Svoboda in ljubezen se rojevata v skupnosti
Evangelizacija je proces, je zorenje, je pot, nikdar ni zgolj abstraktna, idealna izmenjava načel ali nekih idej.
Odpri galerijo
Recipročnost, dialog, enakost in drugačnost … vse to mora biti postavljeno pred izrecno in verbalno širjenje vere. FOTO: Jože Suhadolnik
Vsi potrebujemo prečiščevanje, poglabljanje, spreobrnjenje. Ker je vera božje delo, ostane oznanjevalec odprt in ponižen, zato pa tudi prepričljivejši. Še posebej pred mladim človekom nikoli ne smemo nastopati kot osvajalci ali agresorji ali kot eksperti – vsaj kar zadeva vero, ne. Celo dobro je, če jim pokažemo svojo ranljivost in svoje strahove. Najslabša bi bila gotovo neka zaigrana popolnost.
Mladi niso predmet naše pastoralne in vzgojne strategije in zavzetosti naše ljubezni do njih. Oni so oni in ne naša stvar, lastnina ali kaj podobnega. Mladi niso tabula raza, na katero mi pišemo. To pomeni spoštovati načelo personalizma in zares spoštovati osebo. Recipročnost, dialog, enakost in drugačnost … vse to mora biti postavljeno pred izrecno in verbalno širjenje vere. Sveti Pavel je Atencem začel oznanjati šele po tem, ko je spoznal »neznanega boga« v njihovem mestu, po katerem se je najprej sprehodil.
Življenje svetnikov, hagiografska literatura, je zanimiv izziv, ki se danes javlja kot možna alternativa tradicionalni moralni pogodbi in normativnim strukturam liberalistične moralne teorije. Zakaj postmoderna etika ravno sedaj? Dvajseto stoletje je priča milijonom mrtvih in tudi prihodnost se glede na vsa dejstva, ki nas obkrožajo, ne zdi nič rožnata: nuklearna energija ogroža življenje, kemično in biološko vojskovanje, vsak dan mrtvi na različnih svetovnih bojiščih ... Nekateri avtorji obdobje tega stoletja imenujejo kar obdobje smrti. Čutiti je otopelost, življenje ima zelo nizko ceno, navadili smo se nesreč. Smrt je po eni strani človeku daleč, po drugi strani pa zelo blizu, saj televizijski programi vsak dan postrežejo z veliko mero krvavih dogodkov vseh vrst.
Politične debate in različna srečanja se ob vsem tem zdijo vse bolj brezplodna. Zdi se, da različne pogodbe in pragmatični dogovori ne morejo biti ustrezna osnova za moralno življenje oziroma za oblikovanje pristnih medsebojnih odnosov. Obstajajo različna gibanja, ki se borijo za človekove pravice, pomagajo tistim, ki so oboleli za aidsom. V tem kontekstu (post)modernega dogajanja pa se javlja tudi upanje in možnosti novih rešitev in radikalnejših pogledov. Eno od mnogih takšnih postmodernih gledanj je tudi tisto, ki se obrača nazaj k hagiografski literaturi in za zgled postavlja prav svetnike, in sicer kot tiste, ki so dali sebe popolnoma na razpolago Drugemu, ki so v radikalni odpovedi lastni sebičnosti pokazali na pravi temelj medsebojnih odnosov. Svetniki so pokazali na primarnost in dostojanstvo druge osebe in so zgled tega, kako premagati lastni egoizem, preračunljivo pragmatičnost in pogodbeno sebičnost. Liberalistični svet se je, gledano z vidika postmodernizma, vse preveč prepuščal iluzijam, uspešnosti in koristnosti. Kam je to pripeljalo človeštvo, nam najbolj zgovorno kažejo čisto konkretne razmere. Postmodernizem vidi svojo prednost v tem, da se je pripravljen soočiti z vso realnostjo stanja in skuša »v pepelu iskati duha«.
Za Edith Wyschogrod je svetniško premaganje sebičnosti temeljni kamen moralne eksistence in prav v tem vidi tudi upanje in prostor za etiko v postmodernizmu. Moralna teorija je prišla v veliko krizo. Obravnavanje svetosti za avtorico ne pomeni nostalgičnega vračanja v predmoderno hagiografijo, ampak je jasen izraz postmodernega hrepenenja: hrepenenja biti za Drugega, ki se uresničuje v prizadevanjih za premagovanje njegove bolečine in v rojstvu njegove sreče.
Ko govori o življenju svetnikov, ne izhaja iz neke konkretne religiozne skupnosti. Osnovna značilnost svetnikovega življenja je temeljno prizadevanje, skrb in odgovornost za Drugega. V njihovem načinu življenja je mogoče razbrati dve obliki zanikanja: najprej gre za zanikanje samega sebe (pšenično seme, ki umrje ...) in čut za tisto, kar Drugi potrebuje, pa tega v njegovem življenju ni.
