Hladnokrvni cinizem »humanitarnega premirja«

Vojni zločin vsak dan dobiva nove dimenzije. Izraelske sile so v slabem mesecu dni v Gazi uničile še tisto malo delujoče infrastrukture in ekonomije, ki je delovala pred začetkom tretje velike izraelske vojaške operacije v zadnjih šestih letih. Zaradi skoraj osem let trajajoče izraelske blokade, ki je palestinsko obmorsko enklavo spremenila v največji odprti zapor na svetu, so bile razmere v Gazi – tako humanitarno kot ekonomsko – nevzdržne že pred vojno, zdaj pa je eno najbolj gosto poseljenih območij na svetu postalo prizorišče velike človeške tragedije.

Tragedije, ki se še ne bo končala. In tragedije, ki si je očitno nihče ne želi zares zaustaviti: svetovna diplomacija, ki ravno ne slovi po svoji učinkovitosti, v pritiskih na izraelske oblasti, da zaustavijo brutalno obračunavanje s prebivalci Gaze, še nikoli ni bila bolj impotentna. A Palestince na cedilu niso pustile le »velike sile«: množično ubijanje palestinskih otrok kakega resnega razburjenja ni povzročilo niti v arabskih državah, ki so »palestinsko vprašanje« zadnjih sedeminšestdeset let izkoriščale za krepitev lastnih notranjepolitičnih pozicij. Zdaj je palestinsko vprašanje povsem nepomembno tudi za tisto, ki so se iz njega najbolj napajali. Še huje: vrsta arabskih držav  s Saudsko Arabijo in Egiptom na čelu bolj ali manj odkrito podpira razkosavanje Gaze in slabljenje Hamasa, ideološkega in fizičnega potomca Muslimanskih bratov, ki so v prvem odizvu tako imenovane arabske pomladi dodobra ogrozili vladavino starih arabskih elit. Političnih in, predvsem, ekonomskih. Potem je sledila »kontrarevolucija«. Del te kontrarevolucije je tudi sedanje dogajanje na območju Gaze.

V osemindvajsetih dneh izraelske zračne, pomorske in pehotne ofenzive je bilo v Gazi ubitih več kot 1800 ljudi. Več kot 80 odstotkov je bilo civilistov. Med žrtvami je 401 otrok in 238 žensk. Podobno velja za 9400 ranjenih. V spopadih s Hamasom je do zdaj padlo 63 izraelskih vojakov. Ubita sta bila dva izraelska civilista in tajska državljanka na začasnem delu v Izraelu.

Četrtina prebivalcev Gaze – nekaj manj kot pol milijona ljudi – je bilo zaradi izraelskih napadov primoranih zapustiti svoje domove. Mnogi se nikoli ne bodo mogli vrniti, saj so izraelska letala, tanki in vojaški buldožerji njihove domove zravnali z zemljo. Pri tem so bila uničena njihova polja, sadovnjaki in trgovine. Najbolj opustošeni so sever, vzhod in jug območja Gaze, kjer danes sicer uradno velja »humanitarno premirje«, ki so ga, absolutno nadzirajoč tempo konflikta, seveda razglasili Izraelci. Desettisoče Palestincev, ki so morali zbežati s svojih domov, se je v prepričanju, da bežijo na varno, zateklo v objekte Združenih narodov, a kaj kmalu so spoznali, da v Gazi že dolgo ni več »varnih območij«. Izraelske sile so namreč do zdaj bombardirale tri bolnišnice. V zadnjem takšnem napadu v bližini Rafe na jugu Gaze, kjer Izrael sistematično uničuje podzemne predore, je bilo v nedeljo ubitih deset ljudi – od tega pet otrok. Ker je v bolnišnici že pred napadom zmanjkalo prostora tako v bolniških sobah kot v mrtvašnici, je bilo po poročanju prič medicinsko osebje primorano otroška trupla zložiti v hladilnik, kjer sicer hranijo led in sladoled.

V izraelskih napadih je bilo do zdaj sicer uničenih ali poškodovanih 14 zdravstvenih objektov in 29 reševalnih vozil. Med opravljanjem svojega dela je bilo ubitih pet pripadnikov palestinskega medicinskega osebja, kar štirideset odstotkov pa zaradi nevarnosti in opustošenja ne more hoditi na delo. Pri tem je treba omeniti, da je v večini bolnišnic že zmanjkalo zdravil in da je odslužena medicinska oprema popolnoma neprimerna za izredne razmere, ki že mesec dni vladajo na območju Gaze. Humanitarne – ali kakršne koli druge – pomoči pa še vedno ni. Težko se je znebiti občutka, da je le Izrael tisti, ki obračunava s palestinskim prebivalstvom.

Kot je včeraj dejal Robert Turner, direktor vseh operacij ZN v Gazi: »Za napade na šole in bolnišnice ni opravičila – ni mogoče reči, da Izraelci niso vedeli, da so bili v šoli nastanjeni begunci. Lokacije 'zavetišč' so znane – izraelski vojski smo jih posredovali neštetokrat. Vedo, kje so zavetišča. Kako se lahko ti napadi nadaljujejo? Ne vem … Nimam besed. Tega ne razumem.«