Tiskane izdaje
Kamenodobne poslikave v jamah so dolgo vznemirjale domišljijo raziskovalcev, ki so se spraševali, ali gre za dokumentarne slike njihovega takratnega okolja ali zgolj za umetniške interpretacije. Podobno je veljalo za slovite lisaste konje iz francoske jame Pech-Merle, ki so jih odkrili leta 1920. Strokovnjaki so bili lep čas prepričani, da konji z leoparjim kožuhom takrat še niso obstajali; danes poznamo tako imenovane dalmatinske konje, vendar naj bi nastali v bližnji preteklosti in ne v 25.000 let oddaljenem obdobju človeštva.
Konji z leopardjimi vzorci so bili pogosti
Nedavno je mednarodna skupina strokovnjakov pod vodstvom znanstvenikov iz Univerze York analizirala vzorce DNK enaintridesetih fosilov divjih konj, ki so jih izkopali na različnih najdiščih po Evropi, od Francije do Sibirije. Šlo je za koščke kosti in zobovje. Izsledki so jih presenetili: kar šest jih je imelo gen, ki zakrivi leopardji vzorec. Od desetih fosilov iz zahodne Evrope so našli vzorec pri štirih, kar pomeni, da so bili ti konji takrat razmeroma pogosti.
Profesor Terry O’Connor z arheološkega oddelka univerze v Yorku je pojasnil: »Na kamenodobne ljudi je okolje naredilo velik vtis, naslikali so, kar so poznali. Njihove kreacije so nam omogočile vpogled v njihov svet. Malo verjetno je, da so konji pikčast kožuh razvili zavoljo kamuflaže, ker je bila Evropa takrat prekrita s tundro. Vzrokov za ta pojav za zdaj še ne razumemo, gotovo pa so bili pogojeni s takratnim okoljem.«
