Butara 20 let pozneje: 
Rešil sem Ljubljano

Miha Butara je po svojih besedah zavrnil ukaz, da izvedejo napad na vse vojašnice

Objavljeno
24. julij 2011 20.10
Posodobljeno
24. julij 2011 22.00
Lovro Kastelic
Lovro Kastelic

BOČJE - »Točno v tem prostoru, kjer je danes kuhinja, smo se o vsem dogovorili,« je ponosno dejal upokojeni polkovnik Miha Butara. Zlahka smo se preselili v preteklost, ko je v teh vinorodnih krajih nad Podbočjem vzklila Manevrska struktura narodne zaščite, zametek poznejše Teritorialne obrambe. Pod spominsko ploščo smo se prepričali o usodnosti tistega prelomnega zgodovinskega trenutka, z nekaj domišljije pa lahko celo ugledali, kako na tajnem sestanku Krkovič, Teropšič, Zlobko, Breznikar in on snujejo odločitev o rojstvu slovenske vojske. Že leto zatem so se morali upreti, se kleno postaviti zase, saj bi se kaj lahko zgodila prava katastrofa, nam prišepne Butara, ki je v tistem obdobju bil kar dvojno bitko, proti okupatorju in nadrejenemu Janezu Slaparju.

Ljubljana ni pokala


Vojno stanje je vselej napeto, le redkim uspe ohraniti mirno kri. Ostati razsoden, je bil jasen namen tudi Mihe Butare, tedanjega poveljnika TO ljubljanske pokrajine, ki se je želel v kar najširšem loku izogniti vsem prevelikim napetostim. Strahotno previdni so namreč morali biti, se še živo spominja. Na tej pacifistični točki pa se je zalomilo že drugi dan vojne za Slovenijo, zaradi česar mu še danes nekateri očitajo strahopetnost. Ko so bile vse ljubljanske vojašnice in vojaški objekti nadzorovani in blokirani, ga je namreč ob štirih zjutraj presenetil ukaz poveljnika RŠTO Janeza Slaparja, naj enote 5. PŠTO napadejo vse vojašnice v Ljubljani in na Vrhniki, da se bo streljalo in pokalo, kot se Butara spominja Slaparjevih besed.

»Načelnik, situacija je sledeča, razčistili smo vse, vse vojašnice so pod našim nadzorom!« ga je poskušal umiriti Butara, ki se je za hip potopil v tisti vratolomni čas, zaradi katerega, pravi, mu delajo krivico. »To ni nič, mi je zatem dejal Slapar, vsi se borijo, samo ti ne! – Dobro, pa kaj želiš, kaj naj storimo? – Ukazujem, da se izvede napad na vse vojašnice! Cela Slovenija poka, samo Ljubljana ne! – Načelnik, še enkrat ti povem, vse razmere so za nas ugodne, tudi v Trzinu smo dosegli zmago. – Pa kaj, kaj se kitiš s tujim perjem, to je vendar uspelo Beznikovim specialcem in ne tebi! – Načelnik, mrtvega človeka imamo, pod streli agresorja je padel naš pripadnik Edvard Peperko. – Ma, kakšen mrtev, ta sploh ni bil tvoj.«

VEČ V PONEDELJKOVI TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Kaj je pri vsem tem imel Jože Zagožen?