55 let Dela: V baru hotela Slon smo čakali na začetek vojne

Dušan Benko je star 94 let. Odgovorni urednik Dela je postal leta 1963. Je najstarejši še živi urednik Dela. Menda je najstarejši slovenski novinar. Delo je urejal sedem let, časniku pa je dal svetovljanski, svobodomiselni pridih.

Po vojni je začel kot novinar Slovenskega vestnika in Tanjuga, nadaljeval je pri Ljudski pravici, leta 1953 pa je prestopil k Slovenskemu poročevalcu. Deset let pozneje je postal odgovorni urednik Dela. Sredi sedemdesetih let je postal urednik zunanje redakcije na nacionalnem radiu. Danes je uredništvo Dela lahko ponosno, da je temelje časnika postavljala osebnost, kakršen je Dušan Benko.

Odgovorni urednik Dela ste postali leta 1963, v dneh, ko je bit ubil John F. Kennedy.

Dan pred tem sem se vrnil s poti. Tistega dne, ko sem se vrnil, je Jože Smole, ki je bil glavni urednik Dela, naredil v kolektivu anketo, kdo naj bo novi odgovorni urednik. Večina je bila zame. In Smole je to upošteval. Sicer je pred tem vprašal še na CK. Na CK je dobil žegen. V kolofonu sicer še nisem bil naveden, dejansko pa sem časopis začel urejati takoj. Kar neko manijo sem imel, da smo delali posebne izdaje. In ta ob smrti Johna F. Kennedyja je bila prva. No, to obsedenost s posebnimi izdajami sem v času svojega mandata uresničil sedem- ali osemkrat. Posebne izdaje so izšle ob ruski okupaciji Češkoslovaške, ob letalski nesreči na Brniku, smrti Naserja, sinajski vojni, pristanku na Luni …

Kako ste izvedeli za atentat na Kennedyja? Ste poslušali radio?

Tega se ne spominjam več. Ko sem rekel, da bomo naredili posebno številko, so bili fantje takoj za to. Božidar Pahor, Jaka Štular, Slavko Fras in Andrej Novak so bili takoj na licu mesta.

Tito je bil nekaj tednov pred Kennedyjevo smrtjo na obisku v Washingtonu.

Tedi Pahor je bil na tej poti Delov posebni poročevalec.

Druga pomembna prelomnica v letih, ko ste urejali Delo, je bil brionski plenum, na katerem so odstavili Aleksandra Rankovića, ki je imel pod seboj celotno jugoslovansko Udbo.

Jože Smole me je poklical, vendar z menoj ni hotel govoriti v pisarni. Šla sva na sprehod v Tivoli. Po svojih kanalih je izvedel, kaj se dogaja na Brionih in kako pomembne stvari so to. Kakšnega posebnega pretresa v redakciji pa ni bilo. Ranković je veljal za centralista.

Ste Rankovića imeli predvsem za centralista ali za nekoga, ki ima roko nad Udbo?

Eno in drugo. Spominjam se, da je takrat Stane Kavčič sklical tiskovno konferenco in da je na začetku namignil, da bi, če bi Ranković ostal, morali vsi oditi. Kavčič je, kolikor imam v spominu, bolj govoril o centralizmu kot o Udbi. Sicer pa vemo, da je potem v Udbi sledila čistka.

Ko vas je Smole peljal na sprehod v Tivoli, je to storil zato, da vama ne bi prisluškovali?

Da. In morda zato, da poudari, za kako pomembno reč gre. Le še enkrat sem šel na sprehod – z Dragom Seligerjem, glavnim urednikom Dela, sva šla na sprehod leta 1970. Ta sprehod pa je bil povezan z najino odstavitvijo. Tik pred razrešitvijo me je povabil na sprehod.

Seliger je že vedel, kaj se pripravlja, vi pa še ne?

Da. No, lahko bi mi povedal tudi na redakciji.

Zakaj ste bili odstavljeni?

Ne vem. Domišljam si, da … (pomolči)

... da ste šli predaleč?

Tako. Šlo je za neko črno piko. Kot operativec sem sprejemal ključne odločitve glede časopisa. Drago pa je bil zelo oster – ostrejši od mene – v odnosu do drugega dela Dela. Mislim na upravo, tiskarno, računovodstvo … Zdelo se mu je – in res je bilo tako –, da so nam pobrali veliko denarja, ki smo ga mi ustvarili. Namesto da bi ga vlagali v posodobitev časopisa, boljši tisk, redakcijo, je šel ta denar drugam. Prikrajšani smo bili. Zaradi tega so bili na kolegiju tudi hudi spori.

