Prevent je propadel, 
tri podjetja še živijo

Korošci bi radi obnovili rojstno hišo slikarja Jožeta Tisnikarja.

Objavljeno
04. november 2011 19.33
Posodobljeno
06. november 2011 14.30
Borut Perko
Borut Perko

SLOVENJ GRADEC – V poplavi slabih vesti, ki zadnja leta prihajajo s Koroškega, od oči in srca odmaknjene pokrajine, brez sodobne cestne povezave z materjo Slovenijo, je te dni vendarle prišla tudi dobra. Družbi Tus Ko-si in Puro tehnika iz Slovenj Gradca, katerih več kot 90-odstotni lastnik je nekdanji Preventov finančnik Gorazd Fale, sta pred dvema tednoma namenu predali okrog tri tisoč kvadratnih metrov novih proizvodnih prostorov. V obeh tovarnah – Ko-si zaposluje 73, Puro tehnika pa 45 delavcev – so hkrati posodobili tudi proizvodnjo.

Oddolžil se je Korošcem

Tako se je, kot menijo nekateri znani Korošci bodisi doma pod Uršljo goro bodisi na začasnem delu in s stalnim prebivališčem v Ljubljani, Fale v nasprotju s svojima nekdanjima sodelavcema v Preventu Jožetom Kozmusom in Jankom Zakeršnikom vsaj delno oddolžil Korošcem za vse gorje, ki jim je bilo storjeno. Zadnje čase o še enem Slovenjgradčanu, lastniku prav tako na pogorišču velikega Preventa zgrajenega Gramarja, Romanu Grahu, govorijo še kar lepo, dobro pa gre tudi Johnson Controls-NTU, tovarni za izdelavo izdelkov za avtomobilsko in pohištveno industrijo, ki je v ameriški lasti. Zanimivo: zdaj imajo v Slovenj Gradcu tri – vsaj za zdaj – uspešna podjetja, ki so izšla iz propadlega Preventa, vsa tri pa imajo podoben proizvodni program.

Napaka v postavitvi Hastorja v Nemčijo

Vse skupaj se je, vsaj kar zadeva vodilne kadre, začelo pred nekaj desetletji v Tovarni usnja Slovenj Gradec (Tus). Tam je bil obratovodja Jože Kozmus, Posavec, priženjen na Koroško, šef avtoparka Janko Zakeršnik, finance pa je vodil Gorazd Fale. V njihovih glavah se je rodila ideja o velikem Preventu, ki so jo tudi uresničili, in na začetku je bila to zgodba o uspehu. Prevent je na veliko prodajal avtomobilske prevleke tudi v Tovarno avtomobilov Sarajevo (Tas), kjer so imeli svojega človeka Nijaza Hastorja. Ta je pozneje v firmi Prevent Group iz Wolfsburga v Nemčiji postal partner Jožeta Kozmusa in Janka Zakeršnika, sicer tedaj že direktorja in lastnika Eurocityja, ene od firm Prevent Groupa. Dobro informirani pravijo, da je bila ena od napak Kozmusa storjena že takrat, ko je iz Bosne potegnil Hastorja in ga postavil za prvega Preventovega moža v Nemčiji. Pri propadu Preventa je imel krepko prste vmes tudi razvpiti Zakeršnik; okoli korita se je gnetlo preveč požrešnežev.

Tovarne odpirali po vsej Evropi, zdaj jih prodaja stečajni upravitelj

Fantje iz Preventa, med katere kajpak ne spada 99 odstotkov zaposlenih, so živeli na veliki nogi, se okoli vozili z lastnim letalom king 200, vrednim današnjih pet milijonov evrov, ki ga je upravljal kar Zakeršnik, tovarne pa odpirali po vsej Evropi (po vsej Sloveniji, v Bosni, na Hrvaškem, v Romuniji, Španiji, Nemčiji) in celo v Braziliji. Kupili so tudi letališče v Mariboru, kar je bila poslovno tudi popolna brca v temo oziroma stran vržen denar, pa še kaj bi se našlo, in to doma in v tujini. Vse to je šlo k hudiču in vse to zdaj prodaja Preventov stečajni upravitelj Boris Kastivnik.

