Moje vadbe, moje barve, moje sanje
Nisem si mislila, da bo januar tako naporen. Manj dela v službi, prečudovito vreme, prava zimska idila na prizoriščih zimskih športnih aktivnosti in brezmejne možnosti za gibanje tako notri kot na prostem so obetali skorajda idealno življenje, ki pa v praksi le ni povsem prevladalo.
Vikendi morda le niso bili daleč od popolnosti, a od ponedeljka do petka bi skorajda klonila. Kaj storiti v takih trenutkih, ko nam zmanjkuje volje, ko se le stežka spodbudimo k povsem vsakdanjim obveznostim in ko bi se za kakšen dan, še bolje pa dva ali več, skrili pred drugimi in še najbolj pred sabo? Ne boste verjeli, kaj mene v takšnih trenutkih prebudi v življenje in še malo bolj v rekreacijo.
Zgodilo se mi je celo, da sem zjutraj prespala budilko. Lahko, da so bili tokrat celo kaki objektivni razlogi za to, a zjutraj po navadi brez težav vstanem, ker le tako pridem do svoje doze telovadbe oz. vadbe za moč. No, januarja me je ta vznesenost malo tudi minila, a na srečo ni trajala dolgo. Ker se pomanjkanja motivacije ali pa energije hitro zavem in mi je kristalno jasno, kaj to pomeni za novo kolesarsko sezono. Čeprav me v resnici bolj preganja slaba vest, da sem nekaj zamudila, kar sem si zadala.
In v vsej svoji kmalu petnajstletni rekreativni karieri sem se tudi že naučila trikov, kako pretentati ali telo ali glavo in kako kar se da na hitro preskočiti obdobje manjše motivacije ali želje biti aktiven. Ja, vem, kdo bi mi rekel, da telo že ve in da je tudi glava lahko utrujena in da je to morda čas za počitek, ki je sestavni del aktivnega načina življenja. A verjemite, čisto majčkeno popustim tudi jaz in vsaj kakšno aktivnost na teden vendarle spustim. A jutranje si ne želim, zaradi same vadbe pa tudi zaradi družbe in vstopa v dan, ki je na tak način najlepši.
Kadar sem malo melanholična, skorajda že malo žalostna, začnem razmišljati o vsej svoji opremi, ki jo imam za vadbo v telovadnici. Razmišljam o črnih pajkicah, pa najnovejših marelično roza, ali pa celo o tistih pisanih, z veliki rožami, ki jih je res težko kombinirati z zgornjim delom. Ali bi jutri oblekla bolj umirjeno kombinacijo ali naj se odločim za svetlo? Aha, jutri bodo na treningu sami fantje, morda bo umirjena boljša, v petek, ko pa pridejo tudi punce, bom pa oblekla pajkice z velikimi rožami, ki me dobesedno izstrelijo iz nabora v črno odetih vadečih.
Uf, pa se bom dobro počutila, če bom tako drugačna, ali naj se raje pridružim ta črnim, ki so v rekreaciji ne vem, zakaj zapovedana stalnica in očitno najbolj elegantna rešitev tudi za moške. Polona, spet si prinesla malo barve!, mi je zadnjič dejal Grega, ko sem z modrimi pajkicami uničila enotno podobo naše skupine. Še dobro, da vsaj ti nisi črna!
In tako mi občutke o tem, da nimam moči za ta ali oni trening, preseže razmišljanje o barvnih kombinacijah za to ali ono vadbo v tej ali drugi skupini. Joj, koliko dela, koliko usklajevanja in včasih tudi problemov, ki jih reši le nakup kakšnega novega kosa na novo spoznane znamke s povsem novim krojem?!
Naenkrat se kot otrok veselim novega treninga in v mislih sestavljam nove in nove kombinacije (seveda pajkic in majice) za nekaj naslednjih.
In se spomnim na pomlad in poletje, ki ju večinoma prekolesarim s klubskimi prijatelji v klubskih oblačilih. Ojoj, takrat pa imam dvakrat na teden vedno isto opremo, pa nimam nikoli težav z željo po kolesarjenju?!
Zima je, malo posebna zima, v kateri nas rešujejo tudi takšni in drugačni triki. Že kmalu bo vse drugače in veselja in sreče nam ne bodo prinašale le lepe barvne kombinacije, ampak tudi neskončne misli, besede, pogledi, vzdihljaji, nasmehi, pomežiki in družba vseh, s katerimi so naše aktivnosti ne samo lažje, ampak tudi veliko bolj doživete, zanimive in žive.
