Nedelo: En ris in en bober
še ne prineseta uspeha

Današnji mednarodni dan biotske raznovrstnosti je kot nalašč za refleksijo na minulo leto, posvečeno tej morda abstraktni, a še kako življenjsko pomembni besedni zvezi. Kako je z biodiverziteto v Sloveniji in svetu, smo se pogovarjali s predstojnikom Katedre za botaniko na Biotehniški fakulteti dr. Nejcem Joganom. Čeprav sta se iztrebljena ris in bober vrnila na naša tla, razlogov za optimizem po njegovem mnenju ni, saj so razmere zaradi uničevanja narave, širjenja tujerodnih invazivnih vrst, vse večje uporabe pesticidov in gnojil ter svetlobnega onesnaževanja čedalje slabše.

Je imelo lansko mednarodno leto biotske raznovrstnosti pozitiven učinek?

Razen pri večji ozaveščenosti družbe o tej problematiki – ne. Ko se je že pred desetletjem govorilo, da bo leto 2010 velik mejnik v varstvu biotske raznovrstnosti – takrat naj bi namreč ustavili njeno zmanjševanje –, je bil to sicer lepo zveneč, a nedosegljiv cilj. Nerealno je pričakovati, da se bo propadanje biodiverzitete v Evropi v času hitrega gospodarskega razvoja preprosto ustavilo.

Kaj so glavni vzroki za usihanje biotske raznovrstnosti?

Razdrobljenost in neposredno uničevanje habitatov ter tujerodne invazivne vrste. Razdrobljenost pomeni, da so nekoč obsežna strnjena območja ohranjene narave – recimo tropski deževni pragozd – zaradi različnih posegov vse manj notranje povezana. Amazonski pragozd je še vedno ogromen, a s satelitskih posnetkov se jasno vidijo posamezne velikanske, popolnoma uničene površine. Najbolj žalostno je, da tam pogosto gojijo oljnice za pridelovanje biodizla.

Torej biodizel ni koristen?

Ne, ni. To je neki »ekotrik« ali delna zabloda. Za pridelavo oljnic za pridobivanje biodizla potrebujemo nove površine, ki jih ni, zato jih moramo vzeti na račun drugih, pogosto na račun dobro ohranjene narave. Izkoristek pridelave takega olja na hektar v primerjavi z uničeno površino pa je slab. Veliko pametneje bi bilo omejiti čezmerno rabo energentov kot pa izumljati nove.

Kateri od treh omenjenih negativnih vplivov na biotsko raznovrstnost je v Sloveniji najmočnejši?

Verjetno tujerodne invazivne vrste. Akcije odstranjevanja sicer pomembno vplivajo na naše zavedanje o problemu in oblikovanje pravilnega odnosa do njih, a žal verjetno niso zelo učinkovite. Tudi če jih lokalno odstranimo, jih na splošno ne moremo več ustaviti, ker so se nebrzdano razrasle. Preprosto se bomo morali postopno prilagoditi na življenje z njimi.

Se jih res nikakor ne moremo znebiti?

Kakor kaže, ne. Po svetu je zelo malo zgodb o uspehu, pa še te so z omejenih območij, kot so majhni otoki. Na celinah, kjer so povezave z okolico za selitve vrst odlične, pa doslej resnično učinkovitih akcij ni bilo. Pomemben korak je lani naredilo ministrstvo za kmetijstvo, ko je za invazivko pelinolistno žvrkljo oziroma ambrozijo predpisalo, naj lastniki ustrezno poskrbijo za njeno odstranitev. No, ukrep je sprejet na papirju, kako učinkovit bo dejansko, bomo videli šele čez čas.

Invazivke prihajajo z območij z drugačno prstjo, podnebjem … Kako lahko tako dobro uspevajo v njim tujem okolju?

Nikakor ne uspevajo kar vse. Po mednarodnih raziskavah ugotavljamo, da lahko v novem okolju preživi deset odstotkov tujerodnih vrst, od teh pa se le desetina, torej zgolj odstotek vse tuje populacije, tako dobro prilagodi na novo okolje, da lahko postane invazivna.

