»Neverjetno,
koliko ljudi kadi travo!«
Glas ulice: Marihuana je in bo, le prehitevati ne gre z njo.
Jana Zupančič Grašič
ransterdama, kakršno je bilo nekdaj drugo ime za Kranj, ni več. Saj ne, da se ne bi več dalo kupiti marihuane v vsakem trenutku, a razmere so se od devetdesetih let, »zlate« dobe uživalcev opojnih dimov, precej spremenile: starih »punktov« druženja in nabave ni več – policija je bila marljiva –, dilerji so na klic, pridelava se je preselila tudi pod umetne luči, marihuana kot droga v poplavi bolj »vznemirljivih« drog niti ni več zanimiva, čeprav je občutno močnejša kot pred leti. Uživalcev pa kljub temu ne manjka. Ne med mladimi ne med starimi.
Tisti, ki niso nikoli poskusili marihuane, pogosto napačno razmišljajo, da to počne le mladina, odpadniki in ostareli hipiji. Realnost je precej drugačna. Številni poslovneži in uslužbenci, ki čez dan v kravatah opravljajo odgovorno in miselno naporno delo, si kak večer, na dopustu ali pa vsaj na kaki zabavi privoščijo dim, dva, težko si je predstavljati, a nekateri med njimi se odklapljajo tudi na reggae festivalih.
»Mož, ki ima izredno zahtevno službo, gre sem ter tja ob Sočo s prijatelji. Na začetku je na festivalu pred polnoletno hčerjo še skrival, da kadi, zdaj kakšnega prižgeta tudi skupaj. A marihuana ima nanj res ugoden vpliv: ne le da se sprosti, takrat pogosto najde tudi ustrezne rešitve za službene zadeve. Kadar je pred njim kak kompleksen problem ali je pod hudim stresom, si privošči džojnt, se umiri in začne plodno razmišljati,« je povedala ženska malo več kot 40 let, v službi prav tako na zelo visokem položaju.
»Sama se po službi raje sprostim ob pivu, si pa vsaj nekajkrat na leto s prijateljicami privoščimo piškote ali čokoladne praline z marihuano.« In to ni družba žensk v srednjih letih z nizko izobrazbo in statusom, temveč so v njej doktorice znanosti, profesorica, vodja enega od finančnih oddelkov pomembne slovenske ustanove … »Človek se mora sem ter tja nujno sprostiti, zlasti če dela vse dneve, in to na položaju, kjer je nenehno pod stresom, kjer sprejema odgovorne odločitve,« pojasnjuje. V mladih letih so nekatere sicer poskusile kaditi, pozneje pa ne več, dokler jih ni eden od mož založil s piškoti.
»Otroke smo vse imele sočasno in takrat smo se zmenile, da si privoščimo vikend odklop, ko nehamo dojiti. To je postalo tradicionalno, precej zabeljeno z alkoholom, no, pred leti pa smo dodale še kolače in bonbone, izdelane iz masla z vkuhanimi listi marihuane, ki nas vsako leto odnesejo v stanje popolne sproščenosti in smeha. Verjetno smo hecne, ko se v restavraciji ali med igrami, kot so activity in podobne, režimo kot najstnice, a pozitiven učinek kratkega vikenda se vedno pokaže. Potem lahko spet 'kuriš' to pozitivo nekaj naslednjih mesecev,« je povedala visoko izobražena uslužbenka na visokem položaju.
Ker deluje blagodejno
»Prižgem še kakšnega, nekajkrat na teden, predvsem zvečer, nato pa lepo mirno zaspim. Zaradi vseh stresnih dogodkov čez dan trava deluje kot balzam, zadevanja, ko smo se od THC [psihoaktivna substanca tetrahidrokanabinol] v krvi kar prepogibali, se pri teh letih seveda ne gremo več. Kadimo predvsem, da se sprostimo; doma, na zabavah, kjer so včasih tudi kolači, a sam raje kakšnega pokadim, kot pojem, saj sem imel že nekaj slabih izkušenj. V naši družbi, v kateri so nekateri stari tudi 50 let in več, smo že kot mulci vsi kadili travo, zdaj jo precej redno kadimo le še nekateri, drugi manj, nekateri sploh ne več … različno,« pove 40-letni oče dveh otrok, poslovnež, ki veliko dela na terenu.
