Predsednik med suverenisti
Tri italijanske krize – politična, institucionalna in finančna – so se zlile v popoln kaos.
Odpri galerijo
V petek je prisegla vlada Gibanja 5 zvezd in Lige premiera Giuseppeja Conteja.
Foto AFP
V tednu dni sta se pojavila in umaknila dva mandatarja, prvi se je potem vrnil, predsednik je dal veto na kontroverznega ministra, dočakal je napoved o impeachmentu in zatem umik nazaj, finančni trgi so ponoreli. Včeraj je prisegla nova vlada, mnoge pa vznemirjajo politično-institucionalni odnosi: ali je predsednik republike Sergio Mattarella ravnal prav.
Dramatičnemu umiku profesorja Giuseppeja Conteja, »popolnega neznanca« in favorita Gibanja 5 zvezd in Lige za predsednika vlade, je sledil ekonomist Carlo Cottarelli, kot tehničnega premiera ga je predlagal predsednik republike. Konec tedna je njegovo ime obviselo v zraku. Ponovno sta poskušala politično vlado sestaviti zmagovalni stranki Luigija Di Maia in Mattea Salvinija.
Potem ko je predsednik Mattarella zavrnil imenovanje evroskeptičnega kandidata za gospodarskega in finančnega ministra, se je Di Maio zaletel z zahtevo o uvedbi postopka za odstavitev predsednika, zadnjo rečjo, ki bi jo v kaotičnih razmerah še potrebovala Italija. Impeachment je ostal nemi krik brez odziva in mladi politik je naposled priznal strateško napako, požrl ponos. Odprla se je možnost za ponoven, no, ne posebno diplomatski poskus s Kvirinalom. Realnost politično nestabilne tehnične vlade nekdanjega predstavnika Mednarodnega denarnega sklada Cottarellija, ki bi ostala brez legitimnosti, brez zaupnice političnih strank, je odločevalce prisilila v še en obupan poskus sestavljanja populistično-suverenistične vlade. V senatu in poslanski zbornici je parlamentarna večina, naposled se je po 90 dneh rodila nova italijanska vlada.
Toda pomenljivo je, kako sta oba zmagovalna populizma, Gibanje 5 zvezd in Liga, trčila z ustavnimi pooblastili predsednika republike Sergia Mattarelle. To je bil spopad dvojice Salvini-Di Maio, ki stavi na svoj populistični mandat in »izglasovano voljo Italijanov« z vizijo liberalne demokracije na drugi strani, ki temelji na sistemu ravnotežja moči. V demokracijah obstajajo omejitve, ena takih je ustava, bilo je osupljivo opazovati, kako prvaka strank celotnemu kompleksu tega pripisujeta podrejeni značaj. Italijanski sistem je poleg tega specifičen, zaradi zgodovinskih okoliščin je bil v ustavi iz leta 1947 zasnovan z omejeno močjo vlade.
In vendar ne pripovedujemo, da je mandat zmagovalcev, dobljen na volitvah, mogoče obiti. Konstitucionalna razprava, ki je z vso silovitostjo izbruhnila, potem ko je predsednik zavrnil ministrskega kandidata Paola Savono nastajajoče vlade petih zvezd in Lige, je večplastna. Vsekakor je mogoče pritrditi temu, kar je plastično ubesedil nobelovec Paul Krugman: »Ni treba biti populist, da se zgroziš nad tem, da so stranke, ki so dobile jasen volilni mandat, izključene.«
V Italiji se je med ustavnimi strokovnjaki razvila vélika debata, ali je predsednik Sergio Mattarella ravnal prav oziroma je prekoračil svoja pooblastila. Ni se zgodilo prvič, da je predsednik republike rekel ne. Pred njim so to isto naredili Sandro Pertini, Oscar Luigi Scalfaro, Carlo Azeglio Ciampi, Giorgio Napolitano. Pa vendar je tokratni veto vznemiril oboje, tako predsednikove zagovornike kakor nasprotnike.