Veljate za človeka, ki je dal pobudo za ustanovitev Sobotne priloge. Pokojni Slavko Fras je kolegici Sonji Merljak povedal, da ste mu kot odgovorni urednik pojasnili, kako Delo, če hoče biti primerljivo, denimo, s Frankfurter Allgemeine Zeitungom, potrebuje tudi tehtno prilogo.

Ideja je zorela nekaj časa. Ni prišla iznenada. Dalj časa sem govoril, da Delo potrebuje prilogo, v kateri bodo objavljeni daljši članki, intervjuji. Na kolegiju sem pojasnjeval, da je dnevni tisk namenjen dnevnim novicam, sprotnim komentarjem. Obsežnejše stvari pa si zaslužijo mesto v prilogi. Dnevno Delo, denimo, ni moglo objaviti celostranske okrogle mize. Dilema, ki se je pojavljala ob pobudi za ustanovitev priloge, je bila, kaj bo z Našimi razgledi. Tisto, kar je bilo objavljeno v Sobotni prilogi, je bilo natisnjeno v 60.000, 70.000, 80.000 izvodih. Razgledi so bili omejeni na 20.000 izvodov in na bolj specifičen krog.

Eden prvih večjih intervjujev za Sobotno prilogo je bil ob nastopu mandata Staneta Kavčiča. Klical sem v njegov kabinet in se dogovoril, da bi objavili intervju z njim. Ideja pa je bila, da to ne bi bil pisarniški intervju, pač pa bi ga naredili zunaj, med sprehodom. Stane je privolil. Sprehodil se je z Dušanom Dolinarjem in Slavkom Frasom. Šli so na Rakitno, nekaj časa so hodili naokrog in z magnetofonom snemali pogovor, potem so pogovor nadaljevali med kosilom. Takrat smo vnaprej najavili objavo intervjuja. Bil je dober intervju, pogovor je bil sproščen. Ko smo Sobotno prilogo pripravljali za tisk, se je v uredništvu pojavil Mitja Ribičič. Leta 1967 je bil v vodstvu CK; in CK je bil nasproti Dela, čez cesto. No, Ribičič je občasno prihajal na Tomšičevo, do redakcije, in je spraševal, kaj je novega v zunanji politiki. Takrat pa je prišel posebej zaradi intervjuja s Kavčičem. »Je Stane povedal kaj novega?« ga je zanimalo. Dal sem mu krtačni odtis strani, da je pogovor prebral. Čutil pa sem, da je bilo med Stanetom in Ribičičem rivalstvo. To rivalstvo je potem postalo vidno med cestno afero.

Kavčič je hitro postal izjemno popularen. To je izmerila tudi anketa Slovensko javno mnenje.

Tedaj smo bili vsi enotnega mnenja – na čelu z Nikom Tošem –, da rezultatov prve raziskave Slovensko javno mnenje, ki je pokazala, da je Stane Kavčič najpopularnejša osebnost v Sloveniji, ne smemo objaviti. Edvard Kardelj je bil šele na četrtem mestu. Nobene dileme ni bilo.

To bi bilo preveč?

Preveč. Kardelj, o katerem je Bilandžić pisal, da je imel Slovenijo za svoj fevd, ne bi prenesel, če bi bilo objavljeno, da je v javnem mnenju Stane Kavčič pomembnejši.

Ste bili v redakciji ob odločanju o objavah kdaj tudi različnih mnenj?

Tak primer je bila afera s stanovanjskimi krediti. Nekateri funkcionarji ne najvišjega ranga so dobili za tiste razmere (inflacijski časi) kredite z izjemno nizko obrestno mero. Delo je pridobilo seznam prejemnikov. Sam sem bil mnenja, da ga moramo objaviti. Nekateri člani uredniškega odbora so bili do tega močno zadržani, zato se je takratni glavni urednik odločil za nasvet poklicati partijskega sekretarja Franceta Popita. Ta je odgovoril, da je odločitev stvar redakcije, ne CK.

Spisek je bil objavljen, odmev je bil močan, nekateri prizadeti so se pritožili, sam pa sem po naključju srečal partijsko funkcionarko, ki se je nad menoj zelo razhudila in me oštevala, češ da sem izsilil objavo seznama.

Velik ugled v najširši javnosti ste si ustvarili leta 1968, ob napadu Sovjetske zveze na Češkoslovaško.

Tu gre za zasluga Janezu Staniču. Do leta 1967 je bil dopisnik iz Sovjetske zveze, potem je bil urednik zunanje redakcije. Stanič je tedaj odpotoval v Prago in je poročal s kraja dogajanja. O praških dogodkih je potem napisal tudi knjigo.

