Tiskane izdaje
Že zelo dolgo nismo imeli toliko vremena kot letošnjega julija. Verjetno tudi gozdovi na dalmatinskih otokih še nikoli niso bili manj požarno ogroženi kot prav letos. Poletje, ki sicer obljublja, da se bomo lahko pritoževali kvečjemu nad visokimi temperaturami in da bomo na poročilih poslušali nasvete o pomenu vode za človeka in o lepotah čebulastega oblačenja, se je letos odločilo za veliko bolj slikovito predstavo. Skoraj vsak dan razkaže vse vrste oblakov, kako marširajo čez nebo, in zelo redko nam odreče vsaj kapljo ali dve − da nam ne bi slučajno postalo dolgčas v kakšni senci.
Vreme je letos poleti nevrotična primadona, ki očitno hoče vso pozornost le zase. Z Jadrana odganja tiste, ki taborijo v kampih, predvsem ženskam prinaša vrsto modnih frustracij, je glavna tema pogovorov in vzrok številnih glavobolov.
Zdi se, da so edini, ki so še pripravljeni zastaviti besedo ali dve zanj, televizijski vremenarji. Predvsem nacionalka skrbi za nadvse strokovno obdelavo tega naravnega stanja. Njeni voditelji so namreč po poklicu prav vremenski strokovnjaki in k svojemu predmetu pristopajo z veliko mero znanstvene distance. Navadno ob kazanju na velike oblačne gmote ali na bližajoči se ciklon niti ne trenejo z očesom. Nekateri se celo čisto odkrito postavijo na stran vremena, kot da bi bili njegovi odvetniki − vreme je pač naravno dejstvo in se lahko obnaša točno tako, kot mu paše, mi pa bi se morali ob njegovem veličastvu odreči vsakršnih moralnih in estetskih sodb. Takšni »odvetniki« so potem nadvse kritični in pokroviteljski do splošnega vulgarnega odnosa do vremena večine prebivalstva, ki bi robustne ciklone vsak dan zamenjala za kakšen eleganten anticiklonček, za nebo brez oblačka in za sonce, ki nas ogreje do 25 stopinj Celzija.
Edina ženska napovedovalka na nacionalni televiziji je v zvezi s podnebjem malce bolj odprta in dopušča možnost, da lahko vreme vpliva na počutje in zbranost vremensko občutljivih ljudi. In, sodeč po tem, koliko prostora vreme zaseda v medčloveški komunikaciji in kakšno temeljito obdelavo dobi tudi v okviru dnevnika in poročil, je očitno večina ljudi najbolj občutljiva prav na vreme.
Druga, komercialna televizija nam ponuja vrsto vremenarjev, ki so do tega občečloveškega, ljudskega sprejemanja vremenskih motenj veliko bolj dojemljivi. Tu napovedovalec vremena potovanje front, območja dežja, količine padavin in višine temperatur vselej predstavi v slogu akcijskega filma. Ena od njih nas ne glede na katastrofalno vremensko sliko vselej potolaži z briljantnim nasmeškom in navadno še navrže kakšno modrost tipa, da v tem obdobju čebele pristajajo na cvetju ali kaj podobnega. S tem nam seveda subtilno sporoča, da kljub videzu nenehnih vremenskih sprememb in njihovi nevzdržni dinamiki neki življenjski cikli ostajajo nedotakljivi in večni. Spet tretja vremenarka s svojim milim in pomirjujočim tonom gledalcu daje vedeti, da sočustvuje z njim, še posebej če nikjer na obzorju ni videti obetov za najstarejši stavek v zgodovini vremena: »Po dežju vselej posije sonce.«
Verjetno ne zgrešimo preveč, če rečemo, da imajo televizijski gledalci posebno vez s svojimi vremenarji. Morda zato, ker se zdi, da imajo ti neki posvečen dostop do prihodnosti, ki je za navadne smrtnike neznanka. Seveda ta vtis pogostokrat pokvarijo s tem, ko se njihova napoved ne uresniči. Pri tem je seveda najbolj moteče to, da nikoli ne objavijo popravka svoje lažne predikcije, kaj šele da bi se zanjo opravičili. Pri stvareh vremena se jemlje v zakup, da si to lahko glede lastnega stanja premisli in tedaj je vremenar le še eden od navadnih smrtnikov, proti kateremu se je zarotilo vreme.
Angleži so narod, ki ima do vremena še posebej intimen odnos – kar bi bilo za nas, evropske kontinentalce, zgolj mašilo v pogovoru, je zanje globokoumna pripomba. Nič čudnega torej, da so angleški vremenarji razvili posebno strategijo, kako odgovoriti na očitek, da so se zmotili v napovedi: oni so napovedali vreme, kakršno bi moralo biti, da se to ni uresničilo, so krivi neumni cikloni, ki so brez osnovnih manir pridrveli nad Anglijo iznad barbarske Skandinavije ali Nemčije ...
Vendarle ostaja zanimivo, kako pomembno mesto vreme zaseda v življenju navadnega človeka. Z njim se rad krega, redkeje mu izreka komplimente, saj tako rekoč ravno pravšnjega vremena ni – če je dežja premalo, je suša, če ga je preveč, so poplave. Vreme nima olike in se, tudi kadar je kar v redu, vsaj nenavadno obnaša za letni čas, v katerem je. Zato se navadni človek vselej sklicuje na vreme, kadar se mu ne ljubi delati, vzame ga za temo pogovora, kadar je v zadregi, nanj se izgovori, ko mu žena očita, da jo zanemarja ... Res je težko razumeti, da ljudje toliko pozornosti in čustvenega angažmaja investiramo v eno redkih zadev, na katero nimamo nikakršnega vpliva. Morda je temu tako, ker gredo stvari, na katere imamo vpliv, še vedno največkrat narobe. Za vreme pa ni pač nihče kriv.
