Tiskane izdaje
Jazzovski kritiki po vsem svetu Sama Šalamona kujejo v zvezde. Je gotovo najbolj produktiven glasbenik mlajše generacije pri nas – posebej kar se tiče izdajanja avtorskih plošč. Posnel jih je že petnajst. Zadnji dve nosita letnico 2014.
Pravzaprav ste jazzovski samouk. Vas ni nikoli mikalo, da bi znanje poglobili na univerzi?
Tudi to sem poskusil. Vzporedno s študijem angleščine in nemščine sem vpisal jazz kitaro na konservatoriju v Celovcu. Po treh tednih sem se naveličal učenja po šolskem sistemu. Jazz je bila od nekdaj antiakademska glasba. Raje sem sam doma poslušal glasbo in transkribiral sole saksofonista Ornetta Colemana. Potem sem začel vaditi pet do šest ur na dan. Za seboj sem imel šest let klasične kitare in izkušnjo z delavnic Zlatka Kaučiča, ki me je vpeljal v improvizacijo in mi predstavil tuje glasbenike, predvsem italijanske.
Z improvizacijo ste torej začutili jazz?
Da. Igral sem rock glasbo, kjer prevladujejo klišeji. V improvizaciji pa so se mi odprle možnosti. Lahko sem raziskoval. Pritegnila me je tudi interakcija med glasbeniki. Res pa je, da ima zame improvizacija vedno smisel samo znotraj kompozicije. Torej rad združujem težje, izpisane dele in kompozicije s svobodno improvizacijo.
Zanimivo, da ste v jazz kot kitarist vstopili skozi zvok saksofona?
Da, John Coltrane, Charlie Parker, Ornette Coleman ... Kupil sem Colemanovo izdajo Complete Records, v kateri je šest albumov, in transkribiral vse njegove sole. Okoli petdeset jih je. Kasneje mi je kitarist John Scofield, pri katerem sem nekaj časa študiral kitaro, rekel. »Razmišljaj kot saksofonist.« Kar je pomenilo, naj bom pozoren na fraze. Kitaristi lahko eno frazo igrajo pet minut, saksofonist mora vmes vdihniti, kar prekine ta tok. Tako sem dobil netipičen zvok za kitaro, iz katerega se je razvil poseben glasbeni jezik. Razmišljam tako; toni so kot besede, z besedami tvoriš stavke, torej fraze, iz fraz sestavljaš spis, kar je končna skladba.
Precej lingvistično razumevanje glasbe. Najbrž zato, ker ste po izobrazbi anglist in germanist. Pred kratkim ste doktorirali, kaj je bila vaša teza?
Po diplomi sem tri leta delal na Univerzi v Mariboru kot asistent. Potem sem vpisal doktorat, da bi raziskal vpliv ameriške poezije na slovensko pesništvo po letu 1990. Moja teza, da so slovenski pesniki, kot so Semolič, Zupan, Čučnik, Podlogar, Škerjanec, Strojan ... pod močnim vplivom ameriške poezije zaradi porasta prevodoslovja, se je potrdila. Posebno so nanje vplivali Frank O'Hara, Gary Snyder, Bukowski, Robert Frost in John Ashbery.
Na vas je vplival kitarist John Scofield, ki je bil vaš mentor. Kako sta začela sodelovati?
Spoznal sem ga v Evropi na enem njegovih koncertov. Povabil me je v New York in leta 2000 sem ga res obiskal. Mesec in pol sem živel pri njem. Vsak dan sva po eno uro »jamala« v kleti njegove hiše. To je bila življenjska izkušnja, ki mi je vlila veliko motivacije za naprej.
Scofield je pred leti v intervjuju dejal, da je pisanje skladb nekaj povsem drugega kot tisto, kar se nato zgodi na odru z glasbeniki. Kako sami to občutite?
Meni je, v nasprotju s tem, kar pravi Scofield, komponiranje na prvem mestu. V tem pogledu je name zelo vplival drugi veliki kitarist Bill Frisell. On je na svojem koncertu, recimo, odigral samo dva sola. Ni imel težav z egom. Na začetku svoje glasbene poti sem imel tudi sam precej problemov s tem, da sem hotel v vsaki skladbi izkazati svojo tehniko s hitrim igranjem. Potem sem ugotovil, da sploh ne gre za to.
Moje skladbe niso napisane s kitarskim solom v ospredju. V projektu z Julianom Arguellesom na saksofonu in Johnom Hollenbeckom na bobnih, s katerim smo zdaj na turneji, imam na vsem koncertu morda dva sola. Nisem tip vodje zasedbe, ki mora biti v ospredju. Zanima me celota. Kako zvenijo inštrumenti, kako zveni kompozicija. Pišem za zasedbo, ki jo imam v mislih.