Še ena reč je zanimiva in pomembna: leto dni po invaziji smo imeli objavljen uvodnik v spomin na češko nesrečo. Nihče drug v Jugoslaviji ni imel uvodnika na to temo. Uvodnik je napisal Janez. Pozneje sem slišal – ne vem, ali je točno ali ne –, da je iz Beograda prišla direktiva na vse časopise, naj praške pomladi in sovjetskega vdora ne omenjamo več. Če je bila ta direktiva poslana v Slovenijo, do mene ni prišla. Ne vem, kaj bi storil, če bi zanjo vedel. V knjigi Aleksandra Nenadovića Pogovori s Kočo sem prebral, da je nekako v tistem času do Politike prišlo navodilo, naj omilijo poročanje o Sovjetski zvezi. Naj nehajo z napadi na Sovjetsko zvezo. To se je zgodilo po zasebnem Titovem obisku na Krimu. Morda je sicer kakšno navodilo prišlo do glavnega urednika, a če je prišlo, je on to zadržal zase.

Še ena stvar se je dogajala ob koncu šestdesetih – cestna afera. Slovenija je bila v sporu z Beogradom, ker so avtoceste, ki naj bi jih gradili v Sloveniji, izpadle iz programa. Zlasti Stane Kavčič, predsednik vlade, je bil tedaj ogorčen.

V cestni aferi ni bilo od CK sprva nobenega pritiska. Javno mnenje je bilo tedaj namreč takšno, da so v partiji najbrž menili, da frontalni spopad s Kavčičem zanje ne bi bil dober. Res pa je, da so me tedaj klicali na CK. In to je bilo prvič in zadnjič, da so me kot odgovornega urednika Dela klicali na CK. Bilo je že v drugi polovici cestne afere. Dva visoka funkcionarja sta me sprejela. Dala sta mi šop brzojavk občinskih partijskih komitejev, kjer je bila izražena podpora CK, partiji.

V prvi polovici afere se je partija držala bolj nazaj. V drugi polovici pa je moralo priti neko navodilo. In navodilo so morali dobiti tudi občinski partijski komiteji. To navodilo je občinske komiteje, sklepam, pozvalo, naj v centralo pošljejo telegrame podpore. Funkcionarja sta mi ob izročitvi šopa brzojavk dejala, da bi bilo treba to objaviti. Preletel sem papirje. Povedal sem, da bomo vsebino objavili, vendar da zadeve ne bomo komentirali.

Napisali smo, da so iz teh in teh občin prišle brzojavke podpore s takšno in takšno vsebino.

Še ena intervencija, povezana s cestno afero, je bila. Iz Beograda je enkrat klical neposredno Mitja Ribičič, tedaj predsednik zveznega izvršnega sveta. Trdil je, da je bil neki naš zapis netočen, ker da je bil na dan, ko naj bi nekaj storil, na dopustu v Strunjanu. Njegov popravek smo objavili.

Pomenljivo je bilo, ko me je mimogrede obiskal prijatelj Staneta Kavčiča in dejal, da nas Stane pozdravlja in spodbuja, da vztrajamo.

Ko sem se z nekdanjim direktorjem Dela Juretom Apihom pogovarjal, kaj je bil ključni prispevek Dela k svobodi, mi je odgovoril: »Pisma bralcev.« Ste jih že objavljali?

Seveda. Pisma je urejal Cene Kranjc. Rekel se mu, naj mnenja pro in contra tehta z lekarniško natančnostjo. Spominjam se, da se je sredi šestdesetih v pismih bralcev na nekatere anomalije začel odzivati Matevž Krivic. Tedaj je bil še študent. Komuniciral je z menoj. Prinesel mi je članek. Besedilo sem preletel in povedal, da bomo besedilo objavili. Istega dne je glavni urednik, ki se za sam časopis sicer ni veliko zanimal, prišel do mene in vprašal, ali je kaj novega. Povedal sem mu, da se je oglasil Matevž Krivic in da je prinesel članek. »O, to bi pa rad videl,« je odgovoril. Vzel je članek, bral je in nekoliko rdeč je postajal v obraz. Ko je postajal rdeč, je bil to znak, da je nejevoljen. Rekel je: »Tega ne bomo objavili.« Odgovoril sem, da sam ocenjujem, da je besedilo primerno in da sem Krivicu zagotovil, da bo objavljeno. Vztrajal je, da članek ne bo objavljen. »Prav,« sem odgovoril, »vendar se boš ti pogovarjal s Krivicem. Sam ne mislim preklicati obljube o objavi.« Matevž je prišel čez nekaj dni k meni. Povedal sem mu, da glavni urednik objavi nasprotuje. In da naj gre do njega. Sam potem nisem bil navzoč na pogovoru.