»Vseeno pa, če nas pogledam, smo ostali tam, kjer smo: ne poznam nikogar, ki bi mu zaradi marihuane razpadla družina, jih pa poznam kar nekaj, ki se jim je to zgodilo zaradi kokaina.« Sam kaj več od trave ni nikdar poskusil, »ker nikoli ne veš, kaj bo. Za travo veš, kaj lahko pričakuješ, ni življenjsko ogrožujoča. No, zdravniki in znanstveniki zdaj razlagajo vse mogoče, toda dejstvo je, da se marihuana uživa že več kot dva tisoč let in bo morebiti nekega dne dobila tak status kot alkohol, katerega uživanje danes velja za nekaj povsem normalnega. Strinjam se, da nobena stvar v velikih količinah ni zdrava, kar je lahko težava zlasti pri mladih, ki nimajo mere. In pri nekaterih je marihuana res lahko prva stopnica do naslednje, trše droge. Eni naredijo korak naprej, a stopijo nazaj, drugi pa ne.«
»Vsak najstnik, ki bi rad poskusil, bi si moral po mojem prebrati knjigo Mi, otroci s postaje Zoo, ker je to učbenik, kaj se lahko zgodi, kako se obnašati in ravnati … Zadeve so se sicer od takrat zelo spremenile: narkokarteli so ugotovili, da jim potencialni kupci prej ali slej umrejo, zato je zdaj kokain postal bolj dostopen – ni tako smrtno nevaren, bolj kot fizično odvisnost povzroča psihično –, tako da stare droge, kot sta heroin in krek, zdaj izpodriva kokain, da sintetičnih drog sploh ne omenjam … Moj nasvet, ali sploh poskusiti: ko imaš drogo enkrat v sebi, je ne pozabiš, in če človek ni dovolj prepričan o tem, da se bo zmogel ustaviti pri eksperimentiranju, je bolje, da sploh nikoli ne poskusi. Če prenesem nase, bi o tem v preteklosti poskušal prepričati tudi sebe: če ne drugega, je z marihuano vseeno nekaj stroškov, tudi nekaj časa porabiš za nabavo.« Kot pravi, so pridelovalci včasih, v zlati dobi trave, »dobesedno tekmovali, kdo bo vzgojil lepšo, večjo, bolj bogato bilko … Zdaj pa se večinoma vzgaja pod lučmi, kjer je kakovost po mojem precej dvomljiva … No, pri teh letih že najdeš dva ali tri prodajalce, o katerih veš, da pri njih dobiš dobro robo. In seveda ne stojijo več po vogalih – zakaj bi, če imajo mobitele?«
Starih semen ni več
»Danes prodaja poteka v veliko bolj zaprtih krogih kot včasih; pred leti je bilo v Kranju nekaj lokalov in krajev – Prešernov gaj, luknja, lokal Ajda, Paradiso … –, kjer si vedno našel kakšnega preprodajalca, danes nič več, predvsem zaradi pogostih posredovanj policije. Danes moraš pač koga poklicati, če hočeš robo,« je povedal manjši pridelovalec marihuane, ki se preživlja s tem in še nekaj manjšimi (nelegalnimi) posli. Nič več pa ne prodaja, saj to zanj počne nekdo drug. »Generacije se menjajo; kot 40-letnik ne poznam več ljudi, zlasti ne mulcev, tako da zdaj vrstnikom dilajo vrstniki, v glavnem znotraj in okoli šole.« Kot pravi, danes ponudba presega povpraševanje. »Veliko je notranjega gojenja, saj so se materiali pocenili, povečala se je dostopnost, vse znanje je na spletu … Tisti, ki gojijo pod žarnico, imajo lahko pridelek vsaka dva meseca, a takih je bolj malo.«
Sam jo goji zunaj, kjer je najkrajši cikel rasti tri mesece. »V naravi pridelana trava je zagotovo najboljša za tiste, ki vemo, kaj iščemo – sprostitev, dobro razpoloženje …, je pa res, da 'navadne' trave, ki smo jo kadili včasih in je imela pet, največ šest odstotkov THC, ni več. Ni več starih, 'šibkih' semen, tako da vsebuje najbolj mila rastlina že v osnovi več kot deset odstotkov THC, medtem ko skank, večkrat križana in različnim vplivom podvržena sorta, z namenom, da proizvede čim več THC, vsebuje precej več kot 16 odstotkov psihoaktivne snovi. In ta človeka res odnese …«
Čeprav, kot pravi, stari hipiji še vedno gojijo marihuano za lastne potrebe in se je povečalo tudi gojenje v notranjih prostorih, v Slovenijo marihuano menda tudi dostavljajo. »Večinoma iz Albanije. In ko pride pošiljka, se to kar dobro občuti: cena zelo pade, vsi prodajajo, proda pa skorajda nihče nič.« Južnjaki, ki so v marihuani zavohali denar, pravi, so tudi glavni krivci, da Kransterdama ni več. »Ta je cvetel v zgodnjih devetdesetih letih, nato so roko nad heroinom in kokainom prevzeli južnjaki, pozneje še nad marihuano. Imajo denar, voljo in moč, da te izrinejo s tvojega teritorija … Sicer pa je središče vsega dogajanja danes Ljubljana: tja pripeljejo tovornjak s pol tone robe, ki jo razpakirajo in prepakirajo, določijo ceno glede na kakovost in jo predajo dilerjem.« Za manj kot deset evrov nabava ni mogoča, za ta denar »dobiš od grama do 1,4 grama, kar je dovolj za štiri džojnte, zlasti če imaš skank«.