Svetnikovo življenje glede njegovega odnosa do eksistence v času je mogoče oceniti na dva načina: po eni strani kaže vso zavzetost za delo in dosežke v času, v katerem živi, sočasno pa svoj konkretni čas (eksistenco) doživlja kot čisti tok oziroma mimohod.
Svetniki pozabljajo svoje sebične želje in zahteve, če to povemo v bolj krščanskem jeziku, duša se osvobodi skrbi za lastni jaz, navezanosti na samo sebe. Za teistično hagiografijo je značilno, da je ta notranji prostor napolnjen s transcendentnim Drugim. Prav tako pa najdejo v tej notranji osvobojenosti od samega sebe, od navezanosti nase, v odprtosti, ki se s tem ustvarja, svoj prostor tudi druga človeška bitja. Tu pa nastopi vprašanje oziroma paradoks, kaj če je človeški ali transcendentni Drugi zgolj izpolnjenje praznine v posamezniku, zgolj nekaj, kar je koristno za posameznika, ali gre zopet za določeno obliko sebičnega interesa. To vprašanje je mogoče razumeti, če ga postavimo v kontekst odnosa med močjo in nemočjo v svetniški eksistenci. Ravno ta nemoč, odpoved, pripravljenost za trpljenje, je resnična moč svetnika in tudi izvir njegove odprtosti za Drugega. Torej je svetnikova odpoved lastnemu jazu, lastni sebičnosti, navezanosti nase moč, ki se razodeva v nemoči. To sicer pomeni tudi uresničenje in izpolnitev svetnikove eksistence, toda po čisto drugi logiki, ne na osnovi sebičnosti ali gledanja na lastni interes, ampak v preseganju te logike. V tem je tudi aktualnost hagiografske literature, saj v svojih prizadevanjih presega logiko koristnosti in proceduralne preračunljivosti, ki je osnovana na sebičnem posamezniku.
Dr. Anton Jamnik je pomožni ljubljanski škof in profesor na teološki fakulteti.
Mladi niso predmet naše pastoralne in vzgojne strategije in zavzetosti naše ljubezni do njih. Oni so oni in ne naša stvar, lastnina ali kaj podobnega. Mladi niso tabula raza, na katero mi pišemo. To pomeni spoštovati načelo personalizma in zares spoštovati osebo. Recipročnost, dialog, enakost in drugačnost … vse to mora biti postavljeno pred izrecno in verbalno širjenje vere. Sveti Pavel je Atencem začel oznanjati šele po tem, ko je spoznal »neznanega boga« v njihovem mestu, po katerem se je najprej sprehodil.
Dobrota in srčnost – nova vizija bivanja
Življenje svetnikov, hagiografska literatura, je zanimiv izziv, ki se danes javlja kot možna alternativa tradicionalni moralni pogodbi in normativnim strukturam liberalistične moralne teorije. Zakaj postmoderna etika ravno sedaj? Dvajseto stoletje je priča milijonom mrtvih in tudi prihodnost se glede na vsa dejstva, ki nas obkrožajo, ne zdi nič rožnata: nuklearna energija ogroža življenje, kemično in biološko vojskovanje, vsak dan mrtvi na različnih svetovnih bojiščih ... Nekateri avtorji obdobje tega stoletja imenujejo kar obdobje smrti. Čutiti je otopelost, življenje ima zelo nizko ceno, navadili smo se nesreč. Smrt je po eni strani človeku daleč, po drugi strani pa zelo blizu, saj televizijski programi vsak dan postrežejo z veliko mero krvavih dogodkov vseh vrst.
»Ta ura je torej ura resnice za Evropo. Zidovi so se zrušili, padle so železne zavese, v človekovi zavesti pa vstaja, močneje kot kadarkoli, vprašanje o smislu življenja in o vrednosti svobode. Kako ne videti, da je v jedru tega problema vprašanje o Bogu? Ali se človek pojmuje kot od Boga ustvarjeno bitje, s podarjeno svobodo, ki mu odpira neskončne možnosti in mu hkrati nalaga točno opredeljene dolžnosti, ali pa sam sebe povzdiguje na absolutno raven, s svobodo brez postave, ki ga izpostavlja vsem mogočim impulzom in ga zapira v uživaštvo in zagledanost vase.