Postavljali ste Delovo dopisniško mrežo v tujini.

Sprva smo imeli dopisništva v Rimu, Trstu in na Koroškem.

Zakaj Rim?

Zaradi manjšine. In ker se nam je Italija zdela pomembna.

Sredi šestdesetih let ste mrežo še razširili.

V času mojega mandata smo dopisništvo odprli v Moskvi, in če se prav spominjam, tudi v Londonu. Kot prvi je šel v Moskvo Janez Stanič, potem je šel na pot Božidar Pahor. Janezu se je že po dveh mesecih dopisništva zgodilo nekaj, na kar sem ga opozoril iz Ljubljane. V domačem uredništvu sem občasno lovil vesti mednarodnih tiskovnih agencij. 24. oktobra 1964 sem opazil novico AFP, ki je poročal, da je najvišji organ sovjetske partije odstavil Hruščova. Janezu sem v Moskvo telefoniral in ga na novico opozoril.

Stanič je o tem telefonskem pogovoru desetletja pozneje tudi sam pisal. Z blago samoironijo je omenil, da bi tak klic urednika v katerikoli drugi državi veljal za poklicno katastrofo. Sovjetska zveza pa je bila zaradi hermetične zaprtosti informacijskih virov seveda nekaj specifičnega.

Hkrati je Janez šele prišel v Moskvo in je zveze s tujimi dopisniki šele gradil. Kakorkoli, novico je preveril in v jutranji izdaji Dela smo že objavil novico o odstavitvi Hruščova.

Ste ob spremljanju agencij poslušali tudi tuje radijske postaje?

Moji glavni viri informacij so bili telefonski pogovori z dopisniki. Radio smo poslušali redko. Pred izbruhom sinajske vojne smo imeli vnaprej pripravljeno posebno izdajo, saj je bilo jasno, da bo prej ali slej izbruhnila. Z ekipo – zraven so bili, kolikor se spominjam, Božidar Pahor, Jaka Štular, Slavko Fras, najbrž še kdo – smo do desetih zvečer vse pripravili. Vse je bilo postavljeno tudi v svincu. Le še na podatke o začetku vojne smo čakali. Zadolžili smo nočnega urednika – to je bil inženir Mirkovič –, da sedi pri radiu in posluša. Naša ekipa si je vzela odmor. Šli smo v bar hotela Slon in na veliko presenečenje natakarjev pili radensko in kavo. Mirkovič je sredi noči na radiu Beromünster slišal, da se je napad na Egipt začel.

Posebna izdaja je tako lahko bila na ulicah že istega dne zjutraj. Študentje v Ljubljani so na podlagi poročanja demonstrirali proti napadu na Egipt.

Delo ste urejali tudi v času finala vesoljske tekme, ob pristanku na Luni. Luna si je zaslužila posebno številko.

Vesoljsko tekmovanje je bilo zelo fascinantno. Spremljali smo jo, nismo pa navijali za nobeno stran. Ko so šli Američani na Luno, je v redakciji vladalo skoraj obsedno stanje. Najbolj sta se angažirala Ante Mahkota in Matic Dermastia. Pripravljali smo posebno izdajo. Ne morem reči, ali smo pri tem tehtali uspehe Sovjetov in Američanov. Sovjeti so šli prvi v vesolje, imeli so Gagarina. Američani so šli na Luno. Seveda, tisti, ki je imel več denarja, je imel v tem tekmovanju prednost. Smo pa občudovali tudi sovjetske inženirje, to je že treba priznati.

Kaj je bila najpomembnejša novica v letih, ko ste urejali Delo?

Če govorimo o tehnologiji, sta bila to Luna in Gagarin. Politično pa je bila najpomembnejša stvar sovjetska invazija na Češko. Tu, veste, ni šlo zgolj za napad na Češko, ampak tudi za alarm, ki se je sprožil pri nas. To je v Sloveniji spodbudilo razmišljanje o tem, kaj narediti, če bi nas morda napadli. France Perovšek v knjigi Moja resnica piše o teh stvareh. Perovšek je bil dober prijatelj z Bojanom Polakom - Stjenko. Polak je bil komandant teritorialne obrambe. Stjenka je Perovšku povedal, da je v tistem času Ivan Maček - Matija – takrat je bil še zelo vpliven – klical Stjenko kot poveljnika teritorialne obrambe in mu rekel (citiram po spominu): »Če bo Sovjetska zveza napadla Jugoslavijo, takoj aretiraj celotno vojaško vodstvo ljubljanskega korpusa.« Pri Mačku je domovinski čut tedaj premagal internacionalnega.