Tiskane izdaje
Med prvimi nalogami, ki čakajo prihodnjo vlado, je »vroči kostanj«, ki ga bo pobirala v javnem sektorju, kot se je slikovito izrazil poslavljajoči se minister za javno upravo Gregor Virant. Ta roka ne »bo zelo gorela«, kot je v neki drugi zgodbi takratnemu predsedniku republike Janezu Drnovšku napovedoval takratni predsednik vlade, zdaj pa obsojenec, Janez Janša. Bo pa pekla, in to povsem po nepotrebnem.
O plačni politiki v javnem sektorju, ki bo veljala prihodnje leto, se bo s sindikati javnega sektorja pogajala nova vlada, ki jo bo zelo verjetno vodil Miro Cerar. Če bi v zmagovalni stranki SMC imeli vsaj politično strategijo do javnega sektorja, bi modro molčali, sprejeli »darilo« vlade Alenke Bratušek in to nepriljubljeno opravilo prepustili Virantu, ki mu je v njegovem ministrovanju treba priznati profesionalnost.
Marsikateri drug politik, kot je, recimo, njegov strankarski kolega Pličanič, bi po razpadu koalicije in lastne stranke dvignil roke ter svoj resor prepustil inerciji. Virant tega ni storil in je pogajanja s sindikati privedel do konca, ko se je oglasil prihajajoči predsednik vlade Miro Cerar in povedal, da bi to nalogo raje opravila njegova vlada. Kako natančno, ni povedal. Kompromisni dogovor, ki ga je s sindikati pripravil Virant, je bil s tem obsojen na propad.
Večina sindikatov, ki je Cerarjevo izjavo razumela kot napoved, da bo z njim mogoče doseči zanje boljši dogovor, se je izrekla proti. Če je bila Cerarjeva izjava taktična napaka, je odločitev sindikatov še večja. Če namreč trezno ocenimo javnofinančno stanje države, je zelo neverjetno, da bi bilo s sindikalnega vidika mogoče doseči kaj več kot podaljšanje že veljavnih varčevalnih ukrepov v prihodnje leto in nekoliko bolj rigorozno zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju. To bi bilo v fiskalni politiki komaj okrevajoče ekonomije pogubno, zato je zelo neverjetno, da bo prihodnja vlada dopustila kaj več; če pri tem sploh ne upoštevamo dodatne grožnje javnim financam, ki se je nad državo zgrnila po izgubljeni tožbi neizplačanih varčevalcev LB. Ker je Virantov dogovor s sindikati propadel, državnemu proračunu grozi »spontani scenarij«, ko bi bilo treba prihodnje leto za plačno maso zagotoviti dodatnih 350 milijonov evrov. Vroči kostanj čaka.
Tako taktično napako je iz ust novega političnega obraza, kot je Cerar v predvolilnem obdobju, ko se veliko govori, še mogoče razumeti. Veliko več skrbi povzroča neoprijemljivost politik do javnega sektorja, ki jih nakazujejo v zmagoviti stranki. Kažejo namreč, da bodo sledili pragmatičnemu pristopu, ki se je v javnem sektorju pokazal za slabega in ima opazne posledice: z izključno fiskalnim razumevanjem družbenih funkcij javnega sektorja in splošnim zmanjševanjem plačne mase, se je ta ponekod zmanjšal do roba sprejemljivosti, drugje pa se še vedno bohotijo povsem nepotrebne agencije in skladi, kjer se skriva prava racionalizacija. Zato se bo jeseni, ko dozorijo kostanji, pokazalo, ali je bila Cerarjeva izjava taktična napaka ali pa le glasnik nadaljevanja ekonomske strategije, zgrajene na napačnem makroekonomskem konceptu, ki favorizira fiskalno konsolidacijo, na škodo številnih drugih ciljev javnih politik.
