden, da sem jih namesto v avto spravil na nogi. Trideset kilometrov kasneje sem se že sezuval v senci.
Do cilja sem se še pravljičnih sedemkrat sezul in staknil suvenir s Franje za vedno; maraton vse leto živi v meni in z menoj kot nekoliko omrtvičena sredinca na nogi. Trajna, kronična poškodba, ki me bo najbrž spremljala do konca kolesarskih dni, če pa tega ne, pa vsaj na vseh Franjah. Kolesarski humor je čuden, a je tudi zdrav.
Naša Franja je še veliko, veliko več. Je nekaj, kar je težko opisati, treba jo je izkusiti. Opisati jo znajo le nekateri. Tisti, ki so izkusili življenje. O bistvu Franje: »Maratona Franja nikoli nisem videl kot tekme, ampak kot prireditev, ki nosi sporočila. Idejo tega maratona sem videl v pomaganju in prijateljstvu. Če kdo ne more prevoziti cele trase, mu je treba pomagati. Če kdo pade, se je treba ustaviti in mu pomagati. Če se pokvari kolo, se je treba ustaviti in pomagati. Franja, zdravnica, in celotno osebje med NOB sta pomagala borcem zelo dobro, zelo kakovostno. Maraton Franja nosi sporočilo, da je sočloveku treba pomagati v hudih trenutkih. Komunikacija organizatorja in medicinskega spremstva je najpomembnejši del, saj se na cilju ne vpraša najprej, kdo je bil prvi, ampak, ali smo vsi na cilju. Tekmovalni del Franje zanima manjši del udeležencev, zato sem še vedno prepričan, da gre večina ljudi na ta maraton ravno zaradi teh sporočil ... Preprosto in povsem razumljivo. Vse drugo ni Franja v idejni obliki.«
Tako je nekdanji partizan in vedno zaveden Slovenec Janez Winkler zapisal v Poletu, bilo je leta 2011. Njegova misel je univerzalna, brezčasna, saj velja za vsa leta Franje nazaj in vsa ona, ki prihajajo in se bodo vrtela po Franjino.
Michael Edward Palin je znan kot član znamenite satirične skupine Monty Python in je eden od bolj duhovitih ljudi na planetu, ki ga naseljuje Franja. Ko so ga vprašali, kateri je bil najpomembnejši dan v njegovem življenju, je dejal, da tisti, ko se je naučil voziti kolo.
Vse je v tistih petih sekundah prednosti. Ne, da bi bil človek hitrejši, le da bi za delček hitreje spoznali, kako lepo je, če lahko voziš kolo in ti je dano to početi na Franji.
