Nova politična elita

Klasična študija Traktat o obči sociologiji Vilfreda Pareta je bila napisana pred slabim stoletjem. Italijanski mislec je takrat - če poenostavimo - ugotavljal, da vsaka elita, če hoče preživeti, potrebuje smiselno ravnotežje med starim in novim. Če se vanjo ne prebije dovolj novincev, se bo prej ali slej skvarila. Tako kot se usmradi ribnik, če vanj ne priteka sveža voda. Brez svežih elementov bo staro elito odnesla revolucija, ki bo vse postavila na novo.

Rezultat julijskih parlamentarnih volitev sicer ni znanilec revolucije, popolnega somraka stare elite in popolnega vzpona novincev. Hkrati pa delež novincev v zadnjih dveh desetletjih nikdar ni bil tako velik kot tokrat. Ljudstvo je trem četrtinam prejšnje parlamentarne elite na volitvah vzelo mandat in ga namenilo novincem.

Je to dobro ali slabo? Dobro je, ker z vladavino starih nismo mogli biti zadovoljni. Dobro je, ker nastaja prostor za pozitivne spremembe. Dobro je, ker vzpon novincev kaže, da ima tudi ljudstvo na volitvah praktično možnost izrekanja nezaupnice.

Čas za eksplozijo optimizma pa seveda še ni nastopil. Že sama beseda elita je namreč precej meglena. Elita so lahko tisti, ki sprejemajo ključne odločitve. Elita pa so lahko tudi tisti, ki v resnici premorejo najvišje vrline. Le izjemoma se zgodi, da se obe definiciji prekrivata - da ključne odločitve sprejemajo ljudje z najvišjimi vrlinami.

Na podatek, ali so novinci opremljeni tudi z vrlinami, bomo morali še nekaj časa počakati. V tem trenutku še ne vemo, kakšne so dejanske kompetence novincev. Ima pa nova zakonodajna oblast v rokah vsa sredstva, ki jih potrebuje, da prepreči vsaj nekaj - da bi se prehitro skvarila.