Tiskane izdaje
Pravijo, da se nabira že 21 let, najbolj pa je narasel, ko se je iz Slovenije umaknil Sorosev Zavod za odprto družbo, čemur je sledilo vključevanje v območje evra s povečevanjem cen blaga in storitev. Menda je svoje naredila tudi kadilska zakonodaja, saj so se spremenile navade pri druženju, potem pa še krčenje prihodkov iz mestne in državne blagajne.
Ko se je mestna občina, največja javna sofinancerka, ki je zadnja leta prispevala četrtino Kudovega letnega prihodka, lani odločila, da ne bo več sofinancirala javnega programa, se je Kud dokončno potopil. Zgodil se je Zadnji Trnfest?, za katerega so nastopajoči, umetniki in drugi ustvarjalci svoje delo ponudili brezplačno, pozivalo se je k pomoči, iskalo kupce, ki bi hišo in društvo rešili, a rodila se je miš.
Še pred dobrim tednom dni je bilo vse bolj ali manj tiho. Novinarji smo vsake toliko pobezali, ali se dogaja kaj novega, ali je morda na vrata potrkal kakšen podpornik s kovčkom denarja, to je bilo pa to.
Očitno se je - vsaj v zadnjem mesecu, najverjetneje pa vseeno malo dlje - v zgornjih prostorih Kuda sestajala ekipa, ki še ni hotela vreči puške v koruzo. Odločili so se, da na težave društva opozorijo še enkrat, tokrat najbrž res zadnjič. Predvsem pa so očitno prišli do zaključka, da bo treba marsikaj spremeniti. Kajti medtem ko se je Kud večinoma ukvarjal sam s sabo, se je scena po mestu razvijala in Kud še zdaleč ni bil več edini prostor, kamor bi si želela ljubljanska raja. Na mestnih ulicah so se razvijali in ustvarjali »neki novi klinci«, ki za druženje niso potrebovali trnovskega društva.
Ekipa, ki se je sestajala v zgornjih prostorih Kuda, je očitno dojela tudi, da je nujna reorganizacija društva, ki je ostalo ne enega, ampak kar precej korakov za drugimi tovrstnimi prostori. Odločitev, da se bodo (zadnjega?) reševanja Kuda lotili predvsem iskreno, pošteno in pregledno, se za zdaj kaže kot edina pravilna. Ker kljub vsemu je precej ustvarjalcev, ki za nastope v Kudu zadnja leta še niso prejeli plačila, pa na to ne kažejo s prstom, saj do društva še vedno čutijo navezanost. »Saj smo v Kudu vendar odraščali,« mi je rekel eden takšnih. Treba je pokazati spoštovanje tudi do njih.
Res je, Trnfest ne bo rešil Kuda, lahko ga le obogati in nanj opozori. Kud je prostor, ki bi lahko tudi v prihodnje tlakoval pot za umetnike in ustvarjalce, ki hodijo mimo poti uradnih umetniških institucij, takšnih je v mestu več kot dovolj. Toda Kudova ekipa, ki ostaja, prevetrena ekipa, ki se ji pridružujejo novi ljudje z novimi idejami, se bo morala tudi v prihodnje zavedati, da je tam zaradi ustvarjalcev, ne zaradi same sebe. Za zdaj kaže, da jim je to kristalno jasno. Naj le traja.
