Ko je klic iz pekla v Slovenijo zastonj

Pekel kot metafora je morda posledica problematične desekularizacije vsakdanjega življenja, kar so v CD potrdili kulturniki, ki so huronsko pozdravljali zahteve po dejanski ločitvi cerkve od države. Zagotovo pa je metafora povezana s tem, da je življenje vse pogosteje takšno, kot si ljudska misel zamišlja pekel. Nevzdržno. Med šalami je zanimiva tista, v kateri ne vemo točno, ali se nanaša samo na vlado ali na vse ljudi v državi. Reagan, Jelcin in Drnovšek iz pekla nostalgično načrtujejo telefonske klice svojim vladam na zemlji, da povprašajo, kako se jim godi. Neoliberalni voditelji se najprej pozanimajo, koliko jih bo to stalo. Reaganu Lucifer zaračuna mastno ceno, nekaj tisoč evrov. Tudi Jelcinu grozi, da bo plačal velikanski znesek. Ko za ceno vpraša Drnovšek, mu Lucifer odgovori: »Za vas je zastonj, ker je notranja linija!«

Funkcija vica je pač, da prinaša ugodje in hipno zadovoljitev, zato so si ljudje šalo praviloma razložili po matrici »gotof je«. A poslušalstvo z manj humorja, ki v šali prepozna grožnjo »gotovi smo«, misli na socialno politiko.

Socialna politika še nikoli ni bila tako povezana z delom ali kar s »koncem dela«, koncem plačila za delo in koncem pravice do zavarovanja iz dela, kot je danes. Med približno 124.000 brezposelnimi je po evidencah zavoda za zaposlovanje 24.000 mladih. A roko na srce, v resnici nihče ne ve, koliko ljudi je brez dela, koliko jih lahko od dela živi in kolikim delodajalci nesramno ne plačujejo zavarovanja. Prejšnja varuhinja človekovih pravic je na januarski konferenci o raznolikosti v zaposlovanju dejala, da »brezposelne brišemo iz registra brezposelnih in s tem lepšamo statistiko«!

Podatkovna megla

Je brisanje lokalna posebnost državne socialne politike? Brisanje iz evidence državljanov (za etnično homogeno državo), brisanje iz statistike brezposelnih (za dobro evropsko povprečje), brisanje socialnih transferjev (za stabilizacijo javnih financ). Zgodovina nas uči, da večja ko je družbena neenakost in marginalizacija določenih skupin ljudi, manj transparentna je statistika, ki o njih govori. Bolj ko so na določenem področju številke potrebne, saj lahko z njihovo pomočjo ugotovimo, kaj se dejansko dogaja, večje težave boste imeli, ko jih boste hoteli pridobiti ali pa jih sploh ne boste. Pravili vam bodo, da je podatkovna megla zato, ker so »različni registri« in so ljudje kategorizirani »po različnih zakonih«. Pa naj napravijo en register in en zakon! Tako recimo sploh ne vemo, koliko mladih z različnimi ovirami pride na odprt trg dela, koliko gibalno in senzorno oviranih ljudi je med brezposelnimi, koliko je tistih, ki s »posebno šolo« dobijo običajno zaposlitev, koliko je tistih, ki iz segregirane zaposlitve v zaposlitvenih centrih sploh kdaj dobijo delovno mesto, koliko diplomantov z ovirami dela za nedoločen čas, koliko ljudi s težavami v duševnem zdravju sploh ni več v nobenih statistikah in seveda kakšno je razmerje med spoloma pri vseh teh ljudeh? Ena od splošno znanih razlag je, da na zavodih za zaposlovanje, zaradi varovanja podatkov in nediskriminacije, ne smejo voditi »ločenih« evidenc. A če so ljudje, ki so bili zgodovinsko strukturno prikrajšani, danes subsumirani v abstraktno skupino »iskalcev« ali »dolgotrajnih«, kako naj potemtakem govorimo o posebnih ukrepih socialne politike? Ta naj bi poskrbela za strukturno čim bolj pošteno delitev dobrin med ljudmi, ki so različno prikrajšani, kompenzirala zgodovinske neenakosti in redistribuirala dobrine k ljudem, ki zaradi osebnih ali sistemskih okoliščin ne morejo živeti od svojega dela. To logiko imenujemo afirmativna akcija, torej dejavno spodbujanje zmanjševanja družbenih neenakosti. Zato je »ločena« statistika vedno pozitiven ukrep, ki naj bi sčasoma, po tem, ko neenakost prepozna, zagotovila večjo enakost.

