Adijo, tovarna: Avtomontažo je reševala JLA, propadli so z NLB

Ljubljana – »Začelo se je naklepati, kdo bo več pobral. Svojeglavo,« se začetkov konca spominja nekdanji komercialist v Avtomontaži Janez. Zadnje značke Avtomontaže so odstranili na turističnih avtobusih Alpetour, hale tovarne pa porušili leta 2007. Istega leta sta Hilda Tovšak in Zoran Janković položila temeljni kamen za »ljubljansko sramoto«, Celovške dvore.

Avtomontaža je najstarejša avtomobilska družba pri nas. Zgodovina podjetja sega v trideseta leta, ko je letalski konstruktor Stanko Bloudek v majhni delavnici z osmimi ljudmi predstavil prvi slovenski avtomobil Triglav. Prve avtobuse na podvozjih so nato izdelali leta 1936. Po vojni so na podvozjih vozil, ki so bila vojni plen, izdelovali karoserijo predvsem za avtobuse.

V socialističnih časih je bila tovarna po kakovosti in sodobnosti izdelkov na tujih trgih, poleg Elana, najbolj znana slovenska tovarna. Nadgrajevali so podvozja avtobusov Mercedes-Benz, Man, Iveco, Volvo in Tam, vpeti pa so bili tudi v vojaški program. Dobro so se prodajale kampanjole, tako imenovana sanitetna kolica, ki so jih donirali vietnamskim upornikom.

Značka Avtomontaža je bila tudi na edinstvenem operacijskem avtobusu za maršala Tita in na šotoru, v katerem nihče ni mogel prisluškovati. Takšne so naredili tudi za Gadafija, avtobuse za Irak, Iran, Oman, Poljsko …, kamionsko šasijo za Afriko, gondole za olimpijske igre v Sarajevu, avtobus Famos za konferenco neuvrščenih. Pri projektih je imela besedo tudi Jovanka Broz. »Tekstil smo morali uvažati iz Pariza in kristal iz tujine – kljub zalogam v Sloveniji,« pravi Janez*. V osemdesetih letih so izdelovali predvsem sodobne turistične avtobuse, vojaški program pa so prenesli na tozde.

Najboljši kadri

Prostore na Celovški cesti so štirikrat dograjevali, prvič leta 1964, ko so se preselili iz delavnice za Bežigradom. Delavci so tovarno in počitniške domove zgradili sami – z dobički in s svojimi rokami. »Če se ne bi odrekli dobičku za te hudičeve domove, ki so jih potem kupile banke, bi zdaj vsi imeli višjo pokojnino,« pravi Janez, ki je sodeloval pri gradnji.

V podjetje je prišel leta 1955, z zaposlitveno številko 123 ali 124. V novih prostorih se mu je leta 1969 pridružil Matej, leta 1975 pa Jani. V končni montaži sta se zaposlila že v najstniških letih, brez dokončane srednje šole. Dela sta bila vajena, zato jima tudi pri 49 letih, ko sta zaradi stečaja podjetja postala brezposelna, ni preostalo drugega, kakor da si do upokojitve najdeta drugo službo. »Žal mi je, da se ni Avtomontaža zaprla desetletje prej, tako bi srednjo šolo dokončal vsaj pri 35 letih in bi do 49. leta morda še diplomiral,« nekoliko vznemirjen pove Matej, ki je tovarno zapustil zadnji, s skupino 250 delavcev.

Jani ni čakal stečaja podjetja, kot mizar si je našel službo hišnika. Tudi v mesecih, ko so zaposleni ostali brez plač, mu je obrtniško znanje prišlo prav. »Strašna kriza je bila za tiste, ki so živeli v bloku v Ljubljani. Nosili so nam vreče Rdečega križa in Karitasa. Bilo je težko, a sem pomoč vzel,« se spominja obdobij, ko so bili več mesecev brez plače.

Sedemstočlanski kolektiv si je na pomoč – sicer bolj »domačo in sočutno« od te, ki jih je doletela ob gospodarskem propadanju podjetja – vedno priskočil; če je voda zalila hišo, pri selitvah, tudi direktor je podpisal dodatna sredstva na račun podjetja.

