Tiskane izdaje
Večina komunistov, socialistov, stalinistov, udbomafijcev, podpornikov nelegitimnega in nelegalnega slovenskega sodstva ter sovražnikov slovenske osamosvojitve se je nekaj dni zgražala nad dejstvom, da se je predsednik republike Borut Pahor v državnem zboru rokoval s pravnomočno obsojenim Janezom Janšo.
Pleteničili so o tem, da je to škandal brez primere, da se nikjer v civiliziranem, kultiviranem in urbanem evropskem prostoru kaj takega ne bi smelo zgoditi niti v najhujših nočnih morah, da se je šef države globoko osramotil in da je že tako težko razumeti, kaj pravzaprav pravnomočno zaprti politik, obsojen zaradi korupcije, ko je opravljal eno najpomembnejših funkcij v državi, sploh dela v najvišjem zakonodajnem telesu. Vso to tako imenovano zgražanje, ki je prihajalo iz greznice skrajne levice in njenih medijskih podpornikov, je brepredmetno, škodoželjno in naivno.
Takole, na prvo žogo, se vse skupaj – tudi tisti domnevno nespodobni Pahorjev telefonski pogovor z Janšo, preden je ta odšel za rešetke – morda res zdi škandalozno in skregano z vsemi demokratičnimi in etičnimi standardi, a vse se vedno skriva v podrobnostih. Nihče namreč ni opazil topline, ki je zažarela v trenutku rokovanja, te lepe človeške sekunde, ki jo je zmožen zaznati le človek odprtega duha in srca. V uredništvu te rubrike smo to zmogli.
Ko smo trenutek rokovanja pogledali večkrat, tudi v počasnem posnetku, smo v ozadju nenadoma zaslišali – glasbo. Komad za komadom. Zaradi lepote in avtentičnosti tega trenutka jih puščamo v originalu, saj bi s prevodom izgubili magičnost znamenitega stiska roke.
Zdaj pa odprite glavo, dušo in srce ter si v spomin prikličite trenutek stiska roke dveh največjih sinov slovenskega naroda, dveh velikanov sodobne slovenske zgodovine, dveh stebrov slovenske države. Začeli bomo z Ivom Robićem in eno njegovih najbolj znanih skladb Ta tvoja ruka mala: »Gle, suton več pada, znam, šetnji je kraj, na rastanku sada bar ruku mi daj. Ta tvoja ruka mala, mi stiskom veli, da srce si mi dal', u divnom času tom.«
Nadaljujmo z Oliverjem Dragojevićem in Vjeruj u ljubav: »Daj mi svoju ruku sad, neka ljubav veže nas, daj mi svoju ruku sad, kao rijedak cvijet, daj mi svoju ruku sad, prava ljubav je uz nas, nek nas vodi u sretniji svijet.« Tukaj so seveda vedno aktualna Srebrna krila s šlagerjem Pruži ruku, daj mi dlan: »Pruži ruku, daj mi dlan. Da na njemu napišem tvoje ime usnama, a prezime suzama.«
Nadaljujmo z Dragom Diklićem in hitom Još samo večeras: »Još samo večeras ruku mi daj i šapni mi tiho da još nije kraj, ja ću lutat kroz dane i noći, da te sretnem bar ba čas, ali dok si tu nek se vrti svijet tek za nas.« Pa še Ivan Kukolj - Kuki v skladbi Putevi i pruge: »Daj mi ruku da bežimo, daleko od tuge, dok smo mladi svi su naši putevi i pruge.« Tukaj je še Angel Dimov in Ne pružaj mi ruku na rastanku: »Ne pružaj mi ruku na rastanku, neću moći bol i tugu skriti, sačuvaj me u sečanju svome, ali nikad nemoj me žaliti.« In tik pred koncem našega skupnega potovanja skozi eno najlepših dejanj v slovenski politiki v zadnjih letih – še Marko Pantić - Maki v skladbi Ljubavi moja: »Još mi samo jednom pruži ruku iskreno, zatvori oči i reci da nam nije sudjeno.« Tik pred velikim finalom še Stenli in skladba Na kiši: »Kada dođe dan taj, pakao ili raj, ti mi svoju ruku daj, ne govori da je kraj.«
Med skladbami, ki smo jih slišali v ozadju, pa sta najbolj glasno odzvanjali naslednji dve. Kljub odprtosti, ki smo jo pokazali v uredništvu te rubrike, sta nam privabili slane solze bolečine v kotičke naših očes. Nobena od njiju, še posebno druga, ne potrebuje komentarja in z njima končujemo ta veliki čarobni trenutek največjega, najlepšega in najbolj kontroverznega stiska roke v zgodovini človeštva. Tukaj sta:
1. Skupina Fit z Rijeke s skladbo Daj mi ruku: »Daj, daj mi ruku sad, ispod stola, da nas ne vide, daj, daj mi ruku sad, dodirni me, uzmi mi ruku, daj, stisni je ispod stola, da nas ne vide ...«
2. Saša Matić s skladbo Samo ovu noć: »Ne odlazi odmah, ja sam svestan da je kraj, postajemo jedno drugom stranci, budi tu večeras, svoju ruku meni daj, jer od sutra na njih idu lanci.«
Kajzerce: Glasbene čestitke
Samo tisti odprtega duha in srca so zaznali magičnost trenutka največjega stiska rok v zgodovini.
Objavljeno
10. avgust 2014 18.36
kajzarca
