Tiskane izdaje
S podomačevanjem izrazov iz tujih jezikov in prečrkovanjem iz tujih pisav slovenščina nima težav, pravila, ki se jih je treba držati, so jasna. 1121. paragraf pravil Slovenskega pravopisa, ki govori o prečrkovanju arabske pisave, pravi: »Namesto dvojnih soglasnikov jemljemo enojne.«
Iz arabščine smo tako podomačili niz izrazov – medresa, ajatola, minaret, emir, džihad, hadž, mufti, džamija, vezir – in pri tem upoštevali dejstvo, da slovenska abeceda ne pozna črk q, w in y, že zdavnaj pa smo ime boga pisali preprosto Alah.
Mohsen Alhady in Margit Podvornik Alhady, prevajalca Korana iz arabskega izvirnika, ki ga je prejšnji teden izdala založba Beletrina, sta izbrala drugo pot in se odločila za zapis Allah: »Glede na arabski izvirnik in ključnost besede Allah v Koranu ter glede na prevode v slovanske in druge evropske in svetovne jezike sva se odločila za zapis Allah, ne glede na dejstvo, da slovenski pravopis pri prečrkovanju prepoveduje podvojene soglasnike. To je bila edina tovrstna izjema, ki sva jo naredila.« V delovnem osnutku prevoda sta, kot kaže njuna primerjalna tabela, objavljena v knjigi, še imela zapis Alah.
Poniževalno neokusno
Prof. dr. Janez Dular je več kot jasen: »Primer je za slovensko jezikovno kulturo do poniževalnosti neokusen, vendar uglašen s splošnejšim 'svetovljanskim' odmikanjem od pravila o pisnem podomačevanju in prevajanju nekaterih lastnoimenskih kategorij. Pred kratkim je bilo opaziti obotavljivost v zvezi z imenom novega španskega kralja Filipa, da ne govorim o 'nedotakljivosti' imena najmlajšega v sedanji čakalni verigi angleških prestolonaslednikov.
Kaj bo z Jurčkom, ko bo zrasel, bomo po slavnih Jakobih, Rihardih, Edvardih in Jurijih dobili Georgea? Pa pojdimo še korak naprej: če se odpovemo podomačenemu Alahu – ali se ne bi tudi Jahveju, Jezusu, Mariji ... pa tudi Budi in še komu? Zapis Allah z geminato bi bil morda pogojno sprejemljiv kot citat v kaki filološki razpravi, ne pa v besedilu, namenjenem splošni rabi.
In če bi pri tej zgrešeni rabi in njenem zgrešenem utemeljevanju še skušal pokazati kanček opravičila za prevajalca, živeča pod vtisom jemenskega arabsko-islamskega okolja, pa ne morem najti razumevanja za urednika založbe Beletrina, ugledne in s slovenskim davkoplačevalskim denarjem podpirane kulturne ustanove. Po domače rečeno: Našeškati bi ga bilo treba.«
Prof. dr. Aleš Debeljak dodaja: »Moram priznati, da sicer nisem poseben strokovnjak, vendar upravičenosti za tovrstno odločitev ne znam zaznati niti z jezikovnega niti z verskega vidika«, filozof, prevajalec, publicist in pesnik Gorazd Kocijančič pa pravi, da gre za »delikatno vprašanje, ker – na to kažejo zapleti med prevajanjem – ni jasna ciljna publika prevoda.
Če naj bi bila ta slovenska – se pravi večinsko nemuslimanska – bralska javnost, potem osebno mislim, da ne gre za posrečeno prevodno rešitev, ne le zato, ker je podvajanje soglasnika pozna ortografska invencija, ampak predvsem zato, ker je Allah beseda semitskega jezikovnega bazena, ki ni neprevedljivo lastno ime, ampak v arabščini – tako kot prej v sirščini in aramejščini – pomeni preprosto 'Bog' (in seveda ustreza izrazu elohim v hebrejski Bibliji). V našem kulturnem kontekstu bi bil to bolj ustrezen prevedek, ki bi prevodu Korana tudi v večji meri omogočil, da nagovori slovenskega bralca.«
Allah – politična odločitev?
