Tiskane izdaje
Radovljica - Slovenska plavalka Sara Isaković, ki je na OI 2008 v Pekingu navdušila s prvo olimpijsko kolajno za slovensko plavanje, je včeraj potrdila, da ne bo več vztrajala na profesionalni športni poti. Čeprav se je nameravala pripraviti še za svetovno prvenstvo, ki bo prihodnje leto v Kazanu, je, po pisanju STA, ugotovila, da ne čuti več tistega bojevitega žara, ki bi jo še vlekel na tekmovanja.
Že po OI v Pekingu je bil zanjo na prvem mestu študij, vseeno pa se je na univerzi Berkeley pripravila na OI v Londonu, kjer pa ni bila blizu dosežkom izpred štirih let. Tedaj si je vzela leto dni premora, a si nato vseeno dala še eno priložnost. »Lani, ko sem gledala SP v Barceloni, sem nenormalno pogrešala plavanje. Nisem bila mirna in takrat sem si rekla, da ne vem, če je to zame res konec. Odločila sem se, da poskusim še enkrat,« je povedala.
Toda ko je letos odšla na višinske priprave, je sledila nova streznitev. »Pred tem sem super trenirala, a le enkrat na dan, bila spočita in zadovoljna. Ko sem šla na višino, pa sem videla, da sta dva treninga na dan in fitnes izredno naporna. Videla sem, kako je to težko in nisem se počutila dobro ne na treningih in ne na tekmah. Takrat sem vedela, da je to zame dovolj,« je povedala Isakovićeva.
Kot je dejala, bi napore s treningov še nekako prebrodila, bolj jo je skrbelo in žalostilo to, da na tekmo ni več odšla z željo, da premaga vse tekmice. »Prišla sem le še plavat. Tega občutka prej nisem poznala. Po drugi strani pa je bil to dober znak, da sem spoznala, da v meni ni več tega žara po dokazovanju. Zaradi tega sem si rekla: Sara konec je in ni mi bilo težko. A prav zaradi tega spoznanja sem bila potem spet srečna.«
Žal ji je, da ni poskusila še v Rimu
Blejka je največji uspeh dosegla s srebrno kolajno na 200 m prosto v Pekingu, istega leta je bila na tej razdalji tudi evropska prvakinja. Vztrajala je do iger leta 2012 v Londonu, ko je zadnjič nastopila na velikem tekmovanju. Istega leta je osvojila tudi svojo zadnjo medaljo z velikih tekmovanj, ko je ob Anji Klinar, Urši Bežan in Mojci Sagmeister na EP v Debrecenu s slovensko štafeto 4 x 200 m prosto osvojila bronasto kolajno
Ko se je ozrla za nazaj, je ugotovila, da ji je največjo samozavest dala kolajna na EP marca 2008, ki pa je bila obenem tudi največje presenečenje, saj se je bolj kot na 200 m prosto pripravljala na delfinovo tehniko. Po tej kolajni se je vse stopnjevalo. »Vsak mesec sem bila sekundo hitrejša in z mislimi, da sem sposobna osvojiti olimpijsko medaljo. Na OI sem šla z drugim izidom sezone in tudi z visokimi pričakovanji. Tekmo sem sicer vzela kot vsako drugo prvenstvo in nisem bila obremenjena z igrami, kar je bilo takrat zelo pomembno. V vodi je bilo nato drugače, saj ko se dotakneš table, ne veš, ali si osvojil medaljo ali ne, a takoj nato je bil to zame nedvomno vrhunec kariere in najlepši trenutek v življenju,« je opisala.
V karieri na trenutke obžaluje le odločitev, da se plavanju ni 100-odstotno posvetila še eno sezono. »Da bi takrat na SP v Rimu 2009 dosegla še kakšen super izid. Odšla sem na študij v Berkeley, v novo okolico, kjer sem se morala navaditi na novo življenje, kar me je športno malo ustavilo.«
Novi izzivi v Dubaju
Zdaj je plavalna zgodba zanjo zaključena, zanima jo le še področje športne psihologije, saj je na Berkeleyju kar pet let študirala, kako športniki prenašajo stres in kako za to natrenirati možgane. Plavalka svojo prihodnost vidi v Dubaju, v nadaljnje življenjepa bo prinesla tudi športne izkušnje .»Šport ti veliko da. Kot športnik si postaviš cilj in ga dosežeš. Vem tudi, kaj vse sem vložila v to, in vsi okrog mene, da se ta cilj uresniči. Na ta način sem spoznala, da je vsak cilj uresničljiv, če si to res želiš, če vanj verjameš in za to narediš vse.«