Izjemni v kulturi

Toda v Slovenj Gradcu še zdaleč ni vse negativno, mesto ima izjemen kulturni pedigre, med drugim se je pred stoletjem in pol v tedanjem Windischgrazu rodil znameniti skladatelj Hugo Wolf, nedvomno povsem slovenskih korenin, čeprav si ga lastijo Avstrijci, ki so tudi ponemčili priimek skladateljevih prednikov Voukov.

V središču Koroške je tudi svetovno znana Koroška galerija likovnih umetnosti, tam živita in ustvarjata slikarja Karel Pečko in Bogdan Borčić. Prvi je nesporno najbolj priljubljeni Slovenjgradčan, kar 40 let je vodil tudi svetovno znano galerijo. Pečko je živa legenda simpatičnega mesteca pod Uršljo goro, z njegovim več kot 50 let dolgim intenzivnim ustvarjalnim, pedagoškim in organizacijskim delovanjem mu je uspelo s somišljeniki prebuditi njegovo nekdaj zaspano podobo – 90-letnega profesorja, kot ga imenujejo Slovengradčani, lahko vsak dan okoli poldneva srečate v mestni kavarni na Glavnem trgu: moderator omizja bolj ali manj znanih meščanov je kajpak prav on. Sivolasi in iskrivi Pečko tradicionalno v plavem rekelcu in črnem puliju ima tudi sinova, oba že v pokoju, znana moža nacionalne teve, Draga in Otmarja.

Izpod Uršlje gore pa prihaja tudi najbolj znani koroški slikar, že pokojni Jože Tisnikar. Žena Mica je doma iz Slovenj Gradca, kjer je z njo živel večino življenja, in čeprav je bil že davno veliko slikarsko ime, je do pokoja delal v prosekturi. Bil je slikar samouk. Med letoma 1954 in 1964 se je slikarsko izoblikoval pod mentorstvom Karla Pečka. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Umrl je v prometni nesreči, tragično in po neumnosti ga je blizu domače hiše zbil avtomobil. To je bilo kmalu po julijskem odprtju njegove velike retrospektivne razstave v galeriji v Slovenj Gradcu leta 1998.

Vodopija operiral tudi Kučana in Terezo Kesovijo

Dalmatinskega izvora pa ni samo Prešernov nagrajenec Bogdan Borčić, ki so ga Nemci leta 1944 zaprli in poslali v Dachau, kjer je bil zaprt skupaj s pozneje svetovno znanim slikarjem Zoranom Mušičem, in ki živi v Slovenj Gradcu od leta 1980. Iz majhne vasi Žman na Dugem otoku je v Sloveniji pristal v času, ko je Kraigherjeva reforma leta 1966 ustavila zaposlovanje, dr. Nado Vodopija, vodilni slovenski specialist urolog. Poročil se je s Korošico iz Mežice, opravil pripravništvo v slovenjgraški bolnišnici, končal specializacijo iz splošne kirurgije, potem pa se je odločil še za specializacijo iz urologije. Pred dvema letoma je odšel v pokoj, vendar ne čisto zares, še vedno dela in operira, zdaj na celjski urologiji. Doktor Vodopija je operiral vrsto znanih Slovencev, med njimi predsednika Milana Kučana (njegova žena je Korošica Krpačeva Štefka iz Šmartnega), leta 2008 pa je odstranil desno ledvico, na kateri je imela tumor, tudi hrvaški pevski ikoni Terezi Kesoviji. Ta je imela v znak večne hvaležnosti že dva koncerta, katerih izkupiček je šel za slovenjgraško bolnišnico.

Slovenjgraško urologijo, kamor seveda zaradi težav s prostato hodijo zlasti pacienti moškega spola, je na noge postavil dr. Bojan Pirkmajer, ki ga je iz mariborske bolnišnice, kjer je vodil urologijo, leta 1973 pripeljal dolgoletni direktor bolnišnice v Slovenj Gradcu dr. Drago Plešivčnik, tudi sicer eden izmed najuglednejših Slovengradčanov. Doktor Plešivčnik je bil skupaj s Karlom Pečkom eden od iniciatorjev in ustanoviteljev znamenite galerije. Tudi Vodopija ima sijajnega naslednika: zdaj vodi urologijo v Slovenj Gradcu dr. Marko Zupančič.