Tiskane izdaje
Američanka Abbie Kirkaptrick morda ne bi nikoli videla Slovenije, če ne bi tokrat pripotovala s svojim tajvanskim učiteljem Zengom in še ducatom njegovih učencev veščine taijiquan. Od blizu in daleč so prišli v Ljubljano tudi mojstri različnih borilnih veščin, odložili svoje kimone, črne pasove ter zveneče nazive in pedigreje, da bi s trenerjem Zengom prekrižali roke pri vadbi taijiquana.
Čeprav je Zeng Xiangbo velik strokovnjak za borilne veščine, treniral je med drugim taekowondo pa wing chun, veščino, ki jo je svetu predstavil Bruce Lee, ter seveda taijiquan, ima najraje, da mu rečejo kar trener. Ritualni teater, ki je vedno sestavni del borilnih veščin, skupaj s hierarhijo in strahospoštovanjem do avtoritet, mu je tuj, najpomembnejši element vadbe borilne veščine je, ne le spoštovanje, ampak kar velika naklonjenost do partnerja pri vadbi. »Če ga imaš rad, se boš lahko sprostil in tako zaznal spremembo pri njem ter se glede na njo tudi sam spremenil in učinkovito odreagiral,« pogosto ponavlja srčni Zeng, ki rad dopušča svojim učencem, da ga pri vadbi »premagujejo«, ker je to »edini način, da se bodo kdaj naučili«.
V Ljubljano je z ekipo prišel na povabilo Centra Premik, ki je v sodelovanju z inštitutom Taijiquan in inštitutom Karate pripravil seminar Dve kulturi, dve borilni veščini in 20 različnih delavnic, da bi zastopal kitajsko tradicijo tako imenovanih mehkih ali notranjih borilnih veščin, pri katerih prevladuje notranje prilagajanje telesa na izzive boja. Desetdnevnega dogajanja, ki je vključeval tudi seminar v Zagrebu in glavni zaključni dogodek v Centru Premik v Ljubljani, se je udeležilo več kakor sto ljubiteljev borilnih veščin. Japonsko tradicijo so zastopali Giovanni Settimo, predavatelj samoobrambe na različnih italijanskih univerzah in soustanovitelj italijanske karate federacije, ter nekaj znanih slovenskih karateistov.
Ko nasprotnik ni sovražnik
Trk različnih borilnih veščin ni bil usoden za nobeno, nasprotno, s prepletom dveh kultur, dveh borilnih veščin in predavanj o osnovnih principih gibanja nam je uspelo pokazati, da si meje med borilnimi veščinami in kulturami postavljamo sami in da jih je mogoče presegati, je menil doktorand filozofije Jernej Sever, mojster karateja in ustanovitelj Centra Premik. Ali kakor je med drugim dejal mojster Zeng Xiangbo: »Čeprav je 90 odstotkov principov skupnih večini borilnih veščin, smo se pripravljeni nenehno prepirati zaradi tistih deset odstotkov različnih.« Navsezadnje se kot bistvena razlika vendarle pokaže sam pogled na realnost, o katerem je mojster karateja in taijiquana Tone Ančnik dejal: »Borilne veščine smo v tem prostoru spoznavali večinoma prek trdih stilov, pri katerih si navajen nasprotnika videti in ga tam tudi napasti. Pri tako imenovanem mehkem stilu bojevanja pa nasprotnika ni nikoli tam, kjer bi ga pričakoval.«
»To je zato, ker je nasprotnik, sovražnik samo v miselnosti,« pa odgovarja trener Zeng: »Če gledaš z drugega zornega kota, pred tabo morda sploh ni sovražnik. Tudi ko sem prihajal na ta dogodek, nisem nikoli pomislil, da bi moral koga premagati. Od sebe želim dati samo tisto, kar znam; navsezadnje, če bi vas hotel vsakič premagati, me zagotovo ne bi več povabili.«
Mojster Zeng, ki se je po desetletjih ukvarjanja z drugimi borilnimi veščinami odločil za taijiquan, zaradi preprostosti in ideala večne spremembe, ki prežema to veščino, je bil gost Centra Premik v Ljubljani že pred dvema letoma, ko se je pod praporom zahodne tradicije, ki znanstveno pristopa k razumevanju človeškega gibanja in odzivanja na dražljaje iz okolja, skupinica znanstvenikov (dr. Nejc Šarabon, dr. Olga Markič, dr. Maja Smrdu, dr. Lin Mingchang) ukvarjala s človekovo zaznavo glede na čustvovanje in mišljenje. Zeng je govoril o pozornosti kot bistvenem elementu taijiquana, s katerim lahko prepoznamo, da nismo v ravnotežju, zato nam vadba osnovnih principov mehkega in počasnega gibanja ter izkušnje iz borilnih veščin lahko pomagajo tudi pri razumevanju zdravega, učinkovitega gibanja in razmišljanja v vsakdanjem življenju.
Ne le borilne veščine, pač pa tudi številna druga gibalna znanja, od plesa, joge, meditativnih in drugih sprostitvenih tehnik do spoznanj iz kulture in znanosti, se v Centru Premik nevsiljivo prepletajo in soobstajajo drug poleg drugega. Preplet tradicije in umetniškega ustvarjanja se kaže tudi v opremi osrednje dvorane in suhega japonskega vrta. Meči, različne palice in podoben borilni arzenal se nemoteče povezujejo z umetniškimi deli in razstavo akademskega kiparja Draga Tršarja.
