V nadaljevanju preberite:
Že takrat, ko sem brala njegove dnevnike, ki jih je pred dobrimi petnajstimi leti pisal za Sobotno prilogo, sem vedela, da dr. Uroš Ahčan zelo dobro piše, a njegova nova knjiga Skalpel, ki bo pri Mladinski knjigi izšla konec oktobra, je name učinkovala kot vrtoglavi spust v hodnike zdravnikove duše. V knjigi Skalpel so zbrane pretresljive zgodbe pacientov. V njej so opisani nemoč mladega zdravnika kirurga, njegove dileme, adrenalin v operacijski dvorani. Skalpel je pomembna knjiga: bere se kot družbenopolitični in gospodarski triler in hkrati zgodba o izgubljenih iluzijah, vdoru umetne inteligence ter zgodba o medsebojnih odnosih, o sočutju, poklicanosti in, ja, tudi kot ljubezenska zgodba.
Kar tri knjige, ki so se v zadnjem letu povzpele na lestvice najbolj branih, so napisali zdravniki. Najprej uspešnica Življenje v sivi coni Davida Zupančiča, pa potem Smešno, ma non troppo Marka Pokorna, roman Karantena Alojza Ihana, zdaj prihaja na police še vaš Skalpel.
Hm, me sprašujete, zakaj ljudje radi berejo knjige zdravnikov ali zakaj imajo zdravniki potrebo, da pišejo?
Oboje. Morda je v vprašanju skrita tudi zavist, zakaj zdravniki tako dobro pišejo ...
Morda bom to vprašanje raje preskočil. Gotovo uspešnica Življenje v sivi coni Davida Zupančiča skozi oči mladega zdravnika govori o stresnih situacijah v neobičajnih okoliščinah, kakršna je bila pandemija, in to na duhovit in hkrati ganljiv način. Za Alojza Ihana že dolgo vemo, da odlično piše. Marko Pokorn je tudi vsestranski, zdravnik, pisatelj, glasbenik, scenarist, igralec. Z Našo malo kliniko nas je z odlično igralsko zasedbo nasmejal do solz.
Zdravniki navadno živimo zelo pestro življenje in vsak dan smo delček številnih zanimivih zgodb. V desetletjih dela bi prav vsak od nas lahko napisal zanimivo knjigo. Nekaterim sta pisanje in igra besed v užitek in sprostitev, drugi pisanje izkoristijo kot priložnost za samorefleksijo, čustveno katarzo, samoočiščenje.
Kot je zapisala urednica knjige Urška Kaloper, je Skalpel »medicinski leksikon, Urgenca, Doktor House in Naša mala klinika v eni sami knjigi, v kateri pa je – v nasprotju s serijami – prav vse res«. Ste s Skalpelom želeli odpreti vrata operacijske dvorane, pokazati zgodbe iz zakulisja, pokazati kirurga, ne zgolj kot supermana, kot pišete, ampak tudi kot človeka iz mesa in krvi, s svojimi dilemami, strahovi, čustvi ...?
Kirurgi se vsak dan trudimo spreminjati svet na bolje in živimo v svojem mikrosvetu daleč od oči javnosti. Ljudje spremljajo vrhunske športnike, delo umetnikov, poslovnežev in politikov, spremljajo vplivneže vseh vrst in starosti. Kirurgi se zelo redko pojavljamo v javnosti, večinoma pri slabih primerih, ko poseg postane novica.
Svet kirurgije je zaprt za javnost. To je lep, kompleksen svet, prepoln zanimivih zgodb. To je svet, ki je nabit z življenjsko energijo, znanjem, hotenjem, novimi idejami. Kirurgija ni le vihtenje skalpela, ostre, hladne kovine. Kirurgija niso zgolj spretni prsti, kirurgija je tudi umetnost, prepletanje čustev in raznolikih odnosov, pa tudi svet zavisti in prestiža. Ljudje na podlagi lastnih izkušenj vedo, kako delujejo ambulante in bolnišnice. Na televiziji ali v tiskanih medijih vidijo ljudi s kapami in maskami, v zelenem ali modrem kirurškem plašču, z okrvavljenimi rokavicami, v družbi asistentov, medicinskih sester. Nad njimi je velika operacijska luč. A ljudje delo kirurga v resnici slabo poznajo. Poznajo le majhen vrh ledene gore, tisti vidni del kirurškega dela. Ne vedo, da obstaja tudi tisti nevidni in mogočni del ledene gore, ki jo želim v knjigi predstaviti. Pišem tudi o strahu, nemoči, ranljivosti, samomorih, pomenu empatije, zamenljivosti, nazivih, vlogi politike.
