Setev industrijske konoplje
je v polnem teku
Semena stanejo toliko kot koruzna, vendar konoplje ni treba
ne škropiti ne gnojiti.
Dejan Karba
a dan sredi aprila, ko so soboški kriminalisti opravljali hišne preiskave, s katerimi naj bi ugotovili utemeljenost sumov storitve kaznivih dejanj zaradi neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, je biološki kmetovalec Dejan Rengeo na svoji njivi v Borejcih sejal industrijsko konopljo.
Inovativni agronom se je s to prastaro poljščino začel ukvarjati prvi v Pomurju, pred dvajsetimi leti. Istega leta jeseni so mu kriminalisti pridelek poželi, postopek proti Rengeu pa se je na sodišču končal po trinajstih letih. Spoznan je bil za nedolžnega, policisti pa so si morali natočiti čistega vina: industrijska konoplja pač ni droga. »Pa saj mi ni grozila nobena resna kazen, šlo je za princip,« se spominja pomurski »oče« industrijske konoplje.
Izum za optimalno setev
Največji zaslužek pridelovalcev te iz osrednje Azije izvirajoče rastline, ki so jo zaradi vlaken gojili že 2800 let pred našim štetjem, daje iz njenih semen iztisnjeno olje. Na hektar uspešno posejane površine industrijska konoplja prinese 500 kilogramov semen. Za liter konopljinega olja, ki stane približno trideset evrov, se jih porabi štiri kilograme. »Če se bodo semena prijela na celotni površini, lahko na tem poldrugem hektaru zemlje pričakujem 6000 evrov prihodka,« pove Rengeo, a hitro doda, da na tej njivi po vsej verjetnosti ne bo toliko semen, kot bi jih bilo ob standardni obdelavi, torej 750 kilogramov.
S prijateljem Oliverjem Berdenom, s katerim že leta razvijata mehanizacijo za potrebe obdelave z industrijsko konopljo zasejanih površin, letos namreč izvajata eksperiment. Razvila sta »stroj«, ki poleg tega, da zaseje seme, zemljo za setev tudi ustrezno obdela. »Poskušala sva iznajti optimalen način setve, ki bi s čim manj stroški ohranil čim več življenja v zemlji. Optimalno je namreč premešati zgolj ozek pas zemlje, pod katerim glavno delo opravljajo deževniki,« začne razlagati agronom, ko iz traktorja, opremljenega z njunim izumom, izstopi Berden: »Obdelavo tal je človek, zgodovinsko gledano, najbolj pokvaril s tehnologijo pluga. To, kar počnemo mi, je vračanje v čase pred plugi. S strojem zgolj zarežem v zemljo, in še to le tam, kjer potem vanjo pride seme. Preostala površina ostane nedotaknjena, s tem da travne bilke s sprednjim valjarjem zgolj potolčem in jim zdrobim življenjske tokove. Takšna rastlina odmre in je izjemno kakovostna stelja; kar poglejte tisto njivo čez cesto, kako suha je v tem vetru. Zdaj pa poglejte Rengeovo: vlažna je in kar poka od življenja v njej. Ker je njena bistvena vsebina v senci.«
Ne le da izum dveh ekologiji predanih kmetov zemljo poškoduje zgolj za štiri do pet odstotkov; če se bo poskus obnesel, bo traktor na njivi naslednjič šele čez dobre štiri mesece, ob setvi. In ker najem traktorja za hektar njivske površine stane okrog 80 evrov, bo Rengeo, ki letos namerava posaditi 15 hektarov industrijske konoplje, privarčeval 160 evrov. Njive s traktorjem ne bo treba obiskati trikrat, kot to počnejo »standardni« kmetje, ki zemljo najprej zorjejo, jo nato pobranajo in nazadnje vanjo posejejo semena poljščine. Glavni adut tako obdelane zemlje pa so seveda črvi, pravi Rengeo. Ti mojstri drenaže namreč vso zimo, če na njivi pustiš nesegnito steljo, na površje hodijo po hrano ter zemljo na poti nazaj v rove bogatijo s svojimi iztrebki.
Za konopljo se odloča vedno več kmetov
Rengeo bo imel na njivi, ki jo je z industrijsko konopljo posejal včeraj, torej približno 6000 evrov prihodka, stroškov s pridelavo pa v vsem letu za približno 500 evrov, s petdesetimi kilogrami posejanih semen vred. Večino zaslužka že vrsto let nameni razvoju mehanizacije za obdelavo in predelavo industrijske konoplje oziroma njenih »derivatov«. Njegova njiva je ekološka, odkar jo ima, ni uporabil nobenega fitofarmacevtskega sredstva. Tako za gnojenje kot za drenažo zemlje skrbijo deževniki, način obdelovanja pa njivo vse leto ohranja vlažno. »Seveda se suše še vedno bojim, vendar njiva z naravno steljo ostane vlažna veliko dlje časa kot standardno obdelana,« poznavalsko razloži Rengeo in omeni, da je vse odvisno od pravočasne setve. Ni sicer vsako leto enako, pravi, človek mora imeti srečo. Lani, denimo, je najbolj bogato obrodila industrijska konoplja, posejana konec maja oziroma v začetku junija.
Slovenci bomo letos, vsaj tako je predvideno, z industrijsko konopljo posejali okrog 500 hektarov njivskih površin, dobro tretjino od tega v Pomurju. Kmetov, ki se odločijo za vzgojo te rastline, je iz leta v leto več, opaža Rengeo. Tudi tisti, ki so njegovo poljščino in predvsem način obdelovanja zemlje doslej gledali od daleč ali postrani, se počasi odločajo za konopljo. Njena semena namreč stanejo natanko toliko kot koruzna. »Pa je z njo pozneje precej več stroškov (škropljenje, gnojenje), ki jih pri industrijski konoplji ni. Tudi sušo, ki koruzo popolnoma uniči, konoplja dosti bolje prenaša.« Edina težava, ki jo opažata Rengeo in Berden, je zakonsko dovoljena zgornja meja vrednosti THC v industrijski konoplji. Ta je pri nas 0,2 odstotka, v Švici, Belgiji in Luksemburgu je postavljena pri enem odstotku. »Odstotek in pol THC v industrijski konoplji bi bilo optimalno. Konoplja z večjo vsebnostjo THC je namreč vitalnejša, veliko večji in bolj kakovosten je tudi pridelek.«
V prihodnje, pravi res veliki poznavalec industrijske konoplje, »bo treba razmišljati o razvoju strojev za razrez konopljinih stebel, denimo. Ustrezno obdelana stebla, ki jih zaradi pomanjkanja ustrezne tehnologije pri nas puščamo na njivah, so namreč vrhunski izolator. Aparat za predelavo konopljine slame v izolaciji je že razvit, na Vranskem ga imajo.« Poleg tega je treba razmišljati še o konopljinem tekstilu pa o vrveh, doda Rengeo, ki iz svoje konoplje poleg olja dela še moko, prodaja pa tudi luščena semena in semena za setev.