Kongres: Pravega odgovora ni, so samo prave odločitve

Kaj hoče od nas Solaris? se sprašujejo zmedeni preživeli­ na vesoljski ladji, ki lebdi nad čudno valovitim oceanom neznanega­ planeta. »Pravega odgovora na to vprašanje ni,« jim pove dvojnik znanstvenika Gibariana v Soderberghovi verziji (2002) ekranizacije distopičnega romana Stanisłava Lema iz leta 1961. »So samo prave odločitve.« In ravno teh manjka glavni junakinji filma Kongres, ki ga je navdihnila ista knjižna predloga.

Robin Wright (igra jo seveda Robin Wright) je igralka, ki je pri svojih štiridesetih v neizprosnem Holly­woodu na koncu karierne poti. Za to je delno kriva tudi sama, saj si je zaprla veliko vrat z napačnimi odločitvami, ki ji jih očita tudi njen agent Al (Harvey Keitel). Ker je igralcem iz mesa in krvi v novem postavatarskem mileniumu tako ali tako odklenkalo, ji producent filmskega studia Miramount milostno da zadnjo ponudbo, s katero se bo zapisala v digitalno večnost. Pred tisoč kamerami, ki skenirajo vsak njen premik, mora odigrati življenjsko vlogo in pokazati paleto čustvenih odzivov, ki jih premore.

Ponudba in plačilo sta mikavna, odtlej bo lahko mirno živela v svoji hiši ob letališču z odrezavo hčerko in avtističnim sinom Aaronom, njena digitalna dvojnica pa bo večno mlada namesto nje igrala v širjavah spletnega sveta. Ta ideja Robin premami, da sprejme ponudbo, še prej pa najame dobrega odvetnika, ki sestavi pogodbo, da studio njene digitalne dublerke ne sme zlorabljati v namene porno industrije in ZF-filmov.

Oddaljitev od knjižne predloge

Začetna zgodba se torej precej razlikuje od knjižne predloge in filmskih predhodnikov, v katerih psiholog Kelvin odpotuje na vesoljsko ladjo, blizu planeta Solaris, na kateri se dogajajo čudne stvari. Režiser Ari Folman svoje Robin ne pošlje med zvezde, pač pa jo prepusti na milost in nemilost kar hollywoodskemu zvezdniškemu sistemu na Zemlji, ki je še posebej krut do starajočih se igralk.

Po tej plati je Kongres bolj soroden filmom, kot sta S1mOne in Ona, ki problematizirajo zmožnosti in etičnost antropomorfnih računalniških avatarjev, ki v določenem trenutku zaživijo svoje virtualno življenje, ob čemer se zbuja vprašanje, kaj se zgodi z originalom, če dvojnik prevlada.

Kongres gre še dlje in ponudi eliksir, s katerim se po zakonu transsubstanciacije vsak lahko spremeni v svojega najljubšega zvezdnika oziroma osebo iz sanj. Nadalje se film v dobrem starem kapitalističnem duhu vpraša, ali bi morali tudi tistim, ki jih sanjamo, plačati avtorske pravice.

V širšem smislu se film vrne k osnovni Lemovi filozofsko-znanstveni premisi, le da Ari Folman prehod med resničnostjo in kozmično haluciancijo ponazori formalno – z animiranimi vložki in s tem v kombinaciji s psevdodokumentarnimi igranimi prizori doseže močan učinek.

Animacija je Folmanu že v animiranem avtobiografskem dokumentarcu Valček z Baširjem služila kot pobeg pred resničnostjo, za objektiviziranje preveč boleče preteklosti in spominov. Tokrat z njo nariše jasno mejo med resničnostjo in ­navideznostjo.

Robin se z enim vdihom vsebine iz skrivnostne ampule spremeni v svojo risano verzijo in odpotuje na futuristični kongres risančkov. V tem kaotičnem animiranem oceanu v slogu bratov Fleischer (Popaj, Betty Boop in Superman), ki spominja tudi na začetne Disneyjeve risanke, mrgoli živih in mrtvih legend, od Cleopatre, Fride Kahlo, Yoko Ono, Franka Sinatre, Grace Jones do Michaela Jacksona, Cheja Guevare, Hitlerja, Freu­da in Jezusa. Mrgoli tudi simbolike, vizualnih referenc in aluzij, bodisi na roman bodisi na filmska predhodnika.

Če je Tarkovski v svoj film (1972) spustil precej freudizmov in poudaril ojdipovski kompleks – v odnosu Chrisa Kelvina do svoje mame Folman tukaj podobno razrešuje odnos matere do sina. Kot materializirane replike umrlih, ki obiščejo znanstvenike na Solarisu, se Robin prikazuje sin Aaron, s katerim se ni soočila in ni prevzela krivde za njegovo usodo.

Tako kot oba Solarisa tudi Kongres pred znanstvenim filozofiranjem in astrobiološkimi teorijami poudarja ljubezensko zgodbo soodvisnosti oziroma premiso, da je »človeku potreben človek«. Tarkov­ski v smislu romantične filozofske kontemplacije, Soderbergh s precej bolj poudarjenim erotičnim nabojem med zaljubljencema, Folmanova Robin pa tudi najde partnerja (ki je animator njene virtualne dvojnice) v paralelnem risanem svetu.

To je zaplet, od katerega se je Stanisłav Lem distanciral z besedami, da knjiga, vsaj kolikor je njemu znano, ne problematizira erotike med ljudmi v vesolju. Noben film po njegovem ni zadovoljivo predstavil bistva romana – soočenje z obstojem zunajzemeljskih entitet, ki so človeku nedoumljive.

Brez meje med halucinacijami in resničnostjo

Tudi Kongres se v kopici idej, ki jih razvija, nekoliko izgubi. A vse tri filmske priredbe zabrišejo meje med halucinacijami, spomini in resničnostjo. Kot so bile nekoč zabrisane meje med teologijo, filozofijo in znanostjo. Prividi so resničnost in resničnost so prividi.

Ob tem stanje norosti, ki človeka ob tem pogoltne, ni brezumje, temveč za-umje – torej nekaj, česar naša inteligenca ni sposobna zaobjeti. (Zanimivo bo videti, kako se je s tematiko razvijanja človeške inteligence spoprijel film Lucy, ki prihaja v naša kina konec poletja).

V tem onto-teološkem pogledu vsi trije filmi obujajo prvotno obliko čudenja nad bitjo in bivajočim. Zastavljajo si temeljno vprašanje Kdo sploh smo?, ki je tesno prepleteno z idejo, kako nas percipirajo drugi oziroma kako Drugi, ki obstajajo kot del naše zavesti, vplivajo na zavedanje nas samih.

Ultimativna izbira po Lemu kljub vsemu ostaja čakati na smrt v umazani resničnosti ali halucinirati skupaj z ljubimi Drugimi na oni strani. Odločitev je vaša.