Pripraviti se na črni scenarij

Kaj se je pokazalo po razpravi v državnem zboru o državnem holdingu?

Objavljeno
28. september 2012 22.20
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga

Srédina razprava v državnem zboru je glede novega državnega holdinga pokazala dvoje: da gre najprej za nepomirljivo razliko v konceptih upravljanja državnega premoženja in nato da objektivno ni mogoče verjeti, da bi bodisi stara bodisi nova upravljavska ureditev dolgoročno zares želela zavarovali interes državljanov.

Pokazalo se je tudi, da ključ pravzaprav ni toliko v konceptih. Deloma je problem na podlagi preteklih in sedanjih izkušenj res videti v učinkovitosti teh modelov. Pravi problem pa se kaže v vseh dozdajšnjih predlagateljih, katerih nameni državljanom niso transparentni, praksa pa kaže, da jim osebno nikakor ni mogoče zaupati. Problem torej ni projekcija končne rešitve, temveč je sum medetapnega prirejanja sistema za potrebe predatorjev.

Enostavno povedano: kaže, da bi lahko šlo za prevrat, ki se sklicuje na svojo nujnost, cilj, ki govori o končni zmagi, toda njegovi vojščaki mir iz prikritih razlogov obljubljajo z orožjem, obrnjenim proti svojim ljudem. Mestoma se vidi, da nista problematična nova strukturna ureditev države niti morebitna neprimernost t. i. zadnjega vala privatizacije nekdaj družbenega premoženja, temveč bi lahko šlo za zadnje poglavje »mirnodobne« državljanske vojne na ideološkem parketu, ki čisto prostaško in konkretno vodi k moči in denarju.

Komu se svetijo oči?

Nekaj o tem smo se lahko naučili proti koncu Titove Jugoslavije. Prišli so mednarodni monetarni strokovnjaki in so upravljavcem socialistične države povedali, kaj je treba storiti, da bi vrnili izposojeni denar, ki ga je v kritični količini pojedla gnijoča samoupravna birokracija, nekaj desetkrat predraga »ljudska armada«, predvsem pa zapleten in neučinkovit gospodarski sistem dogovorne ekonomije, v katerem so se ljudem na eni strani kopičile socialne pravice, na drugi pa je politična (in ideološka) invalidnost države že najavljala popoln krah, ki se je po spletu mednarodnih okoliščin tudi zgodil.

Ne smemo pa – vsaj kar zadeva socialistično Slovenijo – spregledati, da je ta bodoča samostojna država ob gnili politični realnosti sestavljala tudi model družbene infrastrukture, ki se ni napajal niti v Stalinovi Moskvi niti Hoxhevi Tirani, temveč v Parizu, Berlinu in številnih družbenih centrih, ki so imeli civilizaciji kaj povedati. Danes nezadostni pokojninski sistem je bil menda posnetek nemških pokojninskih sistemov, ki jih je postavljal že Bismarck. Šolski sistem, ki je bil spočetka mišljen kot edukativna bergla komunistične ideologije, se je v nadaljevanju navdihoval pri meščanskih snovalcih, univerzi sta se vzpostavili kot torišče avtonomne vednosti, najbolj se je to pokazalo v osemdesetih letih, pred osamosvojitvijo, ko so kritični intelektualci praktično prevzeli družbeno pobudo. Socialni in zdravstveni sistem se na koncu sistemsko ne razlikuje dosti od razvitih evropskih ali pa tistega, ki ga pozna na primer Kanada. Razlika je v denarju, ki ga država zmore organizirati zanju.

Poanta torej je, da v histeriji, ki jo je prinesla (gospodarska) kriza, ne bi smeli spregledati tipa moderne družbe, zlasti pa ne meščanskih dobrin, ki sodijo v razsvetljenski okvir in štejejo za vrhunec zahodne civilizacije.

Ko razčistimo to postavko, smo na področju spoznanj, ki jih člani slovenskega parlamenta v večini hote ali nehote niso obravnavali. V sredo so se jim spet svetile oči, kajti razprava je tekla o »zadnjem valu privatizacije«, o enajstmilijardnem kolaču, ki so ga obravnavali kot plen, ki si ga eden drugemu ne bodo dopustili, vsi pa si ga želijo, čeprav vedo, da je tako rekoč že porabljen. Šlo je za psihologijo politikov Titove Jugoslavije, preden je razpadla, in med opozicijo ter pozicijo tako rekoč ni bilo razlik.

Pri naveličanih zakoncih

Prvo, kar je zbodlo v oči, je bila zloraba besede država. Istega dne so odstavljali in nastavljali nadzornike RTV z argumentacijo, da ima država pravico nastavljati svoje ljudi v javne zavode, če ima že do teh zavodov finančne obveznosti. Ista logika je bila v debati o nadzornikih državnih podjetij in ne nazadnje v organizacijski shemi predlaganega (krovnega) državnega holdinga. Strast in kadrovska sila, ki jo je pozicija pokazala nad opozicijo, vseeno ni mogla prekriti strasti in kadrovske bolečine SD, ki je pred tem modelom uveljavila model (korporativnega upravljanja) AUKN. Toda oboji so zgrešili, da država niso oni, temveč so zgolj njeni upravljavci. Ni država odstavila nadzornikov RTV, temveč jih je konkretna politična koalicija, ki se očitno želi polastiti javne dobrine z argumentom, da se je pred tem te dobrine polastila SD. Nedolžnost so oboji (vsi) izgubili že pri glasovanju o TEŠ 6, v katerem se mimogrede skrivajo številke in rešitev celotnega javnofinančnega problema. Seveda pa tudi kriminalna odgovornost ne le menedžerjev, temveč tudi politikov, ki so v lahko da koruptivnih poslih sodelovali.