So tudi evropske rastline drugod invazivne?

Seveda. To me spomni na turistični oglas o lepotah Slovenije, ki so ga pred nekaj tedni predvajali na tv-postaji CNN. Med drugim je prikazoval štiri rože, med katerimi se je dvakrat pojavila najbolj znana evropska invazivka v Severni Ameriki, krvenka.

Zakaj krompir ni invazivna vrsta, čeprav izvira od drugod?

Ker spada v tistih nekaj odstotkov brez potenciala invazivnosti. Kar ne pomeni, da se to ne bo nikdar zgodilo. Kar nekaj tujerodnih vrst je bilo stoletja nedolžnih, potem pa so se razširile in iz nadzorovane pridelave prodrle v naravno okolje. V Evropi so takšni primeri okrasnih vrtnih rastlin, pri nas pa je znan primer deljenolistne rudbekije. To izvorno severnoameriško rastlino so že v drugi polovici 19. stoletja opazili v ljubljanskem Mostecu, prej so jo gojili le po vrtovih. Zdaj raste tako rekoč po vsej državi. Ker je trajnica, ji tudi košnja ne pride do živega.

Katere rastline izgubljajo prostor na račun japonskega dresnika?

Natančnih podatkov nimamo, a sklepamo, da je daleč najbolj prizadeta obrečna vegetacija. Ne le zaradi dresnika, ampak tudi zaradi drugih od pet do deset invazivk, ki gredo z njim z roko v roki in pozno poleti in jeseni popolnoma prerasejo obrečne predele. In to celo nekaj sto metrov ob vodotokih, zlasti na poplavnih pasovih rek. Naše vrste so proti njim prešibke, zato jih izpodrivajo. Če samo pogledamo Savo, ob njenih bregovih so kilometrski pasovi japonskega dresnika, ki mu jeseni dela družbo še nekaj severnoameriških in azijskih vrst, tako da naših skoraj ni več.

Katere rastlinske vrste so pri nas ogrožene?

Konec 19. stoletja so zavarovali v glavnem gorske rože in živali – ki pa jih pravzaprav ni nič ogrožalo. Trajalo je desetletja, preden se je naravovarstvo zares posvetilo najbolj ogroženim predelom, ki sta jih prizadeli ali uničili globalizacija in modernizacija kmetijske proizvodnje: vlažnim travnikom, gozdnim robovom, vodotokom, močvirjem. Bolj kot planika ali encijan so ogrožene nižinske rastline, kot je močvirski tulipan. Na območju Ljubljane ga je sicer po vlažnih travnikih še marsikje veliko, a v letu dni lahko populacijo zdesetkamo, če na vlažnem travniku napravimo jarke za odvodnjavanje ali ga spremenimo v njivo.

Kaj pa živalske vrste?

Tujerodnih invazivnih živalskih vrst, ki bi izpodrivale naše, je sorazmerno manj v primerjavi z rastlinskimi, zato je neposredne ogroženosti manj. Hujša primera sta severnoameriški signalni rak, ki se je izredno razširil v porečju Mure, ali pa v močvirja in potoke spuščene želve rdečevratke, ki za prostor neposredno tekmujejo z našo edino avtohtono želvo sklednico.

Formalno varstvo velikih zveri – medved, ris, volk – je dovolj učinkovito, da njihove populacije niso več ogrožene. A zanimivo je, da so risa nekoč pri nas že iztrebili in ga v 70. letih prejšnjega stoletja spet naselili. Podobno se je vrnil tudi v zadnjih nekaj stoletjih iztrebljeni bober. Ker je v sosednjih državah zavarovan, se je v Krško kotlino razširil iz Hrvaške.

So lahko takšne pozitivne zgodbe razlog za optimizem?

Žal ne, saj se stanje biotske raznovrstnosti slabša, in to čedalje bolj zaradi vseh oblik onesnaževanja. Pri tem ne mislim na smeti, ki so za naravo še najmanj problematične, ampak na povečanje uporabe pesticidov, čezmerno uporabo gnojil in svetlobno onesnaževanje, ki zelo negativno vpliva na nočne živali, kot so nočni metulji.