Adijo, tovarna: Tovarna Rog je cvetela v drugačnih časih

Ljubljana – Na Trubarjevi cesti je ob dopoldnevih tiho in prazno. Z grafiti porisano dvorišče sameva, okna so temna. Poslopje zaživi ob delavnicah, ki jih pripravljajo socialni center in številni ustvarjalci, ter ob večernih koncertih. A nekoč je bilo živahno čez dan – tam je namreč stala tovarna Rog, kjer so izdelovali kolesa, med njimi legendarne in na ljubljanskih cestah še vedno priljubljene ponije.

Območje, kjer danes stoji (zapuščena) tovarna Rog, je bilo že v drugi polovici 19. stoletja namenjeno proizvodnji, le da precej drugačni. Zemljišče je namreč leta 1871 kupil podjetnik Ivan Janež in na njem zgradil manjšo stavbo za strojenje kož. Tako proizvodnja kot obrat sta se z leti širila. Janeževo tovarno je leta 1900 kupil veletrgovec z usnjem Karl Pollak, ki jo je še posodobil, tako da je obrat uspešno deloval vse do gospodarske krize v tridesetih letih, ko je podjetje zaradi prezadolženosti prešlo pod prisilno upravo Mestne hranilnice. Ta je leta 1938 razglasila stečaj, obrat pa je prevzela tovarna usnja in usnjarskih izdelkov Indus. Po vojni so tovarno podržavili in njeno namembnost spremenili. Namesto obdelovanja usnja so se odločili za izdelovanje koles – prva so s tekočega traku zapeljala leta 1953.

»Petdeset let je že minilo, odkar sem prišla v Rog,« svojo pripoved začne 78-letna Minka. V tovarni je delala deset let, nato se je poročila in se odselila iz Ljubljane, zato je službo pustila. Nikoli več se ni zaposlila, ampak je skrbela za družino in dom. »Dolgo mi je bilo žal, ker sem odšla iz Ljubljane, pa kaj sem mogla. Vožnja je bila predolga, otrok nisem mogla zaupati nikomur, pa sem ostala doma,« pripoveduje.

Spomni se, da je službo dobila brez težav – in to ne ene. V manjšem kraju zunaj glavnega mesta jo je imela tako rekoč že v žepu, a jo je brat prepričal, naj pride v Ljubljano, češ »kaj boš iskala službo tam, kjer so samo ena vrata«. »Takrat si dobil službo, kjer si hotel,« pravi. Tako je odšla v Ljubljano in se že po nekaj dneh znašla na razgovoru v tovarni Rog, kjer so ji nemudoma povedali, da je dobila službo in kakšna bo njena plača. »Takrat so na veliko zaposlovali,« se spominja in dodaja, da je bilo na njenem prvem ogledu tovarne prav gotovo petnajst novincev.

Novinci so nasankali, toda zameril ni nihče

Minka je delala v montaži, kjer je za tekočim trakom sestavljala krmila za kolesa. Svoje delo je obvladala v enem tednu. »Čisto na koncu traku so delali mehaniki. Če česa nisi prav naredil, je prišel vodja in te opozoril, pa se te je moralo 'prijeti',« pripoveduje. V eni izmeni so morali narediti 230 koles, od najbolj navadnih do športnih. »En dan smo delali te, drugi dan druge.« »Pa poni ekspres smo izdelovali. To je bilo 'lušno',« pravi. »Tistega, ki se je prepognil na manjši del, sem si kupila tudi jaz.« Pozneje, ko se je odselila iz Ljubljane, ga je vzela s seboj.

Osnovne ideje za danes še vedno priljubljeni model ponija si žal ne morejo lastiti domači oblikovalci – kolesa so namreč nastala po zgledu italijanskih graziell, le da so jih Rogovi konstruktorji malenkost spremenili in z leti dopolnjevali, nadgrajevali in izboljševali. Poleg običajnih ponijev tako z malimi kot velikimi kolesi so v tovarni Rog izdelovali tudi tekmovalna, gorska in mestna kolesa, tako imenovani city bike, pa otroška kolesa, med katerimi je bil najbolj priljubljen BMX, in celo tandeme.

Minka pravi, da so se s sodelavci dobro razumeli. »Najlepše je bilo delati vzmetnice za sedež. Ko je na oddelek prišel kakšen novinec, si vzmetnico zvil, povil s papirjem in mu jo dal v roke. Ko se je vzmet sprožila, si vsakega prinesel okrog,« se spominja z nasmehom in doda: »Vsak, kdor je prišel na novo, je nasankal, ampak ni nihče zameril.« S sodelavci so imeli skupno normo in enake plače, ki so bile po njenih besedah kar dobre. Takrat si lahko s plačo kupil avto in zgradil hišo.

Tudi gospa Romana [ime smo na željo sogovornice spremenili], ki je v Rogovi prodajalni delala 35 let, prav do zaprtja, pravi, da so bili takrat lepi časi. »Veliko smo delali, plače niso bile ne vem kakšne, ampak si lahko shajal.« Sindikat, ki se je znal po njenih besedah sicer bolje zavzeti za delavce kot danes, pa ni imel veliko dela. »Takrat so bili delavci bolj zadovoljni. Imeli so službo, bilo je lažje,« pravi.

»Rogova kolesa so bila vrednota«

Tovarna Rog je bila uspešno podjetje, ki je v najboljših časih – okoli leta 1987 – izdelalo od 300 do 350 tisoč koles na leto. Prodajali so jih v Sloveniji in drugih republikah nekdanje Jugoslavije, izvažali pa so jih tudi v tujino, po besedah naših sogovornic med drugim v ZDA in na Kitajsko. Poleg tega je imela tovarna Rog svojo podružnico v Sarajevu, kjer so izdelovali nekoliko drugačna kolesa. »Sicer so bila Rogova kolesa res vrednota, ampak slišala sem, da so bila tista še boljša,« pove Minka.

V času njenega službovanja je Rog posloval brez težav, toda kot pravi, so delavce »proti koncu«, tik preden je odšla, že spodbujali, naj si, če lahko, službo poiščejo drugje. Niso pa odpuščali in tudi plače se niso zniževale. Zaradi velikih logističnih stroškov so tovarno leta 1991 preselili na Letališko cesto, medtem ko sta v Trubarjevi z nekaj zaposlenimi ostala servis in trgovina.

Vendar se tudi na obrobju Ljubljane stvari niso obrnile na bolje in Rogova pot je sledila znanim vzorcem: zamujanje z izplačili, nezadovoljstvo zaposlenih, stavka, odpuščanje, menjave vodstva, prisilna poravnava, menjava lastnika in na koncu stečaj.

Zakaj so tovarno Rog zaprli? »Preveč je bilo ljudi, ki so delali po načelu leva roka – desni žep,« meni Romana. »Denarja ni bilo, lotili so se reorganizacije, število zaposlenih se je zmanjševalo, trgovine so si preprosto prilastili in počasi se je začelo vse skupaj rušiti. Na koncu sta delali samo še lakirnica in montaža, zadnja pa je vrata zaprla trgovina.«

Tovarna Rog je, tako kot številni drugi nekoč priznani obrati v slovenskem glavnem mestu, doživela žalostno usodo, toda Trubarjeva ulica 12 je eden redkih naslovov v Ljubljani, od koder je bilo potem, ko je potihnil hrup strojev, vseskozi slišati drugačne zvoke – zven glasbenih inštrumentov, topotanje plesnih korakov, glasove obiskovalcev ... Je eden redkih naslovov, ki v skoraj nespremenjeni obliki, pa čeprav z drugačnim namenom, živi naprej.