Yin in yang morata biti med seboj uravnotežena, takšen preplet umetnosti in veščine je odličen, poleg tega pa vadbeni prostor vedno opremimo glede na občutke, ki jih želimo vzbuditi, komentira opremo telovadnice – v kateri bi običajno pričakovali predvsem obilo znoja – mojster Zeng. Številne tradicije gojijo dragocena znanja in izkušnje o človeškem gibanju in odzivanju na dražljaje iz okolja, a so zelo kompleksne in težko ubesedljive. Za njihovo opisovanje je primerno metaforično izražanje, še dodaja Jernej Sever, ki sicer kot mladi raziskovalec v gospodarstvu ostaja na trdnih tleh. Skupaj s kolegom dr. Žigo Tršarjem, ustanoviteljem inštituta Taijiquan, sta že dokazala, da je mogoče tudi nekatere težko razumljive koncepte borilnih veščin razložiti s pomočjo znanstvenih modelov in konceptov.
Njune raziskave so pokazale, da moramo, če hočemo doseči optimalno gibanje oziroma se približati idealu, ki ga te borilne veščine postavljajo, spremeniti svoje gibalne vzorce. A prav to je najtrši oreh, saj so naši načini gibanja tako rekoč zapečeni v naših možganih. Že ruski znanstvenik Bernstein je ugotovil, da se naši možgani obnašajo varčno, tako da iz skoraj neštevilnih možnosti različnih gibanj izbirajo le nekaj gibalnih strategij, na katere se omejijo. Ker borilna veščina, kot je taijiquan, zahteva od adepta, da se vsaki situaciji prilagodi z nekoliko drugačnim gibom, se z nenehno vadbo odpirajo nove gibalne poti, kar telo adepta osvobaja rigidnosti in ujetništva v peščico gibalnih vzorcev.
Vendar številni učitelji veščin pri posredovanju svojega znanja naredijo prav to, da učence naučijo le, da jih posnemajo, in jih s tem omejijo na zgolj nekaj gibalnih vzorcev. Takšna vadba je lahko nadvse dolgočasna, pravi dolgolasa Abbie iz Nove Mehike, ki na Tajvanu poučuje angleščino. Ko je pred 15 leti prišla na Tajvan z željo, da bi se učila kitajščino in taijiquan, je v parku naletela na učitelja s skupino učencev, ki so počeli natanko to: dan na dan so ponavljali zaporedje gibov, ki se imenuje forma, in Abbie jim je vneto sledila ter vadila celo več kot drugi, dokler si ni poškodovala kolen in je lahko vadbo spremljala le še s klopi. Nato jo je nekdo peljal k Zengu in ta jo je potolažil, naj ne skrbi za kolena; začela sta vaditi v paru, najprej z majhnimi gibi, in počasi je okrepila vezi ter vzljubila njegov način pouka, to je z neposrednim stikom, po katerem se prenaša občutek.
Učenje z dotikom in izkušnjo
»Drugi učitelji zahtevajo učenje s posnemanjem in z zapomnjenjem, učenja na Zengov način v paru pa se niti ne zavedaš. Vendar se nekaj spremeni v možganih in tudi telesu in ta sprememba ostane tam. Tudi če nekaj časa ne vadim, pridobljeni občutek ne izgine. Očitno pride znanje v moje možgane in telo po drugačni poti, usede se tako kot znanje vožnje s kolesom ali tujega jezika v njegovem domačem okolju. Učenje na Zengov način je bilo zato učinkovito, hkrati pa še tako zabavno, tako da sem po enem letu sklenila ostati še eno leto in nato še eno in še eno, vse do danes,« se spominja Abbie.
Tudi Žiga Tršar, soorganizator seminarja dveh kultur, je že desetletje Zengov učenec. V tem času je diplomiral iz sinologije in doktoriral, si ustvaril družino in ustanovil inštitut Taijiquan. Zengova veščina je zagotovo korenito posegla v njegovo življenje, a vendar je težko reči, da bi taijiquan spreminjal njegove vedenjske vzorce, pravi. Zaveda pa se, da spremembe gibalnih vzorcev telesa posegajo tudi v mišljenjske vzorce. »Če ne drugega, postane človek voljan spreminjati se. Že samo to, da si pripravljen opazovati, kako se gibaš, in nato iz tega vzorca izstopiti, je ogromen korak, ki ga v kratkem času pač ni mogoče narediti. Učenje veščine je dolgotrajen proces, toda če si se pripravljen opazovati na fizični ravni, kmalu ugotoviš, da imaš tudi na mentalni ravni vzorce, ki niso nujno najustreznejši odgovor na izzive okolja. Nujna je samorefleksija giba, nato pa pride tudi samorefleksija namena, želje, čustev, ki se pojavljajo,« ugotavlja antropolog, ki je v svojem doktoratu zagovarjal tezo, da je bilo znanje o borilnih veščinah še v renesančni Evropi enakovredno znanju, s kakršnim se še danes ponaša Azija.