V Corriere della Sera je profesor ustavnega prava z rimske Sapienze Massimo Luciani zapisal, da gre za »ustavno oceno«, in Mattarella je vendar ustavni pravnik, predsednik je »izkoristil svojo ustavno pravico«, nastopil je kot varuh stabilnosti Italije. Podobno je politolog Stefano Passigli v milanskem časniku komentiral, da imata Salvini in Di Maio vizijo, kakršno je imel Berlusconi, zanju vsaka moč, ki ne izvira neposredno iz ljudske moči – ustavno sodišče, predsednik republike, pravosodje –, uživa inferiorno legitimnost; gre za logiko, ki se približuje totalitarnim sistemom.
Vrstila so se tudi nasprotna mnenja, češ da predsednik lahko nasprotuje imenovanju ministra, »če je v njegovem ravnanju kaj, kar je v konfliktu s častjo«, kakor navaja 95. člen ustave. Ker pa ni v njegovi pristojnosti, da bi presojal politična stališča ministrov, je zavrnitev Paola Savone samo zaradi njegovih evroskeptičnih stališč sporna. Italijanska ustavna doktrina zagovarja tezo, da je predsednik garant in ne tisti, ki določa politično smer. »Italija ni predsedniška republika, kadar predsednik sestavlja vlado, ne sestavlja svoje vlade, temveč manjšinsko,« navaja ena od tovrstnih ustavnopravnih argumentacij.
Mattarella je v svoji razlagi pred dnevi obširno pojasnjeval, da varuje stabilnost Italije in prihranke Italijanov. »Negotovost našega položaja v evrskem območju je vznemirila italijanske in tuje investitorje,« je komentiral predsednik republike v dneh, še preden je spread, razlika med donosnostjo nemških in italijanskih obveznic, dosegel rekordne številke. Povedal je, da je bila zanj sprejemljiva celotna ministrska ekipa, ki jo je konec preteklega tedna predstavil predlagani premier Giuseppe Conte – z izjemo ekonomista Savone, kandidata za gospodarskega in finančnega ministra. Mnogi so ostali v dvomih, do česa mu je pravzaprav več: do preciznega sledenja črki ustave ali do ščitenja suverenosti trgov. Nazadnje je novi mandat za sestavo interim, tehnokratske vlade, podelil ekonomistu Carlu Cottarelliju, nekdanjemu visokemu predstavniku Mednarodnega denarnega sklada in simbolu proračunske rigidnosti.
Italijanska ustava daje predsedniku republike možnost, da zavrne imenovanje predlaganih ministrov, pristojnosti ureja več členov. Gre za določbe, ki primernost za prevzem javne funkcije med drugim povezujejo s pojmom časti, šef države lahko nasprotuje imenovanju ministrskega kandidata, če je kako njegovo ravnanje v nasprotju s častnostjo. Strokovno spoštovani akademik Savona in njegova stališča do evra ne spadajo v ta kontekst. Dvainosemdesetletni ekonomist ima globoke dvome o evrskem območju in trdi, da bi Italija v zvezi s tem morala imeti rezervni načrt; paradoksalno, o planu B je pred leti govoril tudi nekdanji nizozemski finančni minister in šef evroskupine, razvpiti Jeroen Dijsselbloem. Savonova evroskeptična stališča, ne glede na to, ali se kdo z njimi strinja ali ne, pa glede na določbe ustave ne upravičujejo veta.
Obstaja pa nekaj drugega, kar bi lahko povezali z v ustavi omenjano častnostjo. Paolo Savona v preteklosti ni govoril samo o evrskem območju kot o »nemški kletki«. Bivši Ciampijev minister je razlagal, da opaža kontinuiteto med Nemčijo Angele Merkel in tisto Adolfa Hitlerja ... Čeprav Mattarella tega ni izustil, je v tem ustavna podlaga za predsedniški veto.
