V kolumni preberite še:
Predstava Janusza Kice Praznovanje me je še enkrat soočila s tem, kako bi vsi mi naredili vse, da ne bi videli resnice, kako bi naredili vse, da bi zamaskirali tisto, kar je preveč strašno, preveč grozno. Dokler se ne zgodi še en samomor. Dokler se ne zgodi še en femicid. Dokler ne izbruhne duševna bolezen.
V tej predstavi intimno pretrese to, da zlorabljeni deček, ki je postal mož, z vso težo na njegovi duši in telesu, končno zbere moč – in pove naglas. Izpove, kaj se je dogajalo z njim in njegovo sestro za zaprtimi vrati. Tega nočemo slišati. Ker Helgeja vendar poznamo, to ni mogoče. Šele ko sestra Helene, ki nima več drugega izhoda, ker v resnici ve, prebere pismo svoje pokojne sestre Linde (Tjaša Železnik), v katerem ta sporoča, da ni zmogla več, ker so podobe tega, kar ji je njen oče počel kot deklici, prekrile vse drugo. Šele takrat se zdi, da je omizje pripravljeno verjeti.
Ena oseba, ki izpove resnico, ni dovolj.
Vedno mora biti še eden, ki je doživel isto nasilje. Če si sam s svojo strašno resnico, te nihče ne bo slišal. Nočemo slišati, ker je lepše verjeti, da so vendar dobra družina, s sinom, ki je duševno neuravnovešen. Tako kot njegova sestra dvojčica, ki si je vzela življenje. Kakšna tragedija. In kako čudoviti, lepo urejeni, premožni omikani ljudje.
In zato so zgodbe v novi knjigi Nike Kovač #metoo – Vihar, ki je pretresel svet tako pretresljive. Ni prijavila. Ni povedala. Ni mogel povedati. Sram, krivda, groza, gnus. Strah. Najbolj strah. Kaj vse bo ta izpoved potegnila za sabo, kakšna pandorina skrinjica se bo odprla, kakšni demoni bodo zleteli iz nje.
Tisto, kar še dodatno pretrese, je, da v tej knjigi toliko anonimnih izpovedi govori o tem, da jih je zlorabil tisti, ki jim je bil v določenem trenutku najbližje.