Znano je namreč, kako hudo je padec ideologij prizadel določen laični humanizem, ki je dolgo prevladoval na kulturnem prizorišču. Danes človekova poglavitna skušnjava ni več v tem, da bi vse utemeljeval na svojem razumu, temveč da bi se sploh odpovedal iskanju kakršnih koli temeljev in se utrujen in razočaran prepustil nevarnim tokovom skepse.«
Janez Pavel II. v Mariboru, 19. maja 1996, v nagovoru predstavnikom kulture, znanosti, umetnosti
Znano je namreč, kako hudo je padec ideologij prizadel določen laični humanizem, ki je dolgo prevladoval na kulturnem prizorišču. Danes človekova poglavitna skušnjava ni več v tem, da bi vse utemeljeval na svojem razumu, temveč da bi se sploh odpovedal iskanju kakršnih koli temeljev in se utrujen in razočaran prepustil nevarnim tokovom skepse.«
Janez Pavel II. v Mariboru, 19. maja 1996, v nagovoru predstavnikom kulture, znanosti, umetnosti
Politične debate in različna srečanja se ob vsem tem zdijo vse bolj brezplodna. Zdi se, da različne pogodbe in pragmatični dogovori ne morejo biti ustrezna osnova za moralno življenje oziroma za oblikovanje pristnih medsebojnih odnosov. Obstajajo različna gibanja, ki se borijo za človekove pravice, pomagajo tistim, ki so oboleli za aidsom. V tem kontekstu (post)modernega dogajanja pa se javlja tudi upanje in možnosti novih rešitev in radikalnejših pogledov. Eno od mnogih takšnih postmodernih gledanj je tudi tisto, ki se obrača nazaj k hagiografski literaturi in za zgled postavlja prav svetnike, in sicer kot tiste, ki so dali sebe popolnoma na razpolago Drugemu, ki so v radikalni odpovedi lastni sebičnosti pokazali na pravi temelj medsebojnih odnosov. Svetniki so pokazali na primarnost in dostojanstvo druge osebe in so zgled tega, kako premagati lastni egoizem, preračunljivo pragmatičnost in pogodbeno sebičnost. Liberalistični svet se je, gledano z vidika postmodernizma, vse preveč prepuščal iluzijam, uspešnosti in koristnosti. Kam je to pripeljalo človeštvo, nam najbolj zgovorno kažejo čisto konkretne razmere. Postmodernizem vidi svojo prednost v tem, da se je pripravljen soočiti z vso realnostjo stanja in skuša »v pepelu iskati duha«.
Za Edith Wyschogrod je svetniško premaganje sebičnosti temeljni kamen moralne eksistence in prav v tem vidi tudi upanje in prostor za etiko v postmodernizmu. Moralna teorija je prišla v veliko krizo. Obravnavanje svetosti za avtorico ne pomeni nostalgičnega vračanja v predmoderno hagiografijo, ampak je jasen izraz postmodernega hrepenenja: hrepenenja biti za Drugega, ki se uresničuje v prizadevanjih za premagovanje njegove bolečine in v rojstvu njegove sreče.
Ko govori o življenju svetnikov, ne izhaja iz neke konkretne religiozne skupnosti. Osnovna značilnost svetnikovega življenja je temeljno prizadevanje, skrb in odgovornost za Drugega. V njihovem načinu življenja je mogoče razbrati dve obliki zanikanja: najprej gre za zanikanje samega sebe (pšenično seme, ki umrje ...) in čut za tisto, kar Drugi potrebuje, pa tega v njegovem življenju ni.
Odpoved sebičnosti
Svetnikovo življenje glede njegovega odnosa do eksistence v času je mogoče oceniti na dva načina: po eni strani kaže vso zavzetost za delo in dosežke v času, v katerem živi, sočasno pa svoj konkretni čas (eksistenco) doživlja kot čisti tok oziroma mimohod.
Svetniki pozabljajo svoje sebične želje in zahteve, če to povemo v bolj krščanskem jeziku, duša se osvobodi skrbi za lastni jaz, navezanosti na samo sebe. Za teistično hagiografijo je značilno, da je ta notranji prostor napolnjen s transcendentnim Drugim. Prav tako pa najdejo v tej notranji osvobojenosti od samega sebe, od navezanosti nase, v odprtosti, ki se s tem ustvarja, svoj prostor tudi druga človeška bitja. Tu pa nastopi vprašanje oziroma paradoks, kaj če je človeški ali transcendentni Drugi zgolj izpolnjenje praznine v posamezniku, zgolj nekaj, kar je koristno za posameznika, ali gre zopet za določeno obliko sebičnega interesa. To vprašanje je mogoče razumeti, če ga postavimo v kontekst odnosa med močjo in nemočjo v svetniški eksistenci. Ravno ta nemoč, odpoved, pripravljenost za trpljenje, je resnična moč svetnika in tudi izvir njegove odprtosti za Drugega. Torej je svetnikova odpoved lastnemu jazu, lastni sebičnosti, navezanosti nase moč, ki se razodeva v nemoči. To sicer pomeni tudi uresničenje in izpolnitev svetnikove eksistence, toda po čisto drugi logiki, ne na osnovi sebičnosti ali gledanja na lastni interes, ampak v preseganju te logike. V tem je tudi aktualnost hagiografske literature, saj v svojih prizadevanjih presega logiko koristnosti in proceduralne preračunljivosti, ki je osnovana na sebičnem posamezniku.
Dr. Anton Jamnik je pomožni ljubljanski škof in profesor na teološki fakulteti.