Dr. Silvo Torkar z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU navaja: »Ime Alah pišejo z enojnim l ne le v slovenščini, pač pa še v naslednjih slovanskih jezikih: v slovaščini, beloruščini, hrvaščini, srbščini in makedonščini. Z dvojnim l pišejo to ime v bosanščini, ruščini, ukrajinščini, bolgarščini, poljščini in češčini. Od neslovanskih jezikov pišejo ime Alah z enojnim l tudi v španščini, litovščini, gruzinščini in še nekaterih.
Pisanje z enojnim l potemtakem ni nekakšna slovenska pravopisna posebnost, zato sklicevanje na tiste jezike, v katerih pišejo Alah z dvojnim l, ni upravičeno. Knjižna slovenščina ima pač svojo zgodovinsko tradicijo, ki je uveljavila pisanje imena Alah z enojnim l, zato ni razloga, da bi v prevodu Korana napravili izjemo.«
Doc. dr. Jerica Snoj, raziskovalka v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je na debatnem forumu Slovlit zapisala: »Zapis Allah v slovenskem prevodu ne more biti 'izjema', pač pa je zgolj pravopisna napaka, ki je – sodeč po utemeljitvi prevajalcev – zagrešena hote; torej pravopisna napaka na osnovi samovolje. In čisto nič drugega.«
Prevajalec Bogdan Gradišnik meni, da se večina prevajalcev »bolj kakor po pravopisu ravna po svojih jezikovnih nazorih, ki jih včasih zagovarja z ne ravno prepričljivimi utemeljitvami. Sklicevanje na prevode v druge jezike se ne zdi umestno, ker je bistveno, kako imamo kakšno reč postavljeno v slovenščini.
Zlasti pri ustaljenih zapisih so spremembe nezaželene in celo nesmiselne, čeprav bi bile dosti bolj logične od Allaha. Po mojem gre v tem primeru prej za politično kakor za jezikoslovno odločitev, saj prevajalca, ki ju izjemno cenim, nikakor ne slovita po podobnih avanturah.«
Prevajalka mag. Dušanka Zabukovec: »Poznam delo zakoncev Alhady in njune dolgoletne napore, da bi kljub vsem težavam med slovensko in arabskimi kulturami ustvarila trden most. Ne glede na strogost, s katero predstavniki islamskih skupnosti po svetu pogosto zavračajo vsako možnost prevoda Korana, mislim, da so prevodi najboljši povezovalci kultur, vseeno pa morajo zanje veljati pravila ciljnega jezika, v primeru Korana torej slovenskega.
V primeru Jezusa Kristusa nikdar ni bilo vprašanje, kako naj ga zapisujemo po slovensko, torej tudi Alah ne bi smel biti izjema, pa četudi edina. Prevajalca si v vsakem primeru zaslužita globoko spoštovanje za svoje delo, mislim pa, da bi jima tudi Islamska skupnost v Sloveniji morala dati priznanje, in to ne glede na svoje morebitne pripombe.«
Jezikovna norma
Delova lektorica Urška Jarnovič: »O prevzemanju besed iz nelatiničnih pisav si je v pravopisu (SP 2001) mogoče prebrati naslednje smernice: 'Nelatinične pisave prenašamo v slovensko po načelih za zapisovanje slovenskih glasov. Opuščamo prečrkovalne ovinke prek pisav drugih jezikov, npr. angleščine, francoščine, portugalščine, španščine, ruščine (…). Po domače pišemo tudi imena plemen in imena ljudstev (…) ter poimenovanja pojmov in predmetov iz njihove kulture in civilizacije.' (§ 1118)
Ker je beseda Alah normativno (SP 1962, SP 2001) in literarno (npr. Bartolov Alamut) že dolgo uveljavljena v tej obliki, se zdi 'ovinek prek drugih jezikov', za katerega sta se odločila prevajalca, prej oddaljevanje od slovenskega kulturnega prostora kot približevanje.«
Doc. dr. Vlado Nartnik, upokojeni znanstveni sodelavec Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, je v debati na Slovlitu dodal: V zvezi s prevajanjem Korana se je za začetek poučno ustaviti ob znanem arabskem reku: la ilaha illa-l-lah, ki pomeni dobesedno Ni ga boga razen Boga. V danem reku je namreč beseda ilah splošno ime za boga oziroma boštvo, medtem ko je z določnim členom (a)l- rabljena oblika (a)l-lah lastno ime za Boga z veliko začetnico.