V oči bode še nekaj: predsednik ni oporekal Matteu Salviniju, prvaku Lige, ki je sam sebe videl na položaju za notranjega ministra, če že ni mogel prevzeti premierske vloge. Salvini, ki si je zgradil svoj politični imidž s ksenofobno, nacionalistično, rasistično govorico, hoče deportirati pol milijona priseljencev iz Italije, in to z uporabo varnostnih sil in kamorkoli, njegova politika je skrajno problematična. Ko se je v zdajšnjih vladnih kupčijah strinjal s premestitvijo Savone na drug ministrski položaj, se je sam usedel v fotelj, od koder bo lahko izganjal priseljence. Pa vendar on očitno ni bil problem, Savona pa. To tezo je med drugim problematiziral tudi nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis v Guardianu. Zagotovo gre za bizarna dvojna merila – pa čeprav tudi za realpolitiko, Mattarella je vedel, da brez voditelja Lige ni vlade –, lahko pa gremo še dlje. Je večja skrb namenjena denarju, finančnim trgom, investitorjem in spreadu kakor ljudem? Smo pri esenci demokracije, moč denarja je prekrila vse.
Toda če predsednik republike ni prekoračil ustavnih pooblastil, pa je naredil taktično napako. Ko je pred dnevi inavguriral tehničnega mandatarja Cottarellija, nekdanjega visokega uradnika IMF – na neki način je tehnokratska figura tudi zdajšnji Conte, »izvrševalec«, v roke je dobil že napisan listek s programom G5Z in Lige –, je bil videti kot tisti, ki mu je bolj mar za trge kot italijansko suverenost. Premnoge je prepričal, da izbire italijanske vlade ne določata volja volivcev in volilni rezultat, temveč reakcije finančnih trgov. Neredki so v njegovi izbiri tehničnega mandatarja prepoznali nekakšno komisarsko demokracijo.
Mattarella je hkrati izročil lepo darilo populistom: v primeru novih volitev bi bile nacionalistične, suverenistične politične sile še močnejše, volilna kampanja bi v bistvu postala referendum o evru. Zdaj se je Italija izognila volitvam, bomo videli, koliko časa bo trajala vlada populističnega gibanja in suverenistične desnice.
Dramatičnemu umiku profesorja Giuseppeja Conteja, »popolnega neznanca« in favorita Gibanja 5 zvezd in Lige za predsednika vlade, je sledil ekonomist Carlo Cottarelli, kot tehničnega premiera ga je predlagal predsednik republike. Konec tedna je njegovo ime obviselo v zraku. Ponovno sta poskušala politično vlado sestaviti zmagovalni stranki Luigija Di Maia in Mattea Salvinija.
Potem ko je predsednik Mattarella zavrnil imenovanje evroskeptičnega kandidata za gospodarskega in finančnega ministra, se je Di Maio zaletel z zahtevo o uvedbi postopka za odstavitev predsednika, zadnjo rečjo, ki bi jo v kaotičnih razmerah še potrebovala Italija. Impeachment je ostal nemi krik brez odziva in mladi politik je naposled priznal strateško napako, požrl ponos. Odprla se je možnost za ponoven, no, ne posebno diplomatski poskus s Kvirinalom. Realnost politično nestabilne tehnične vlade nekdanjega predstavnika Mednarodnega denarnega sklada Cottarellija, ki bi ostala brez legitimnosti, brez zaupnice političnih strank, je odločevalce prisilila v še en obupan poskus sestavljanja populistično-suverenistične vlade. V senatu in poslanski zbornici je parlamentarna večina, naposled se je po 90 dneh rodila nova italijanska vlada.
