V nadaljevanju preberite:

Čas, v katerem živimo, zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupovanja vse nas še posebej vabi in spodbuja, da vso širino in vrednost upanja znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Upanje kot krščanska krepost se bistveno razlikuje od nekakšnega samoniklega in nerazumnega optimizma, ki se izraža v besedah: bo že kako šlo, saj je še vedno tako bilo. Upanje je krepost, je moč, je junaška odločnost duše.

Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo priti do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo. Pa je še kaj prostora za upanje v sodobni in postmoderni filozofiji in širši kulturi? Zdi se, kot da se sodobni človek želi povsem odpovedati upanju ali pa išče različne nadomestke in utvare in se prepušča zablodam obupa in nesmisla bivanja.