Tiskane izdaje
Ljubljana – V zadnjih mesecih je kar nekaj staršev v skrbi za zdravje svojih otrok poiskalo terapije, ki jih zdravstvena blagajna ne krije, zato so denar zanje zbirali s prostovoljnimi prispevki. Pri tem jih je neprijetno presenetilo, da je to v njihovem imenu počelo tudi društvo, ki ga sploh niso poznali.
Premalo ur fizioterapije, da bi deklica lahko zadovoljivo napredovala; postopki, ki precej izboljšajo stanje dečka, a jih pri nas ne izvajajo; operacije, s katerimi se reši nogica so med razlogi, zaradi katerih so starši, v skrbi za razvoj svojih otrok, poiskali postopke in posege, doma ali v tujini, ter se obrnili na javnost za denarno pomoč, saj javna zdravstvena blagajna teh stroškov, ki pogosto presegajo več deset tisoč evrov, ne plača.
Zbirali brez vednosti staršev
Ena od mater, ki je zato, da bi hči lahko shodila, organizirala akcijo množičnega financiranja, je bila Maja Prelog. Poleg solidarnosti, ki so jo konkretno izkazali številni, je bila deležna tudi precej neprijetne izkušnje, ki se je sicer dobro končala, da pa precej misliti.
»Danes sem doniral manjši znesek prek društva Čebelica, ki v Mariboru pri Baumaxu zbira sredstva za malo punčko,« je Maji Prelog na spletni strani You Tube, pod posnetkom dekličinega napredka, sporočil anonimni darovalec. Problem pa je, da Maja Prelog še nikoli prej ni slišala za društvo Čebelica, kaj šele, da bi se z njim dogovorila, naj zbira denar za njeno hčer. Članki, ki jih je potem o društvu brala na spletu – med drugim, da je ista družina ustanovila že več humanitarnih društev –, ji niso vzbujali zaupanja. »Zdi se mi skrajno nenavadno, da nekdo, ki res zbira denar za nekega otroka, tega prej v enem stavku ne napiše staršem. Da starši vedo. Njihova prostovoljka je naokrog nosila sliko, njene podatke,« je opisala Maja Prelog.
Ogorčenje nad tem početjem je delila na facebooku in na forumu Med.over.net, kjer je 6. julija svoj prispevek naslovila zelo povedno: »Lopovi zlorabljajo mojega otroka, kaj lahko sploh naredim?«
Nanj se je še isti dan odzvala Nataša Rojko iz Društva za pomoč otrokom Čebelica. Najprej je pojasnila, da imajo dovoljenje za zbiranje prispevkov, da so njihove akcije zakonite, skrinjice z zbranim denarjem ustrezno zaklenjene. Hkrati se je Maji Prelog opravičila za dogodek v Mariboru, ki je bil, kot je mogoče sklepati iz njenega pisanja, posledica prevelikega navdušenja mlade prostovoljke.
»Šestega julija je s prostovoljnim delom pri nas začela naša najmlajša članica. Ker je zelo samoiniciativna in z veliko željo po tem, da ne samo zbira, ampak da bi tudi videla odziv na svoje delo, smo ji dovolili, da ob prvem delovnem dnevu zbira za eno izmed družin, ki so javno pozvale na pomoč. Izbrala si je vašo punčko in zanjo zbrala 50 evrov. Ta denar vam je hotela izročiti sama. Tega ji zdaj ne bomo dovolili. Denar bomo nakazali na vaš račun, lahko pa ga tudi sami dvignete v prostorih društva,« je odgovorila Nataša Rojko.
Ko smo, tri tedne pozneje, 21. julija, stik z društvom Čebelica vzpostavili mi, nam je predsednica društva posredovala elektronsko pošto Nataše Švikart, matere petnajstletnice, ki je na lastno pobudo zbirala denar za deklico na mariborskem parkirišču in je navedbe potrdila, hkrati pa poudarila, da je njena hči hotela narediti nekaj dobrega in humanega. Nataša Rojko pa je denar, 50 evrov, na transakcijski račun nakazala naslednji dan, 22. julija.
Se zbira, se ne zbira ...
Tudi na Sonjo Ulčar Ivančič, mater dveletne Gaje, za katero je bila organizirana akcija Za Gajine korake, so se maja 2013 obrnili nekateri posamezniki in jo opozorili, da društvo Čebelica zbira sredstva v imenu njenega otroka in jo posvarili, da jih nikoli ne bodo dobili. Pri društvu Čebelica so zanikali, da so za Gajo kadarkoli kaj zbirali – zagotovili so, da ta namigovanja širijo nekdanji prostovoljci društva, »ki so bivši z razlogom«, in napovedali, da bodo proti njim, zaradi zlorabe imena društva, vložili civilne tožbe. Do zdaj jih še niso, ker so, po besedah Nataše Rojko, te kršitve prenehale z objavo napovedi tožbe. Ukrepali bodo, če se bodo ponovile.
Pozneje smo vzpostavili stik s starši enega od otrok, za katerega so pri Čebelici v resnici zbirali v preteklosti – plačali so jim za več sto evrov položnic in izročili dva prehranska paketa, vendar jim je izkušnja vseeno ostala v neprijetnem spominu, med drugim tudi zaradi načina komunikacije in o njej nočejo govoriti, sploh se pa ne izpostavljati v javnosti.
Na strani na facebooku Za Gajine korake je pisala tudi mlada ženska, ki trdi, da je pred leti prek študentskega servisa za Čebelico pobirala denar od vrat do vrat, osem ur, za kar naj bi ji plačali po sedem evrov na uro, vendar plačila ni videla nikoli.
Nataša Rojko nam je odgovorila, da za njihovo društvo zbirajo prispevke le štirje prostovoljci, in še to zgolj na območju osrednje Slovenije. Na naše vprašanje, zakaj jih ima Študentski servis Maribor na seznamu neplačnikov, je odgovorila, da so študente najeli za različna dela, ne pa za zbiranje prispevkov: »Študentje so bili za opravljena dela plačani v celoti, sporen je ostal edino čas malice in prihoda na delo, ki so si ga trije študentje obračunali v efektivni delovni čas, česar pa jim nismo priznali. Študentski servis je ne glede na naše pisno pojasnilo upošteval obračun ur, ki so ga predložili ti trije študentje, in nas bremenil za omenjeno razliko v urah. Ker je nismo priznali, so nas uvrstili na seznam neplačnikov.«
Nerodna komunikacija?
»Zaradi nepreverjenih in popačenih informacij vrženih v javnost je društvo v zadnjem letu žal izgubilo veliko podpore. Donacij je zato malo, izčrpali smo že tudi zaloge hrane za prehranske pakete. Letos smo tako lahko s prehranskimi paketi pomagali le devetim družinam. Pri tem smo še poravnali položnice v višini skupaj okoli 1100 evrov. Zelo smo razočarani nad posamezniki, ki so za popestritev vsakdanje kavice pripravljeni vreči besede kar tja v en dan, ne razmišljajo pa o posledicah. Zdi se nam, da sta naše delo in trud s tem poteptana,« je strnila Nataša Rojko.
Za tistega, ki je pripravljen odpreti denarnico za plemenit razlog, je najpomembneje, da ve, da bodo njegovi evri prišli v prave roke. To naj bo vodilo pri izbiri, komu zaupati.