Populizem in sistem
Toda pomenljivo je, kako sta oba zmagovalna populizma, Gibanje 5 zvezd in Liga, trčila z ustavnimi pooblastili predsednika republike Sergia Mattarelle. To je bil spopad dvojice Salvini-Di Maio, ki stavi na svoj populistični mandat in »izglasovano voljo Italijanov« z vizijo liberalne demokracije na drugi strani, ki temelji na sistemu ravnotežja moči. V demokracijah obstajajo omejitve, ena takih je ustava, bilo je osupljivo opazovati, kako prvaka strank celotnemu kompleksu tega pripisujeta podrejeni značaj. Italijanski sistem je poleg tega specifičen, zaradi zgodovinskih okoliščin je bil v ustavi iz leta 1947 zasnovan z omejeno močjo vlade.
In vendar ne pripovedujemo, da je mandat zmagovalcev, dobljen na volitvah, mogoče obiti. Konstitucionalna razprava, ki je z vso silovitostjo izbruhnila, potem ko je predsednik zavrnil ministrskega kandidata Paola Savono nastajajoče vlade petih zvezd in Lige, je večplastna. Vsekakor je mogoče pritrditi temu, kar je plastično ubesedil nobelovec Paul Krugman: »Ni treba biti populist, da se zgroziš nad tem, da so stranke, ki so dobile jasen volilni mandat, izključene.«
V Italiji se je med ustavnimi strokovnjaki razvila vélika debata, ali je predsednik Sergio Mattarella ravnal prav oziroma je prekoračil svoja pooblastila. Ni se zgodilo prvič, da je predsednik republike rekel ne. Pred njim so to isto naredili Sandro Pertini, Oscar Luigi Scalfaro, Carlo Azeglio Ciampi, Giorgio Napolitano. Pa vendar je tokratni veto vznemiril oboje, tako predsednikove zagovornike kakor nasprotnike.
V Corriere della Sera je profesor ustavnega prava z rimske Sapienze Massimo Luciani zapisal, da gre za »ustavno oceno«, in Mattarella je vendar ustavni pravnik, predsednik je »izkoristil svojo ustavno pravico«, nastopil je kot varuh stabilnosti Italije. Podobno je politolog Stefano Passigli v milanskem časniku komentiral, da imata Salvini in Di Maio vizijo, kakršno je imel Berlusconi, zanju vsaka moč, ki ne izvira neposredno iz ljudske moči – ustavno sodišče, predsednik republike, pravosodje –, uživa inferiorno legitimnost; gre za logiko, ki se približuje totalitarnim sistemom.
Vrstila so se tudi nasprotna mnenja, češ da predsednik lahko nasprotuje imenovanju ministra, »če je v njegovem ravnanju kaj, kar je v konfliktu s častjo«, kakor navaja 95. člen ustave. Ker pa ni v njegovi pristojnosti, da bi presojal politična stališča ministrov, je zavrnitev Paola Savone samo zaradi njegovih evroskeptičnih stališč sporna. Italijanska ustavna doktrina zagovarja tezo, da je predsednik garant in ne tisti, ki določa politično smer. »Italija ni predsedniška republika, kadar predsednik sestavlja vlado, ne sestavlja svoje vlade, temveč manjšinsko,« navaja ena od tovrstnih ustavnopravnih argumentacij.
Veto in demokracija
Mattarella je v svoji razlagi pred dnevi obširno pojasnjeval, da varuje stabilnost Italije in prihranke Italijanov. »Negotovost našega položaja v evrskem območju je vznemirila italijanske in tuje investitorje,« je komentiral predsednik republike v dneh, še preden je spread, razlika med donosnostjo nemških in italijanskih obveznic, dosegel rekordne številke. Povedal je, da je bila zanj sprejemljiva celotna ministrska ekipa, ki jo je konec preteklega tedna predstavil predlagani premier Giuseppe Conte – z izjemo ekonomista Savone, kandidata za gospodarskega in finančnega ministra. Mnogi so ostali v dvomih, do česa mu je pravzaprav več: do preciznega sledenja črki ustave ali do ščitenja suverenosti trgov. Nazadnje je novi mandat za sestavo interim, tehnokratske vlade, podelil ekonomistu Carlu Cottarelliju, nekdanjemu visokemu predstavniku Mednarodnega denarnega sklada in simbolu proračunske rigidnosti.