V tem smislu se tudi prvi stavek Korana b-ismi-l-lahi-r-rahmani-r-rahim v češkem prevodu Ivana Hrbka iz leta 1972 glasi Ve jménu Boha milosrdného, slitovného, medtem ko se v bosanskem prevodu Besima Korkuta iz leta 1989 glasi U ime Allaha, Milostivog, Samilosnog!
Lektorsko društvo Slovenije v izjavi za Delo dodaja, da lektorji pritrjujejo vsem že pojasnjenim strokovnim izhodiščem za pravilen zapis Alaha, ob tem tudi razumejo, da si želijo pisci v svojih besedilih izraziti posebno spoštovanje do oseb in pojmov tudi z izbiro jezikovnih sredstev: »Veljavni pravopis določa, da je to jezikovno sredstvo velika začetnica.
Tudi jezikovna praksa in tradicija ne izkazujeta, da bi se posebno spoštovanje v slovenščini izražalo s tujejezičnimi oblikami, na primer z dvočrkjem, še posebno če jezikovna norma narekuje podomačen zapis. Opažamo, da vsak bolj ali manj tehten argument uporabnikov slovenskega jezika pogosto prevlada nad jezikovno normo, tako da se pravila prikrojijo predvsem posameznikovim potrebam. Nekako tako tudi razumemo zapis Alaha v omenjenem novem prevodu Korana.
Po hitrem pregledu etimologije tega imena še ugotavljamo, da je tokratni zapis Allah pravzaprav ostal na pol poti: dvočrkje je ostalo, čeprav naj po slovenskem pravopisu ne bi, oznaka nad drugim a-jem, ki se pojavi v izvirnem zapisu imena, pa je bila opuščena – verjetno ne zaradi skladnosti s slovenskim pravopisom, ampak zaradi (prevajalčeve, urednikove, postavljavčeve, tiskarske?) lagodnosti.«
Drago Bajt v dopisu Delu ugotavlja: »Že sama prevajalca v opombah k prevodu navajata, da se podvojene arabske črke (soglasniki) v slovenščini zapisujejo kot enojne; svojo novo rabo z ničimer ne utemeljujeta. Kot sodelavec pri pripravi prevoda (pred leti nekaj časa tudi urednik) vem, da so zapis Allah zahtevali v Islamski skupnosti Slovenije, ki je prevod pregledovala; zdi se, da sta se prevajalca temu uklonila in ohranila zapis tudi potem, ko je bilo jasno, da skupnost ne bo podprla slovenske izdaje. Glede Marije, ki je v prevodu postala Marjam, pa se z Igorjem Bratožem (v komentarju Od Alaha do Allaha, Delo, 29. julija) ne morem strinjati.
Pred skoraj desetimi leti je bilo dokončno sklenjeno, da se bojo imena zapisovala v arabski različici, ne pa v dikciji biblijskega izročila (to sta prevajalca ohranjala v svojem »delovnem prevodu«, verjetno po nasvetu dr. Petra Weissa).
Tako imamo zdaj ključna koranska imena, ki imajo ustreznice tudi v drugih svetih knjigah, v podomačenem arabskem (muslimanskem) in ne hebrejskem (krščanskem) zapisu: Isa (Jezus), Musa (Mojzes), Ibrahim (Abraham), Jusuf (Jožef), Nuh (Noe), Jahja (Janez), Džibril (Gabrijel) itd., tako tudi Marjam (Marija), pa Tavrat (Tora) ali Indžil (Evangelij). Tako zapisovanje se mi zdi v slovenskem prevodu Korana nujno in edino mogoče; potrjuje ga tudi literarna tradicija (npr. Bartol v Alamutu).«