Vulgarna je bila debata poslanca Jožeta Tanka, ko je glede novonastajajoče televizije (Planet TV) odgovarjal poslancem SD na očitek, da si SDS na javne stroške dela svojo strankarsko televizijo (kar se mimogrede kaže kot utemeljen očitek). Tankov argument je bil, da je Pahorjeva oblast začela s tem projektom, zato je njihovo početje, ker so sami zdaj oblast, povsem upravičeno. Logika, če si ti kradel, naj kradem še jaz in pravici bo zadoščeno, je enaka kakor pri odločanju o TEŠ 6, najbolj netransparentnem projektu od Zidarjevega (in Darsovega) cestnega križa naprej. Vulgarno je bilo slišati poslanca SD Srečka Meha, ki je moraliziral o posledicah novega holdinga, češ da bo šlo za ultimativno zlorabo državnega premoženja, potem ko je kot lobist finančne garancije za TEŠ 6 z roko v roki s SDS počel natanko to: generiral je ultimativno zlorabo, brez katere (in v takem finančnem znesku) bi se zdaj in umirjeno lahko našlo rešitve za krizo in se vstopilo v racionalno umerjene reforme.

Vladajoča koalicija in opozicija sta se v parlamentu prepirali kot stara zakonca, ki sta naveličana drug drugega, samih sebe in ju niti postelja več ne more pomiriti. Njuni demenca in inkontinenca pa razkazujeta pravo dimenzijo problema slovenske države, ki se je znašla kot talec: v nemogoči politični zvezi v nemogočem času in v nemogočih mednarodnih razmerah.

Res je: Nemčija je predlagala javnofinančne rešitve, fiskalni pakt, ureditev razmerja med odhodki in dohodki. Toda problem tiči povsem drugje. Tam ima dana beseda pokritje dolge tradicije protestantske etike, v Sloveniji pa kakor da si z blagoslovom cerkve dajejo besede (in si stiskajo roke) na levo in desno razdeljeni mladinski funkcionarji Titove šole, v kateri je bila neskladnost govora in mišljenja zapovedana, pošteni ljudje pa razumljeni kot uporabni naivneži.

Kdo koga podcenjuje

Sklepna spoznanja, ki sledijo iz vsega, kar se dogaja na igralnem odru, bi lahko vodila v neprijetno ugotovitev: gre za predstavo, katere namen ni umetnost, temveč zavarovalna premija, ki sledi požigu gledališča?

Pripraviti se bo treba na misel, da Slovenija, kakršno poznamo po predstavništvu aktualne politične elite, ni več rešljiva. Problem namreč ni v denarju, vsaj ne prvenstveno. Če bi šlo zgolj za to in ne za demontažo humanističnih prvin slovenske države, bi bilo vredno slediti političnim samospevom predsednika vlade in hkrati bolestnemu naricanju opozicije, ki ne razume, da je umrlo nekaj, kar nikoli ni živelo, čeprav so od tega njeni ožji privrženci imeli zadnjih dvajset let velike koristi. Saj je na dlani, da si Janša iz svoje vsebine nikoli ne bi nabral politične substance; za to je potreboval nekdanje politične kolege.

Toda zdaj je na udaru nekaj, česar državljani preprosto ne smejo dati: sistem, ki jamči, da bo zdravstvene oskrbe deležen tudi revež, ki jamči, da se bo izšolal tudi potomec brezposelnih staršev, in tako naprej. Pričakovati je bilo, da se bo ta sistem izčistil in optimaliziral, ne pa, da bo padel v svoji osnovi in postal plen predatorjev, ki se kot nekdanji mladosocialisti sklicujejo na novo liberalnost.

Res je po drugi strani, da je treba na novo vzpostaviti vzporeden podjetniški sistem, ki bo prijazen inovatorjem in bo kreativnim ljudem odprl vrata priložnosti. Toda napaka pri razumevanju nesporazuma gre v izhodišče politične vulgarnosti: za plačilno nedisciplino podjetij niso krivi delavci, temveč zelo verjetno zlobirani in potencialno politično skorumpirani zakonodajalci, ki so tu namerno vzdrževali pravno luknjo. Kdo je na široko odprl vrata tajkunom, če ne konkretni politiki, ki danes vladajo, in kdo je z vgrajevanjem »hroščev« v sistem omogočil sistemsko korupcijo, če ne »stranke kontinuitete«, ki so v imenu nacionalnega interesa državo pripeljale v gledališče družbenega incesta?

Resni ekonomisti danes ne vidijo problema v novem državnem holdingu, ki bi zajel zadnjih enajst milijard državne srebrnine. Vidijo ga v dejstvu, da se niti »prejšnji« niti »zdajšnji« pod nobenim pogojem nočejo odpovedati sistemskemu vplivu na upravljanje. Posledica take drže je lahko le gospodarska agonija države, vse tja do njenega »stečaja«. Vzorec poznamo iz političnega vpliva na banke in iz polomije, ki je temu sledila. In sklep? Pričakovati od ljudi, da bodo pritrdili požigalcu države zaradi zavarovalne premije v njegovo korist, bi bilo podcenjujoče.