»Veliko sposobnih delavcev inovatorjev smo imeli. Pokojnega alpinista Aleša Kunaverja, Jožeta Bizjaka, kleparja Miho Zibelnika in Lojzeta Grebenca, ki je na roko naklepal avto, tega stroj ne zna, pa električarja Miho, ki je bil slep na eno oko in brez nekaj prstov …« Tako so se trije sogovorniki odzvali na rezultate raziskave, ki je ocenila, da mladi v Avtomontaži niso dovolj izobraženi. »Kakor danes je bil šolski sistem zgrešen že nekoč,« se razjezi najstarejši sogovornik Janez. »Vajenca so futrali s slovenščino, kakor da je gimnazijec.«

»Zbor doktorjev«

»Veliko ljudi, zli duhovi našega podjetja, so se ohoho okoristili. Dobili smo zbor doktorjev, ki so vlekli dobro plačo, naredili pa nič,« se spominja Janez. »Govorilo se je, da so v Avtomontažo prišli s starim folksvagnom, odšli pa z novo alfo in hišo,« se dolgega obdobja propadanja podjetja in njegovih »rešiteljev« spominja Matej.

»Delavke na osebnih dohodkih so znale povedati, da so morale še ponoči obračunavati plačo. A ne za delavce, zanje jih ni bilo, našel pa se je denar za bančnika, člana uprave …« so na posameznike iz sveta gospodarstva in politike, ki so močno vplivali na propad podjetja, še danes jezni nekdanji delavci Avtomontaže.

Tudi banke nosijo veliko odgovornost, meni Janez: »Kreditov ni bilo več, zato je sledila nelikvidnost. S tem se je začelo, ne pa tako, da ni bilo dela. Enako kot danes. Ni obratnega kapitala, ker so banke slabe in ne dajo kredita.« Spomni se tudi, da pred tem z denarjem za delavce nikdar ni bilo težav. »V Beograd smo poklicali svojega zastopnika Jovana Kuhanskega, pa je JLA, ne NLB, nakazala avans. Od jugoslovanske armade je takrat živelo veliko podjetij. Po JLA so opustili tudi sistem družbene prehrane, pa toliko krompirja so kupili vojaki in menza! Zdaj pa kmet strada.« Leta 1989, ko je Avtomontaža že postala gospodarski problem, je podjetje utrpelo veliko denarno škodo, saj je propadel projekt šolskega avtobusa za ZDA. »Dva prototipa sta nas ogromno stala – specialni materiali in negorljivi sedeži. Pogodba je bila neverjetna: če bi se potniku nogavica čez deset let strgala, bi morali plačati mi. Za nas je bil to polom.«

In zadnji dan v tovarni? »Nenavaden,« se spominja Matej. »Dokončevali smo naročilo za Saudsko Arabijo in opravil sem 12-urni delavnik, nekateri še daljšega. Direktor Lucijan Rejc, ki je naredil dober posel, je šel s premierom Janezom Drnovškom še v Kuvajt, a posla niso sklenili. Kaže, da so posamezna podjetja, ki so avtobuse uvažala, Avtomontaži preprečile obstoj.«

Sodelavci za vedno

»Zanima me, kje so dokumenti, jugoslovanska odlikovanja, velika kipa maršala in Bloudka, ki sta stala ob vhodu,« se sprašuje Janez. Zadnji delavci so tovarno zapustili pol leta pred stečajnim upraviteljem, ki je tovarno zapečatil 31. decembra 1999.

Premoženje tovarne je postopoma izginjalo. Med krizo so za mesečno plačo vseh delavcev prodali, denimo, počitniški dom v Dolenjskih Toplicah. A nekateri so dosegli, se nasmehnejo sogovorniki, da planinska koča na Voglu ni šla v stečajno maso. Tam se nekdanji delavci zberejo vsak prvi teden v septembru in obujajo spomine.

Zadnje značke Avtomontaže so odstranili na turističnih avtobusih Alpetour, hale tovarne pa porušili leta 2007. Istega leta sta Hilda Tovšak in Zoran Janković položila temeljni kamen za »ljubljansko sramoto«, Celovške dvore. »Tam bi morali postaviti spomenik in napisati: 'Tukaj je nekoč obratovala dobra tovarna,'« je prepričan Jani. Vsi trije se strinjajo.

(*Imena sogovornikov so na njihovo željo spremenjena.)