Tiskane izdaje
Tradicionalni cirkus je pomemben idejni preporod doživel v 60-letih prejšnjega stoletja, ko je v duhu avantagardnega gibanja medsebojno premešal elemente ulične umetnosti, neposrednega nagovarjanja občinstva, (proti)ideološkega naboja in dekomercializacije cirkuških disciplin ter se tako rekoč popolnoma odrekel navzočnosti živali, ki so veljale za njegov zaščitni znak in temeljno izvedbeno substanco za zabavo in fascinacijo.
Namesto dresiranja živali se je fokus izvajalcev raje usmeril v izzive, kaj lahko človek naredi s človekom, in z vzpostavitvijo »kreativnega tekmovanja« v akrobatskih veščinah in telesni iznajdljivosti. Center je torej postala izključno človeška sposobnost, prizorišča pa so se iz kultnih ovalnih aren (ki so zaradi dobre celostne vidljivosti sočasno brisale tudi družbene meje med statusnimi položaji gledalcev) prenesla v običajne odre ali na ulico.
Medtem ko je klasično cirkuško dogajanje podpirala nota senzacionalnosti, dramaturgija posameznih točk pa je bila medsebojno neodvisna (vsebinska avtonomnost živali, akrobatov, klovnov, žonglerjev...), se v novem, sodobnem cirkusu goji preferenca po kompleksnejši narativnosti in zaporedju prizorov, ki jih je načeloma stežka medsebojno permutirati.
Ta uprizoritveni žanr se je najprodorneje razvijal v državah, ki imajo ugledne cirkuške šole; v Franciji (letno ustvarijo med 250 in 300 uprizoritev sodobnega cirkusa), Kanadi, Belgiji, Španiji, Švedski in Veliki Britaniji, postopoma pa se izobraževanje, razumevanje in dostopnost širijo tudi v vzhodno Evropo (Češka, Hrvaška, Madžarska ...).
Široko razumevanje »sodobnega cirkusa«
Nekateri sodobni cirkus vidijo v estetiki kanadskega Cirkusa du Soleil ali skandinavskega Cirkusa Cirkörja (če omenimo dve, slovenskemu občinstvu poznani skupini), ki posegata po verižno senzacionalnih prizorih, razkošnih kostumih, evforični glasbi, spektakularnosti in vabljivi celostni vizualni podobi ter predvsem v silovitih emocijah, manj pa gledalčevi razumski investiciji.
Mnogim, zlasti mlajšim, vznikajočim generacijam, pa ta strokovni termin predstavlja nekaj popolnoma drugega, še posebej pa bolj kompleksnega in vsebinsko neulovljivega. V Kopenhagnu je med 6. in 22. avgustom potekal mednarodni festival Novi cirkus (Ny Cirkus Festival København) - njegova različica Festival novog cirkusa bo novembra potekala tudi v Zagrebu -, ki je v programsko shemo poskušal zajeti čim širšo paleto sodobnih cirkuških poetik, ki so puščale sklepni pečat, da je tovrstni žanr (z zavestnimi ali pa nehotenimi nastavki) neizogibno prepleten s praksami performansa, klasičnega cirkusa, sodobnega plesa in fizičnega gledališča.
Cirkus se je danes tako skupaj z ostalimi umetniškimi smermi usidral na stilno razdrobljenih, »nedefiniranih« tleh, ki želijo tako ali drugače komentirati problematiko sodobne (zasebne in kolektivne) disperznosti, se izogibati trdnim in enosmernim interpretacijam, pojem sodobnega cirkusa pa reflektirati skozi širši globalni vidik, kar v predstave pogosto prinaša tudi politične, ekološke in zgodovinske konotacije.
V gledalcu vse bolj iščejo globlji razmislek o podanih vsebinah, ne pa le izkoriščanje opazovalnega užitka in čustvene pretresenosti (strah in vznemirjenje), ki ga vzbujajo včasih esktremno (življenjsko) nevarni, a obenem tako zelo privlačni gibalni postopki. In četudi so ponekod nastopi mlajših izvajalcev (ki neradi sodelujejo z režiserji in se med procesom raje poslužujejo le priložnostnih konzultantov) oblikovani kot čista telesna izurjenost in neprekinjeno sosledje gibalnih veščin brez posebnih vizualnih ali besednih intervencij, svojo disciplino (akrobacija, žongliranje, ventrilokvisti) vseskozi raziskujejo, secirajo, razgrajujejo in jim vstavljajo nove pomenske plasti.
Na domačih tleh v svoje projekte elemente sodobnega cirkusa pogosto vpeljuje koreograf Branko Potočan, že nekajkrat pa se je kot paradigmatičen primer tovrstnega žanra na festivalu Mladi levi predstavil izvrsten francoski izvajalec Mathurin Bolze.
