Stvari, ki me spravijo v jok
Nikoli se nisem imela za cmero. Tisti, ki so mi najbližje, znajo povedati, da se, kadar so stvari težke, namesto v solze zatečem v varen objem črnega humorja.
Odpri galerijo
Ne vem, kdaj natančno sem ob dosežkih naših športnih junakov jokala prvič, živo pa se spomnim, kako solzna sem bila 12. februarja pred sedmimi leti, ko je Tina Maze v smuku Sloveniji prismučala prvo zlato olimpijsko odličje. FOTO: Matej Družnik/Delo
A človek se stara in stvari se spreminjajo. Če bi na Športni loteriji sprejemali stavo, ali bom ob uspehih in neuspehih naših olimpijcev jokala ali ne, bi naslednjo kolumno za Nedelo pisala bogata ženska.
Ne vem, kdaj natančno sem ob dosežkih naših športnih junakov jokala prvič, živo pa se spomnim, kako solzna sem bila 12. februarja pred sedmimi leti, ko je Tina Maze v smuku Sloveniji prismučala prvo zlato olimpijsko odličje. Tistega jutra sem bila doma sama, sedela sem na kavču in jokala kot dež.
Ko je Tinin življenjski sopotnik in vodja njene ekipe Andrea Massi rekel: »Slovenci brez prave proge za smuk ... zdaj pa imamo olimpijsko prvakinjo«, sem planila v jok še enkrat, ko se je oglasila olimpijska prvakinja in dejala: »Pred smukom sem se spomnila svoje prve tekme v karieri, ko sem 'štanfala' po hribu navzgor. Celo noč sem mislila na to tekmo.
Takrat sem zmagala in rekla sem si, da lahko to naredim tudi danes. Če bi mi kdo pred dvema letoma rekel, da lahko zmagam na olimpijskem smuku, bi rekla, da je nor«, pa sem se stulila še tretjič. Zanjo sem navijala od začetka, in ko je okronala kariero z olimpijskim zlatom, se mi je zdelo, da je Tinino odličje vsaj malo tudi moje, čeprav sem na smučeh nazadnje stala na začetku osnovne šole.
Kot novinarka sem imela priložnost spoznati veliko naših športnikov. Tako sem bila dve leti po odmevni Tinini zmagi na olimpijski tekmi v razredu finn v mislih z družino našega jadralca Vasilija Žbogarja. Da, tudi ob njegovem srebru sem potrebovala robčke.
»V Rio grem po edino stvar, ki mi v karieri še manjka,« sem nekaj tednov pred odhodom poslušala našega simpatičnega kajakaša Petra Kauzerja. Ko je izpolnil olimpijske sanje, je bilo z mano na domačem kavču skoraj tako hudo kot po zmagi Tine Maze.
Ravno zato ne razumem umetno ustvarjene razprtije Roglič – Pogačar, ki jo podpihujejo spletni troli iz te ali one umazane kleti. Jokala bom, če bo zmagal prvi, jokala bom, če bo zmagal drugi, če – v trenutku, ko to berete, bomo sicer že vedeli, koliko je ura – se bo zalomilo obema, bom tudi jokala, čeravno ne od sreče.
Izsledki neke raziskave o joku so pokazali, da ženske povprečno jočejo 5,3-krat na mesec, moški pa le 1,4-krat. Po neki drugi raziskavi naj bi ženske jokale od dvakrat do petkrat na mesec, moški pa le enkrat na dva meseca. Ženske prav tako jočejo dlje, v povprečju šest minut naenkrat, medtem ko se moškim oči osušijo po dveh do štirih minutah.
Jokala bom, če bo zmagal prvi, jokala bom, če bo zmagal drugi, če – v trenutku, ko to berete, bomo sicer že vedeli, koliko je ura – se bo zalomilo obema, bom tudi jokala, čeravno ne od sreče.
Vsi gospodje, ki se zdaj morda nasmihate, češ, vedeli smo, da so dame bolj solzave, za to obstaja preprost razlog. Presežek solz, ki prihajajo iz solzne žleze, se skozi solzne kanale odtoči v nosno votlino. Solzni kanal je pri moškem daljši kot pri ženski, in ko se jima začnejo nabirati solze, ženski preprosto prej privrejo na dan.
Da jih pred najpomembnejšimi tekmami v življenju ne bi spravila v dodatno stisko, moram priznati, da uspehi naših športnikov niso edina stvar, ki me spravi v jok. Solze se mi nabirajo ob pogledu na našega starega mačka, ko se stisne k meni, in se sprašujem, koliko časa bom še lahko božala njegovo svilnato črno dlako.
Zjočem se ob preštevilnih krivicah, podobah lačnih otrok, razrušenih domov in ljudi, ki iščejo boljše življenje, končajo pa v blatu pred bodečimi žicami. Solzne oči dobim ob pretresljivem filmu, ganljivem knjižnem odlomku in ob pogledu na hčer, ki trenutno bere mojo najljubšo kriminalko, jaz pa se sprašujem, zakaj čas tako hitro teče.