Alkohol je bolj nevaren
Vseeno pa, kot pravi, so večji problem kot marihuana, vsaj za policijo, kokain, heroin, zdravila na recept, nove sintetične droge … »Policija seveda preganja in išče tudi manjše prestopnike in pridelovalce, ki zaradi notranjega gojenja kar naenkrat postanejo večji porabniki elektrike, odziva se na (anonimne) prijave, za lastne preiskave malih rib pa enostavno nima časa.« Zato, kot pravi, bi bila legalizacija indijske konoplje za državo zagotovo dobra. »Zlasti zaradi nadzora nad drogami, kar za nas, ki jo preprodajamo, seveda ne bi bilo dobro. Povpraševanja ne bi bilo več, saj bi ljudje robo lažje dobili, legalizirana bi bila tudi določena količina proizvodnje za lastne potrebe in potem bi imeli doma vsi žarnice ali posevke na vrtu.
Svoj posel bi lahko samo zaprli, medtem ko bi država lahko dobesedno vzcvetela: bolnik bi v lekarni za sto gramov konoplje odštel 300 evrov, država bi dala 200 evrov v žep, stotak kmetu, ki jo je pridelal. Ker bi odprli kavarne prodajalne, kjer se lahko kadi in kupi indijska konoplja [coffe shop], bi k nam prihajali turisti. In če pride kdo kadit, mora tudi kje jesti, spotoma zavije še k frizerju, ker bo glava omamljena, raje ne bo sedel za volan, ampak bo najel hotelsko sobo … Skratka, če bi marihuano legalizirali, ne bi potrebovali nobenega davka na nepremičnine in drugih dajatev, s katerimi hočejo zdaj zakrpati luknjo v proračunu!«
Za legalizacijo je tudi 30-letni mladenič, oče dveh otrok. Pa ne zato, da bi si olajšal dostop do marihuane, saj si jo je zadnjih nekaj let prideloval kar sam, ampak »ker bi s tem v enem zamahu obglavili kriminal. Za gram snovi bi morali v lekarnah določili enotno ceno, a je jasno, da farmacija v to ne bi privolila. V prodajo sintetične že, pri kateri bi dobro zaslužili, v prodajo naravne pač ne … « Sam jo uživa že od sedmega razreda osnovne šole. »Priznam, da sem zaradi tega zaribal v šoli, saj smo s prijatelji kadili cele dneve. Pred šolo, med odmori, po šoli … kdo se bo šel tak učit ali pisati v zvezek?«
Pa vseeno: »Trava po mojem sploh ni droga. Problem je, ker vedno več ljudi prehaja na trše, kot so kokain, spid, ekstazi … Če samo pogledaš, kje se druži in kaj počne današnja mularija: ali je pred računalniki ali po diskotekah, kjer se prodaja le trda droga. Zato je po marihuani manj povpraševanja: res je, da zna že marsikateri mulec pri 13 ali 14 letih zviti in tudi pokaditi džojnt – in tako bo po mojem tudi v prihodnje. A bolj vzbuja skrb želja mladih, da se 'jim dogaja', da lahko plešejo vso noč, po drugi strani pa nimajo pojma, kaj vse so pogoltnili s tabletko. In v tem vidim težavo, saj bo glede na razmišljanje in razmere v družbi raba te sintetike čedalje pogostejša. Po drugi strani pa so uživalci trave miroljubni, v zmernih količinah je neškodljiva, tudi v primerjavi z alkoholom. Ljudem, ki pijejo desetletje ali več – da ne govorimo o uživalcih trših drog – začne v primerjavi z uživalci trave (družinsko) življenje prej ali slej propadati. A ker je alkohol družbeno sprejemljiv, policisti vinjene prijazno odpeljejo na treznjenje, če pa ugotovijo, da so zakajeni, jim bodo vzeli kri, vozniški izpit in zasoljeno zaračunali. Svet je povsem mimo, a se moramo strinjati s tem, kar je v veljavi,« razmišlja v javnem sektorju zaposleni moški.