Italijanska ustava daje predsedniku republike možnost, da zavrne imenovanje predlaganih ministrov, pristojnosti ureja več členov. Gre za določbe, ki primernost za prevzem javne funkcije med drugim povezujejo s pojmom časti, šef države lahko nasprotuje imenovanju ministrskega kandidata, če je kako njegovo ravnanje v nasprotju s častnostjo. Strokovno spoštovani akademik Savona in njegova stališča do evra ne spadajo v ta kontekst. Dvainosemdesetletni ekonomist ima globoke dvome o evrskem območju in trdi, da bi Italija v zvezi s tem morala imeti rezervni načrt; paradoksalno, o planu B je pred leti govoril tudi nekdanji nizozemski finančni minister in šef evroskupine, razvpiti Jeroen Dijsselbloem. Savonova evroskeptična stališča, ne glede na to, ali se kdo z njimi strinja ali ne, pa glede na določbe ustave ne upravičujejo veta.
Obstaja pa nekaj drugega, kar bi lahko povezali z v ustavi omenjano častnostjo. Paolo Savona v preteklosti ni govoril samo o evrskem območju kot o »nemški kletki«. Bivši Ciampijev minister je razlagal, da opaža kontinuiteto med Nemčijo Angele Merkel in tisto Adolfa Hitlerja ... Čeprav Mattarella tega ni izustil, je v tem ustavna podlaga za predsedniški veto.
V oči bode še nekaj: predsednik ni oporekal Matteu Salviniju, prvaku Lige, ki je sam sebe videl na položaju za notranjega ministra, če že ni mogel prevzeti premierske vloge. Salvini, ki si je zgradil svoj politični imidž s ksenofobno, nacionalistično, rasistično govorico, hoče deportirati pol milijona priseljencev iz Italije, in to z uporabo varnostnih sil in kamorkoli, njegova politika je skrajno problematična. Ko se je v zdajšnjih vladnih kupčijah strinjal s premestitvijo Savone na drug ministrski položaj, se je sam usedel v fotelj, od koder bo lahko izganjal priseljence. Pa vendar on očitno ni bil problem, Savona pa. To tezo je med drugim problematiziral tudi nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis v Guardianu. Zagotovo gre za bizarna dvojna merila – pa čeprav tudi za realpolitiko, Mattarella je vedel, da brez voditelja Lige ni vlade –, lahko pa gremo še dlje. Je večja skrb namenjena denarju, finančnim trgom, investitorjem in spreadu kakor ljudem? Smo pri esenci demokracije, moč denarja je prekrila vse.
Toda če predsednik republike ni prekoračil ustavnih pooblastil, pa je naredil taktično napako. Ko je pred dnevi inavguriral tehničnega mandatarja Cottarellija, nekdanjega visokega uradnika IMF – na neki način je tehnokratska figura tudi zdajšnji Conte, »izvrševalec«, v roke je dobil že napisan listek s programom G5Z in Lige –, je bil videti kot tisti, ki mu je bolj mar za trge kot italijansko suverenost. Premnoge je prepričal, da izbire italijanske vlade ne določata volja volivcev in volilni rezultat, temveč reakcije finančnih trgov. Neredki so v njegovi izbiri tehničnega mandatarja prepoznali nekakšno komisarsko demokracijo.
Mattarella je hkrati izročil lepo darilo populistom: v primeru novih volitev bi bile nacionalistične, suverenistične politične sile še močnejše, volilna kampanja bi v bistvu postala referendum o evru. Zdaj se je Italija izognila volitvam, bomo videli, koliko časa bo trajala vlada populističnega gibanja in suverenistične desnice.