Začasni Romi

A tudi afirmativna akcija se lahko včasih sfiži. Predsednik Foruma romskih svetnikov je na omenjeni konferenci opisal, kako je pred časom neki »civil« na zavodu za zaposlovanje zatrjeval, da je Rom, da bi dobil službo. V Sloveniji imamo res zanimive načine preseganja rasizma. Slovenec, najverjetneje eden od tistih 75 odstotkov, ki ne bi želeli imeti Roma za soseda, naredi vse, da postane »začasni Rom«, se simbolno poniža navzdol, da pride navzgor, torej do službe. Tudi v krizi se redke dobrine razporejajo glede na to, kdo ima v družbi več moči. Najprej so se (po pripovedih Romov) Slovenci vrinili med zbiralce starega železa, potem so kapitalisti zaklenili kontejnerje s starim papirjem in plastiko ter kriminalizirali zbiralce. Ko postane boj za redko dobrino še ostrejši, se pripadnik dominantne večine okoristi s plačanim delovnim mestom, ki ga politika zaposlovanja zagotovi za Rome.

Ko gre pravzaprav že skoraj vse narobe, so smerokazi za izgubljeno socialno politiko med številnimi tile:

– povečanje mesečnega zneska minimalnega osebnega dohodka, ki danes znaša 260 evrov, na višino, ki omogoča dobro življenje;

– zmanjšanje pravkar dvignjenega prispevka za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje;

– vrnitev odvzetega varstvenega dodatka, ki naj spet postane denar, ki ga distribuira država revnejšim, ne da bil vračljiv;

– prenehanje prakse, da se ljudi z ovirami preusmerja v segregirane, prekarne in kratkotrajne zaposlitve brez možnosti, da bi bili kdaj zaposleni na trgu delovne sile;

– vrnitev denarja za prehrano staršem, ki imajo otroke v zavodih, za obdobje, ko otroci niso v zavodih, ampak doma, saj se s tem spodbuja življenje ljudi v običajnih okoljih;

– ponovna oživitev procesov deinstitucionalizacije za 20.000 zaprtih po slovenskih institucijah;

– sprejetje decembra 2012 zavrnjenega zakona o osebni asistenci za ovirane in stare in zagotovitev loterijskih sredstev za delno pokritje stroškov;

– namesto ukinjanja centrov za socialno delo in birokratizacije večine zaposlenih oživitev evalvacij, supervizije in sistemske krepitve kvalitete javnih služb;

– zagotovitev rednega, pogostega in kontinuiranega strokovnega terenskega dela socialnih delavk z namenom podpore ljudem v družinah in skupnosti;

– uvedba neodvisnega zagovornika za otroke, ki doživljajo zlorabe, in skupaj z njimi zagovorništva za nezlorabljajoče člane družine in za ljudi, ki tvorijo otrokovo podporno mrežo;

– uvedba neodvisnega zagovorništva za ženske, ki so najpogosteje žrtve nasilja;

– sprejetje na referendumu zavrnjenega družinskega zakonika, ki poleg zagotavljanja enakosti vseh družin ukinja institut podaljšane roditeljske pravice in daje s tem več formalnih pravic ljudem z ovirami;

– zagotovitev neodvisnega zagovorništva za vse ljudi z najrazličnejšimi diagnozami, zaradi zlorab v domačem okolju in v sistemih zdravstva in psihosocialne pomoči;

– namesto v spodbujanje razmaha dobrodelnih organizacij ohranitev, okrepitev in povečanje kvalitete javnih služb za redistribucijo dobrin in za strokovno psihosocialno podporo ljudem, ne glede na osebne okoliščine po načelih človekovih pravic in socialne pravičnosti.

Toliko do konca leta 2013. Politikom bomo pomagali akademičarke različnih disciplin, raziskovalke, strokovnjakinje s področja socialne politike in socialnega dela, socialne delavke, zagovornice, aktivistke in vstajnice. Moški so samoumevno vključeni. Zavihajmo rokave in ne kuhajmo pekla, ampak pogačo za dobro življenje.

Dr. Darja Zaviršek je redna profesorica in predstojnica katedre za proučevanje socialne pravičnosti in vključevanja na fakulteti za socialno delo.