In v kakšnem duhu namerava vzgojiti svoja otroka? »Če mi bo rekel, da je pokadil džojnt, ne bom zganjal panike. Da ni problema in da lahko kdaj kakšnega pokadiva tudi skupaj. Da pa črtic spida, koke ali kakih drugih tablet z njim ne mislim zobati – take neumnosti bi mu nemudoma izbil iz glave!«
18-letnik: Le prezgodaj ne začnite!
»Oči ve, mami se malo pretvarja, da ne, ampak, kaj mi pa morejo,« se nasmehne 18-letnik, ki je svojo prvo omamno cigareto pokadil na začetku srednje šole. »Večina jih začne v srednji šoli; če ne v prvem letniku, pa v drugem skoraj zagotovo.« Sam je prišel v stik s travo ravno na šoli, »a mi v času pouka ne prija kaditi, ker potem ni nič od mene. Nekateri kadijo tudi med odmori ali med špricanjem, meni pa je trava super za takrat, ko sem prost, se v miru usedem in lahko vse odklopim. Kajenje je zame nadomestek za nekaj steklenic piva, ki jih mora kdo spiti za isti učinek, kot ga ima džojnt ali dva ... In je potem še veliko bolj nevaren za volanom kot kak 'spohanec',« razmišlja najstnik. Kot pravi, travo brez težav nabavljajo.
»Razen takoj po racijah, ko v eni noči 'pospravijo' nekaj stanovanj v paketu, a suša traja le kratek čas. Če imaš denar in jo želiš, jo vedno dobiš. Pokličeš, greš na dom ali v mesto.« Nabaviti jo je mogoče, kot pravi, tudi v šoli. »Ve se, kdo prodaja, čeprav je tega manj kot včasih. Vsi se bolj opiramo na zveze, ki smo si jih ustvarili. Na začetku, ko še ne obvladaš, ti namreč vsak proda najslabšo robo, zato je dobro spoznati koga, ki ne prodaja samo perja [listi, ne vrhovi rastline, op. p.]. Pozorni smo na to, da sta dobri tako količina kot kakovost. Včasih se je cena določala glede na kakovost, danes pa večinoma glede na količino.« Kot pravi, ne pozna prav veliko ljudi, ki bi travo gojili doma. »Če že, potem jo le zase, niti ne toliko pod lučmi, ker te lahko odkrijejo, četudi imaš le eno žarnico. V resnici se to večini tako ali tako ne ljubi.«
Kaj jemljejo, je odvisno od družbe, pravi. »Različne družbe, različne droge: tisti, ki hodijo na hard techno ali schranz, seveda uživajo cel kup trdih drog, medtem ko smo drugi, na primer privrženci housa, bolj 'na izi' – alkohol, trava, cigareti … med počitnicami seveda še nekoliko več kot sicer.« Po tistem, kar se dogaja okoli njega, sicer sklepa, da mularija zaužije veliko več trave kot trdih drog. »Nekateri začnejo že ob koncu osnovne šole pa potem kadijo še pri 25 letih, 30, celo 40 … Ne moreš verjeti, da toliko ljudi kadi travo!« ga še vedno fascinira spoznanje, da jo uživajo tudi starejši.
»Se pa generacije zelo spreminjajo, vsaka naslednja je bolj razvajena, vedno več je pred računalniki in ti sploh ne zahajajo več v družbo. Že na naši šoli se to dogaja: med odmori ne gre nihče več ven, ampak vsi v knjižnico in za računalnik.« To je po njegovem precej hudo. »No, tudi trava ima lahko precej negativne posledice, sploh če je preveč zaužiješ. Poznam posameznike, ki ne vedo, kaj bi, sproti pozabljajo, kaj morajo narediti, ves čas so zbegani …« Sicer pa, kot pravi, je to, v kakšno sceno padeš, zelo odvisno od družbe, v kateri si: »Če vsi prijatelji počnejo nekaj, boš kmalu začel tudi ti. Je pa dobro, da ne začneš prezgodaj, ker ti utegne prekmalu vse postati preveč dolgočasno,« razmišlja osemnajstletnik.