Adijo, tovarna - zlom nekega razvoja

Po vstopu v EU in s privatizacijo so se začele dogajati »neverjetne stvari«.

Objavljeno
16. oktober 2013 00.10
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana

Ljubljana – Seznam propadlih tovarn in podjetij, nekdaj stebrov slovenskega gospodarstva, tudi v Ljubljani ni kratek. Avtomontaža, ena najstarejših avtomobilskih družb, je šla v stečaj leta 2002. Dve leti zatem ugasne proizvodnja v Tobačni Ljubljana. Z gospodarsko krizo leta 2008 začnejo propadati tudi gradbena podjetja.

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in potem še v območje evra so se pogoji poslovanja za slovenska podjetja, še posebej za izvozni sektor gospodarstva, radikalno spremenili. V nekaterih podjetjih so to spremembo dojeli kot priložnost, v številnih pa ne, ugotavlja sociolog s fakultete za družbene vede Miroslav Stanojević, ki raziskuje sociologijo dela in poučuje industrijske odnose. Najbolj tragično je, pravi sociolog, da ključni oblikovalci politik sploh niso dojeli dejanske razsežnosti spremembe. »Resne analize o tem, kam vstopamo, ni bilo. Politična elita se je predvsem ukvarjala z vstopom v EU in evrom in ob tem razširjala naivno prepričanje, da se s tem tranzicijska zgodba zaključuje. Dejansko se je po vstopu velika sprememba šele začela.«

Poskus odpiranja

Prodajo Tobačne Ljubljana leta 1991, eno najstarejših slovenskih tovarn in »ponos Ljubljane«, kot so jo takrat imenovali, sociolog razume kot simbolno točko. »Šlo je za poskus odpiranja za tuje investicije. Prodaja se je zdela pametna, čeprav zanjo sploh ni bilo potrebe, saj je bila zadeva sorazmerno zdrava, v Evropi pa konjunktura.«

Da gre za eno »prvih večjih naložb v slovensko gospodarstvo« in »pravo pot integriranja v evropski prostor«, je prodajo ljubljanske tovarne nemškemu podjetju Reemtsma opisal tedanji podpredsednik slovenske vlade Andrej Ocvirk. Še nekaj naslednjih let je tobačna med vsemi tovarnami na tujem v lasti Reemtsme veljala »za enega najbolj donosnih in kakovostnih izdelovalcev cigaret«. Proizvodnja in s tem prihodek sta se povečevala vse do leta 2000, ko so izdelali rekordnih osem milijard cigaret. Ko je Reemtsmo kupil britanski tobačni gigant Imperial Tobacco, je leta 2004 naznanil, da opušča proizvodnjo cigaret v Ljubljani, ker jo bo preselil na Poljsko. Na cesti je ostalo 260 zaposlenih, predvsem žensk. Tovarna, ki je uspešno poslovala 133 let, jih je sicer še ob osamosvojitvi zaposlovala 1600.

»Tobačna Ljubljana kot prva žrtev EU«, so ob novici o zaprtju zapisali v Dnevniku. Sindikalist Dušan Semolič pa je takrat dejal, da je vstopanje Slovenije v EU kot domnevni razlog za zapiranje tovarne le izgovor lastnikov, ki s tem prikrivajo prave vzroke zapiranja. »Nesporno je, da bo imela EU na Slovenijo dolgoročno pozitivne učinke, seveda pa le v tistih podjetjih, ki ne bodo v težavah zaradi slabih poslovnih odločitev vodstva. Bojim se, da gre za nekaj podobnega tudi v tem primeru,« je leta 2004 ocenjeval sindikalist ZSSS.

Naivna predstava o kapitalizmu

Da je imela Slovenija ob osamosvojitvi »dobre predpostavke«, ki pa jih ni izkoristila, ocenjuje sociolog Stanojević. »Zunanjega dolga ni bilo, s tem tudi ni bilo zunanjega pritiska. Imela je razmeroma sodobno gospodarstvo, ki je imelo stike z zahodno ekonomijo, hkrati pa so bili notranji igralci razmeroma močni,« pojasnjuje. »To je bila podlaga, da bi razvili nek drugačen tip kapitalizma. Z vstopom v EU, evro območje in z drugim valom privatizacije pa so se razmerja med ključnimi notranjimi igralci naglo in dramatično spremenila. Ob teh spremenjenih razmerjih, v pogojih 'polno delujočega tržnega gospodarstva' smo naenkrat začeli ugotavljati, da tržni sistem ni nič bolj racionalen od prejšnjega sistema, saj v socializimu slaba podjetja niso mogla propasti, v tržnem pa ob slabih propadajo tudi dobra in potencialno celo odlična podjetja,« ugotavlja.

Po njegovo je v Sloveniji v devetdesetih letih prevladovala izrazito naivna predstava o kapitalizmu. »Evropo smo si predstavljali kot socialno-tržno gospodarstvo. Ko pa smo vstopili v EU, to niti malo ni bilo več socialno-tržno, ampak izrazito tržno naravnano gospodarstvo. V začetku devetdesetih je še imela močan poudarek na socialnih politikah, danes je v ospredju tržna logika. Socialne politike so vse bolj v ozadju, v ospredju je trg in s tem ustvarjanje okolja, ki ustreza multinacionalkam in največjim igralcem.«

So se pa v Sloveniji po vstopu v EU in s tako imenovano drugo fazo privatizacije po besedah Stanojevića začele dogajati neverjetne stvari. »V nekaj letih je prišlo do zloma dotedanjega razojnega obrazca. Začela se je uveljavljati plenilska logika. Propadati so začela tudi podjetja, ki so imela sodobno tehnologijo in so bila kadrovsko uposobljena za konkuriranje na mednarodnih trgih. In to je problematično.« Največji poraženci tranzicije pa so, kot še pravi Stanojević, delavci. Brez sindikatov, ki s propadom industrializacije sicer izgubljajo člane, pa bi bila po njegovo zgodba poražencev še bolj tragična.

V krempljih

Po drugi fazi privatizacije in šokih, ki jih je povzročila svetovna kriza, prav veliko izbire ni več, meni Stanojević. »Manevrski prostor je veliko ožji, Slovenija ima visok zunanji dolg in minus v proračunu. Parametri so približno takšni, kot so bili v poznih devetdesetih na Madžarskem. Tudi oni veliko izbire niso imeli in so dolgove poravnavali z masivno odprodajo podjetij tujim vlagateljem. Je pa pogajalska pozicija, ko kupec ve, da moraš prodajati in da se ti s prodajo mudi, seveda skrajno neugodna.«

Stanojević je še prepričan, da je imela Slovenija priložnost za bolj umirjeno in premišljeno internacionalizacijo. »Ta možnost je zdaj mimo, upam sicer, da ne povsem. Gre za majhno ekonomijo in njena zgodba bi se lahko z dvema ali tremi dobrimi igralci hitro obrnila. Je pa pritisk zunanjega dolga izredno velik. Tu smo padli v kremplje mednarodnih finančnih trgov.«