Najbolj ekspresno pa solze izvabi moj štiriletnik, ko mi v želji, da bi dobil še eno sladkarijo, pretkano recitira otroško pesmico o tem, kako bo svoj vroči srček dal mamici, ki jo ima rad.
Ne vem, kdaj natančno sem ob dosežkih naših športnih junakov jokala prvič, živo pa se spomnim, kako solzna sem bila 12. februarja pred sedmimi leti, ko je Tina Maze v smuku Sloveniji prismučala prvo zlato olimpijsko odličje. Tistega jutra sem bila doma sama, sedela sem na kavču in jokala kot dež.
Ko je Tinin življenjski sopotnik in vodja njene ekipe Andrea Massi rekel: »Slovenci brez prave proge za smuk ... zdaj pa imamo olimpijsko prvakinjo«, sem planila v jok še enkrat, ko se je oglasila olimpijska prvakinja in dejala: »Pred smukom sem se spomnila svoje prve tekme v karieri, ko sem 'štanfala' po hribu navzgor. Celo noč sem mislila na to tekmo.
Takrat sem zmagala in rekla sem si, da lahko to naredim tudi danes. Če bi mi kdo pred dvema letoma rekel, da lahko zmagam na olimpijskem smuku, bi rekla, da je nor«, pa sem se stulila še tretjič. Zanjo sem navijala od začetka, in ko je okronala kariero z olimpijskim zlatom, se mi je zdelo, da je Tinino odličje vsaj malo tudi moje, čeprav sem na smučeh nazadnje stala na začetku osnovne šole.
Kot novinarka sem imela priložnost spoznati veliko naših športnikov. Tako sem bila dve leti po odmevni Tinini zmagi na olimpijski tekmi v razredu finn v mislih z družino našega jadralca Vasilija Žbogarja. Da, tudi ob njegovem srebru sem potrebovala robčke.
»V Rio grem po edino stvar, ki mi v karieri še manjka,« sem nekaj tednov pred odhodom poslušala našega simpatičnega kajakaša Petra Kauzerja. Ko je izpolnil olimpijske sanje, je bilo z mano na domačem kavču skoraj tako hudo kot po zmagi Tine Maze.
Ravno zato ne razumem umetno ustvarjene razprtije Roglič – Pogačar, ki jo podpihujejo spletni troli iz te ali one umazane kleti. Jokala bom, če bo zmagal prvi, jokala bom, če bo zmagal drugi, če – v trenutku, ko to berete, bomo sicer že vedeli, koliko je ura – se bo zalomilo obema, bom tudi jokala, čeravno ne od sreče.
Izsledki neke raziskave o joku so pokazali, da ženske povprečno jočejo 5,3-krat na mesec, moški pa le 1,4-krat. Po neki drugi raziskavi naj bi ženske jokale od dvakrat do petkrat na mesec, moški pa le enkrat na dva meseca. Ženske prav tako jočejo dlje, v povprečju šest minut naenkrat, medtem ko se moškim oči osušijo po dveh do štirih minutah.
Jokala bom, če bo zmagal prvi, jokala bom, če bo zmagal drugi, če – v trenutku, ko to berete, bomo sicer že vedeli, koliko je ura – se bo zalomilo obema, bom tudi jokala, čeravno ne od sreče.
Vsi gospodje, ki se zdaj morda nasmihate, češ, vedeli smo, da so dame bolj solzave, za to obstaja preprost razlog. Presežek solz, ki prihajajo iz solzne žleze, se skozi solzne kanale odtoči v nosno votlino. Solzni kanal je pri moškem daljši kot pri ženski, in ko se jima začnejo nabirati solze, ženski preprosto prej privrejo na dan.
Da jih pred najpomembnejšimi tekmami v življenju ne bi spravila v dodatno stisko, moram priznati, da uspehi naših športnikov niso edina stvar, ki me spravi v jok. Solze se mi nabirajo ob pogledu na našega starega mačka, ko se stisne k meni, in se sprašujem, koliko časa bom še lahko božala njegovo svilnato črno dlako.
Zjočem se ob preštevilnih krivicah, podobah lačnih otrok, razrušenih domov in ljudi, ki iščejo boljše življenje, končajo pa v blatu pred bodečimi žicami. Solzne oči dobim ob pretresljivem filmu, ganljivem knjižnem odlomku in ob pogledu na hčer, ki trenutno bere mojo najljubšo kriminalko, jaz pa se sprašujem, zakaj čas tako hitro teče.
Najbolj ekspresno pa solze izvabi moj štiriletnik, ko mi v želji, da bi dobil še eno sladkarijo, pretkano recitira otroško pesmico o tem, kako bo svoj vroči srček dal mamici, ki jo ima rad.
