V nadaljevanju preberite:

​Če drži, da duša kina počiva v filmu in v svojih podobah nenehno neposredno izvotljuje filmski prostor – nas pa osvobaja vsakršne linearnosti časa –, imajo nekaj pri tem tudi Mathieu Amalric in njegovi filmi. Predvsem najnovejši, Močno me objemi (Serre moi fort).

Gre za poeta, ki sklada v najbolj izgubljenih trenutkih (in o njih!) ter sanja za nas najbolj strašljive sanje. In kako je samo svoboden pri tem! Njegove junakinje in junaki izrekajo stvari, ki jih hočejo izreči, in odživijo geste in dotike, ki jih morajo odživeti. Včasih živijo med enim in drugim svetom, budnim in onim, ki to še ni, ujeti v podobe, ki jih vidimo, in one, ki jih lahko samo slutimo.