Zadnja leta ste se z različnimi glasbeniki posvečali predvsem igranju v triu. Vsem pa je skupno to, da v zasedbi ni kontrabasa. Zakaj ste izločili ta pomembni element ritem sekcije in s čim ste ga nadomestili?
Ponavadi se začnem hitro dolgočasiti. Napisal sem štiri plošče za kvartet s kontrabasom, pri katerih so sodelovali tudi Mark Turner, David Binney in Donny McCaslin. V kompozicijah sem velikokrat izhajal prav iz basovske linije. Potem sem se izpel. Potreboval sem nov izziv. Ko sem prvič igral brez basa, mi je nekaj manjkalo. Potem je to, da ga ni, postajalo vse bolj naravno. Zato tudi nisem čutil potrebe, da bi ga nadomestil. Bobni nosijo večji del ogrodja skladb. Bobnar me najbolj vozi naprej, ker tudi sam igram zelo ritmično, lomim fraze.
Projekt z dvema trioma - evropskim in ameriškim, je zanimiv tudi kot neposredni prikaz razlike med dvema pristopoma k jazzu. Kaj je pokazal ta eksperiment?
Morda to, da so Američani bolj našpičeni, Evropejci, če niso ravno free improvizatorji, pa v glasbo vložijo več emocije. Današnji jazz se je precej spremnil od časov Johna Coltrana. Ameriški glasbeniki zadnjih deset let pristopajo k jazzu precej intelektualno, matematično. Ni slišati več duše. To je trenutna faza modernega jazza.
Vi po večini ostajate lirični, v svoje igranje pa vnašate tudi elemente rocka, predvsem z distorziranimi rifi. To je najbrž ostanek vašega prejšnjega rokerskega življenja? Na koncertu v Cankarjevem domu ste seattleski skupini Alice in Chains celo posvetili skladbo.
Ja, rock imam res rad. Alice in Chains, Soundgarden, Pearl Jam ... To je to! Skladbo Drop the D sem napisal in posvetil skupini Alice in Chains, ki jo še vedno zelo rad poslušam zaradi njihove energije in izjemnega pevca Layna Staleya, ki je bil res velik mojster. Njihove sklade so ritmično izvrstne in zelo temačne, kar mojo glasbo navidhuje z drugačno energijo.
Tudi na svoji glasbeni šoli Takt Ars v Mariboru poučujete vse od klasike do rocka in heavy metala ter seveda jazza. Ponavadi glasbeniki sprejmejo učiteljski poklic, vi ste odprli kar svojo šolo.
Treba je od nečesa živeti, kajne? Rad imam stvari pod nadzorom. Zato sem odprl svojo šolo.
Zanimivo je to, da pri vas učite samo kitaro, bas in bobne.
Osnove rocka, pač. Od jazza se ne da živeti.
Kritiki vas kujejo v zvezde... uvrščajo vas med najbolj zanimive jazz kitariste in komponiste mlajše generacije. Med drugim vas je enciklopedija Penguin Guide to Jazz uvrstila med najboljše komponiste v jazzu na svetu, ugledna ameriška revija Guitar Player pa med 10 najboljših mlajših kitaristov na svetu. Kaj vam to pomeni?
Ko sem bil mlajši, mi je pomenilo več. Zdaj mi je postalo že vseeno. Pravzaprav je hecno, da od vseh kritik, ki sem jih dobil, ni niti ena slaba. Sicer pa pride prav pri promociji koncertov, ko organizatorju predložiš recenzije iz DownBeata ali JazzTimesa.
V jazzu ste vsi sami svoji agenti in managerji. Zdi se, da vam samopromocija ne dela težav.
Zdaj imam že precej dobro pokrito mrežo stikov. Vsako ploščo, ki jo posnamem, pošljem okoli osemdesetim kritikom. Kar se agentov tiče, so me nekaj časa zastopale založbe, pri katerih sem izdajal albume, Splasc(h), SteepleChase, Fresh Sound ... Zdaj vse delam sam. Kaj pa vem, rad imam te stvari pod nadzorom.
Na dveh ploščah lahko slišimo skladbo z naslovom Mea Culpa. Komu in zakaj se opravičujete?
Ne spomnim se več. Mogoče je bilo kaj z ženo. To me večkrat navdihne za skladanje. Ampak potem ponavadi ona poimenuje skladbe, jaz o tem ne razmišljam preveč.
